Stabilizacija ali bankrot? Grozijo težki časi in precej višji davki.

Predsednik vlade za naslednja leta napoveduje stabilizacijo ob dolgotrajni stagnaciji. Ta retorika zlovešče spominja na začetek 1980. let. Nekdanja Jugoslavija pred bankrotom zaradi nesposobnosti vračanja dolgov, “stabilizacija”, Milka Planinc, pomanjkanje pralnega praška in kave, redukcije električne energije.

Tudi številke so neprijetno podobne. Nekdanja Jugoslavija se je med leti 1974 in 1979 v tujini zadolžila z 8 na 24 milijard dolarjev. V 1970. letih so bili krediti izjemno poceni zaradi presežka “petrodolarjev”. Po drugi naftni krizi leta 1979 se je začela globalna recesija in drastičen dvig obrestnih mer, kar je nekdanjo Jugoslavijo in večino nerazvitih držav pahnilo v dolžniško krizo in pod okrilje “stand by” sporazumov z Mednarodnim denarnim skladom.

Javni dolg Slovenije je lani ob nastopu mandata sedanje vlade znašal 22,5 % BDP, letos je narasel na 35,1 % BDP, leta 2011 naj bi se po oceni ministrstva za finance povpel že na 48,2% BDP. Ob koncu mandata te vlade leta 2012 pa naj bi ob samo optimističnem 3-odstotnem proračunskem primanjkljaju znašal javni dolg prek 52 % BDP. Ob letošnjem proračunskem primanjkljaju v višini 5,9 % BDP ter 5-odstotnem primanjkljaju v naslednjem letu se namerava v letu 2010 vlada dodatno zadolžiti še za 3,6, v 2011 pa za 2,6 milijarde evrov.

Štiri leta mandata te vlade nam bodo torej prinesle za 30 % BDP oziroma za 11 milijard evrov večji javni dolg. Vsak prebivalec te države bo ob koncu mandata te vlade dodatno zadolžen za 5500 evrov. Ali preprosteje rečeno, glede na število davkoplačevalcev to pomeni, da bo vsakemu davkoplačevalcu država morala v povprečju letno izpuliti za skoraj 10.000 evrov več davkov, če se bo hotela razdolžiti. Potrebni bodo najmanj trije mandati naslednjih vlad in vsaj dvanajst “debelih let”, da se ta dolg sanira oziroma da se zmanjša na raven iz leta 2008.

Minister za finance to politiko ekscesnega zadolževanja imenuje “aktivna fiskalna politika”. Toda kaj to v resnici pomeni? Kaj smo dobili za teh 11 milijard evrov? Koliko razvoja in delovnih mest nam bo prineslo teh novih 11 milijard evrov dolga? Približno toliko kot je razvoja in delovnih mest v 1970. letih nekdanji Jugoslaviji prineslo novih 16 milijard dolarjev dolga. Odgovor ni NIČ. Odgovor je “manj kot nič”. V Sloveniji bo bilanca novega zadolževanja okrog minus 70.000 delovnih mest. Lahko si sami izračunate, koliko nas bo stalo vsako izgubljeno delovno mesto. Pri tem pa še nismo niti začeli s tem, da bi začeli ustvarjati nova delovna mesta.

Grozijo težki časi. Prvič, z okrevanjem svetovnega gospodarstva se bodo dvignile obrestne mere. Servisiranje javnega dolga bo za državo dražje, treba bo dvigniti davke. Drugič, ob višjih obrestnih merah bo tudi zadolževanje za podjetja dražje in gospodinjstva bodo še težje odplačevala kredite. Tretjič, vlada mora do leta 2012 proračunski primanjkljaj znižati na maastrichtski kriterij 3 % BDP. Torej bo treba na letni ravni za dobro milijardo evrov bodisi dvigniti davke bodisi zmanjšati javne izdatke.

Grozijo težki časi in precej višji davki.

11 responses

  1. če špekuliram – po stabilizaciji Planinčeve Milke se je država ratreščila ob 200 000 mrtvihitd, dva milijona razseljenih,… Center te države, za osvežitev spomina, je bil Beograd.
    A so tedanji časi zveze komunistične partije primerljivi z nasledniki (tranzicijsko desni in tranzicijsko levi) zveze komunsitov in državo EU katere center je v Bruslju? Očitno so, drugače ne bi bilo primerjave, ali sem kje nelogično razmišljal?

  2. “V Sloveniji bo bilanca novega zadolževanja okrog minus 70,000 delovnih mest. Lahko si sami izračunate, koliko nas bo stalo vsako izgubljeno delovno mesto. Pri tem pa še nismo niti začeli s tem, da bi začeli ustvarjati nova delovna mesta.”

    Oprosti Jože P., zgornji populistični osnovnošolski izračun je nevreden akademika. Kaj je narobe z zgornjim razmišljanjem pa prepuščam v vajo bralcu….

  3. Jože, še malo bolj strah me je kot prej. Dejansko nisem vedel, da je stanje tako neznansko katastrofalno.

  4. Ce povzamem Faberjevo misel s konference v Singapuru “The crisis has not solved anything. On the contrary there is less transparency today than there was before. The government’s balance sheet is expanding, and the abuses that have led to the one cause of the crisis have continued”.
    ( celoten clanek se najde tule — http://www.bi-me.com/main.php?id=42214&t=1&c=35&cg=4&mset=1011 ) , lahko zakljucim, da trenutna vlada pac vlada, kot vecina vseh vlad po svetu…. Konec koncev, pa, ce pogledamo Tov. helikopter – Bena, je takole zadolzevanje, najnovejsi trend in zadnja strokovna carobna palica, ki nam jo svetilniski kapitalizem, tudi z nasimi ekonomskimi veleumi vred, nudi….

  5. Pred časom sem bral paper IMFa, kjer so analizirali kaj se bolje izplača na srednji rok, ali reševanje gospodarstva s fiskalnimi spodbudami, ali neukrepanje. Ugotovili so, da se s primernimi spodbudami aktivna fiskalna politika v času likvidnostne krize na srednji rok izplača z vidika državnega proračuna.

    Torej to, da je država aktivna ni problematično. Problematično je, da denar namenja za ukrepe, ki na kratek rok sploh ne spodbujajo povpraševanja (zaradi previdnostnega varčevanja, zagotavljanja denarja tam, kjer so multiplikatorji nizki,…), obenem zanemarja problem bilanc naših bank (delež NPLjev, delež depozitov gospodinjstev na pasivi bilanc bank,..), da nebi glede pravočasnosti ukrepov…

  6. ej ekonomska diletantnost, nevednost je res hudič. imamo menjalno vrednost na trgu t.j. denar, vse države so več ali manj na planetu zapufane do pra, pra vnukov,.. vsepovsod pa se gradi in uničuje in populacija ljudi raste, da jo viri planeta kaj kmalu več ne bodo dohajali.
    a je potem tisti indijanec (Sedeči Bik) bil vendarle pametnejši, ko je preprosto z logiko življenja trdil, da se abotnost ekonomije, ki temelji na denarju raztrešči tisti hip, ko se ugotovi, da se denarja ne da pojesti in hladnega zraka ne trgovati za zlato kletko,..
    če bi denar karkoli veljal oz. dejansko bil menjalno sredstvo, ne bi moglo priti do neskončno – neskončne (v številkah, naj ekonomisti na glas štejejo,.. vsi bodo pocrkali preden družno pridejo do ene desetine vsote, ki smo jo na planetu dolžni) virtualne (ne mi z realnostjo) zadolžitve.

  7. Se strinjam z Ivanom in dodajam, da vsaj zame tako pisanje dvom vnaša tudi v druge njegove izjave. Tako bi me dosti bolj skrbelo, če bi bil pod prispevkom podpisan (skoraj) kdorkoli drug kot Damijan.

  8. Pri povečevanju javnega dolga Slovenija ni osamljena-znašli smo se v klubu odprtega tipa, ki mu botruje IMF s svojimi špekulacijami, “požegnanim birmancem” pa ostanejo samo sledi klofut, ki jih bojo občutile še naslednje generacije… “Velikodušni” botri pa veselo preštevajo izkupičke rasti na borzah in se čudijo, čemu za vraga birmanci ne delijo tega veselja s svojimi dobrimi botri?!?
    Naomi Klein je s svojo knjigo Doktrina šoka zamudila pol stoletja, poti nazaj pa ni več…

  9. Leta 1974 je bila sprejeta konfederalna ustava pa se zacelo noro devizno zadolzevanje republik! Mogoce se mi lahko zgodovinsko “vadimo” na 14 pokrajin? Vladajoca garnitura je podobna.

  10. ” Torej bo treba na letni ravni za dobro milijardo evrov bodisi dvigniti davke bodisi zmanjšati javne izdatke. ”

    Jože, na privatizacijo si pozabil. Davkov ni mogoče več dvigati, javnih izdatkov pa ta vlada, prestreljena s svojo klientelo iz vseobsegajočega javnega sektorja, ne more znižati.

    Privatizacija, ki seveda ne bo prostovoljna ampak se bo pokazala kot edini vir pokrivanja preteklih zadolžitev, bo hkrati tudi zdravilno delovala na javno porabo, saj se obseg države s privatizacijo zmanjša.

%d bloggers like this: