Ta vlada je imela vse možnosti. Dobila je izvrstno priložnost. Priložnost v obliki krize, ki si je njen vodja tako zelo želi, da jo ustvarja, če je ni. Ta vlada je imela sanjsko priložnost, da se izkaže kot učinkovit krizni menedžer in da na tej osnovi dobi še en mandat. Kot denimo Plenković.

Toda po nerodnem začetku z arhaičnim, muzejskim pristopom, kot da bi njeni akterji še vedno živeli v letu 1991, se je začela vedno bolj zapletati. Na gospodarskem področju je bil začetek obetaven. Toda če je bil prvi protikoronski zakon z ukrepi za zaščito delovnih mest korak v pravo smer, izvedba pa se je lovila še en mesec, preden je stekla, pa je bil drugi protikoronski zakon glede kreditnih poroštev polomija. Tako vsebinsko kot izvedbeno. Zadnji pozitiven ukrep so bili turistični boni, vmes pa je vladi zmanjkalo idej in sape.

Namesto tega je začela vedno pogosteje, in povsem neizvana, inicirati ideološke bitke. Namesto boja proti koronski krizi je začela s kulturno vojno. Na domači in mednarodni ravni. Če uporabim izraz iz tenisa – politični modus operandi te vlade so postale neizvane napake. Pri tenisu usodo preveč ihtavega igralca običajno pokopljejo prav te. Navzven se zdi, kot da želi najmočnejša stranka zagotoviti, da skupaj s koalicijskimi partnerji krepko izgubi na naslednjih volitvah. Zdi se, kot da gledamo reprizo kratkoživeče Bajukove vlade iz leta 2000.

Zakaj najmočnejša stranka to počne, se najbrž skriva v basni o škorpijonu in žabi. Njen predsednik si ne more pomagati. Osebne frustracije in gon po nadvladovanju ga silijo v ekstreme, ki ga vedno znova oddaljujejo od cilja.

Hkrati se zaveda, da je to njegova najbrž zadnja priložnost. Kot edini mehanizem za pot do cilja je zaznal totalitarizem. V svojem pragmatizmu je kot pot do cilja zajahal val identitetne politike. Ubral je konzervativno nacionalistično platformo, ki je tujek v sodobni Evropi.

Toda nakljub najbrž zgolj pragmatičnemu jahanju na ideološki agendi, so mehanizmi, cilji in posledice enaki, kot če bi v to zares verjel. Cilj je na silo in na hitro spremeniti družbeni ustroj te države. V protimoderno, arhaično, enoumno, nacionalistično in ksenofobno, avtokratsko vodeno državo po zgledu Madžarske, Belorusije in Turčije. Ker se predsednik vlade zaveda, da je časa malo, se za dimno zaveso polemik, ki jih lansira, poslužuje blitzkrieg strategije. Gre za blitzkrieg prevzem vseh ključnih funkcij v javni upravi in podjetjih v portfelju države. Gre za blitzkrieg napad na nevladne organizacije in blitzkrieg napad na vse javne medije. Vladajoča stranka ob asistiranju »koristnih idiotov« prevzema vse ključne funkcije, hkrati pa nevtralizira civilno družbo in si želi podrediti medije, ki naj bi ji po madžarskem in turškem vzoru omogočili ohranitev na oblasti.

Zadeve so šle zelo daleč. Predaleč. Problem je, da se bomo najmanj čez eno leto zbudili v povsem in nepovratno drugačni državi. V Orbanovi ali Erdoganovi mini diktaturi. In to je ključni razlog, zakaj je proti temu treba ukrepati takoj. Čez eno leto bo prepozno. Takrat ne bo več kritične mase medijev, ki bi objektivno spremljali dogajanje in nastavljali ogledalo oblasti. Ne bo več spontanih mirnih demonstracij in nikogar, ki bi poročal o prepovedi shodov ali na silo s solzilcem in vodnimi topovi zatrtimi protesti.

Ukrepati je mogoče le na en način. Z razbitjem vladajoče koalicije in s konstruktivno nezaupnico. V zadnjih dveh tednih so ponovno oživele ideje o tehnični vladi. Toda predstavljene ideje imajo dve ključni težavi. Prva je, da za konstruktivno zaupnico potrebno imeti zagotovljenih 46 glasov v parlamentu. To pa pomeni, da je treba v obeh najšibkejših koalicijskih strankah na svojo stran dobiti kritično maso poslancev. V obeh strankah se poslanci zavedajo, da plešejo svoj zadnji poslanski ples, zato ga v pomanjkanju boljše alternative želijo odplesati do konca zadnje sekunde mandata. Kar pa pomeni, da jim je za prestop potrebno ponuditi ustrezno alternativo z daljšim ali bolj lukrativnim horizontom. Treba jim je predočiti, da obstaja življenje in kariera tudi po Janši. Vem, gre za kravjo kupčijo, toda alternativa tej kupčiji je mini diktatura Orbanovega ali Erdoganovega tipa.

Druga težava tehnične vlade je, da sploh ne sme biti tehnična. Pač pa mora biti politična, prehodne narave in z jasnim mandatom. Z mandatom, da pripelje do predčasnih volitev, po možnosti po spremenjeni zakonodaji, in da v tem času vodi učinkovite ekonomske in socialne politike v boju proti korona krizi in naredi vse nastavke za usmerjeno zeleno-digitalno okrevanje. Vse to pa zahteva politične odločitve in polno podporo koalicije v parlamentu. Tega tehnična vlada s tehničnim predsednikom in ministri ne more narediti. Hkrati pa se noben pameten in sposoben človek z ugledno kariero ne bo pustil »skuriti« v tem procesu. Spomnite se samo hrvaškega tehničnega predsednika vlade, katerega ime smo že pozabili.

To pomeni, da se morajo najmanj štiri opozicijske stranke iz leve sredine poenotiti glede prehodnega programa, ustrezno privabiti – v celoti ali posamično – poslance obeh šibkejših koalicijskih strank in v zgodnji jeseni izvesti konstruktivno nezaupnico. V vladi morajo biti strankarski veljaki, pomešani z nekaj tehničnimi ministri, ki bodo poskrbeli za izvedbo.

Ta projekt ni raketna tehnika. Strankarski egoti se morajo zavesti realnosti. In enako 80% volilnega telesa. Še enkrat poudarjam, da je alternativa mini diktatura Orbanovega ali Erdoganovega tipa, dokler avtokrat ne umre.

____________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku