Zgodovinski revizionizem: Usoda ljubi samozavestne in odločne, sploh pa hudobne

Odlična kolumna Ervina  Hladnika Milharčiča o zgodovinskem revizionizmu, kjer fašistična desnica krvavih rok z igranjem vloge žrtve žanje simpatije in dobiva bitko za bitko. Enako kot v post-osamosvojitveni Sloveniji, kjer desnice ne samo, da ni sram zgodovinske kolaboracije s Hitlerjem in nacističnih zločinov, pač pa zgodovinsko krivdo ob pasivnosti sredine prevaljuje na levico.

Ob pogovoru o požigu Narodnega doma in antifašizmu na Tržaškem na Odprtem odru na Muzejski ploščadi na Metelkovi v Ljubljani prejšnjo soboto je na trenutke postalo jasno, da je desnica v Sloveniji in Italiji veliko bolje razumela zmagovito strategijo uporabe retorike žrtve kot levica, ki zagotavlja, da so resnične žrtve na njeni strani, na drugi pa namišljene. Desnica se pri tem ne boji biti hudobna kot hudič, levica pa hoče biti dobra. Zveni narobe. Iz dvourne razprave vrhunskih govorcev je bilo mogoče izluščiti neprijetno sporočilo.

Ob podpisu protokola o začetku postopka za predajo Narodnega doma slovenski manjšini v Trstu je na slovesnosti v Bazovici v italijanskem javnem mnenju prevladalo sporočilo, da so bili Italijani na Tržaškem in Goriškem nedolžne žrtve komunistov, ki so jih med okupacijo obmejnih ozemelj pobili samo zato, ker so bili Italijani. Komunisti so zagrešili nacionalistični zločin. Za 4000 ubitih in pogrešanih Tržačanov in Goričanov iz maja 1945 velja konsenz med zgodovinarji. Poklon predsednika Slovenije pri bazoviški fojbi je bil razumljen kot priznanje zločina. Vse drugo je bila lepa, vendar ne preveč pomembna državniška scenografija.

Sporočilo Slovencev, da – pardon – je bila partizanska vojska v Trstu 40 dni, fašisti pa so Slovence ubijali 25 let, da ni šlo za nacionalni spopad, ampak za vojno proti fašistični oblasti v zavezništvu s Hitlerjem, je ostalo v italijanskih medijih bolj ali manj neopaženo.

Ceremonije gredo mimo, poigravanje z zgodovinskim revizionizmom pa je fantastično politično orodje. Leve politične sile še vztrajajo, da predstavljajo žrtve fašizma in nacizma in partizanske vojske, ki je zmagala nad obema. Na svoji strani imajo vse kredibilne zgodovinske vire s fotografijami vred. Zardijo pa in začnejo jecljati, ko bi morali reči, da predstavljajo tudi tiste, ki so se po koncu vojne z vso močjo zmagovite vojske pod arogantnim poveljstvom maščevali nad poraženci in pri tem niso kazali nobenega usmiljenja. Naši so bili in eni in drugi. Leta 1945 se zgodba konča. Začne se s požigom Narodnega doma in konča s fojbami. Za Italijane se zgodba začne s fojbami. Zato so v Italiji zgodbo o Narodnem domu začeli s prenosom poklona predsednika Slovenije pri bazoviškem šohtu in jo tam bolj ali manj tudi končali. Kaj dosti več tudi ni bilo treba reči. Od tam naprej so stvari enostavne.

Tukaj se začne vojna za to, kdo bo zgodbo boljše povedal. Desnica jo začne leta 1945 in logično pelje naprej čez Pliberk, Teharje, Kočevski rog in kar je še krajev groze. In ta zgodba zares zveni grozno. Zato vsi drugi pripovedovalci umolknejo.

Zgodba se res začne leta 1945 z zmago nad fašizmom in maščevanjem nad vsem, kar je imelo bližnjo ali daljno zvezo s fašizmom. […] Zgodbo je treba začeti pripovedovati tukaj. V vseh podrobnostih. Le da je potem ne gre pripovedovati naprej, ampak nazaj. Čez Rižarno, Rab, Ljubljano, Narodni dom, Bazovico, Dachau, Urh, Buchenwald, Auschwitz do Leona Rupnika in kristalne noči.

Vir: Ervin  Hladnik Milharčič, Dnevnik

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: