Igor Kadunc: Kriv sem, ker podpiram neodvisnost in suverenost RTV Slovenija

Živimo v družbi nasprotujočih si mnenj in prepričanj, ki nam jih vsiljujejo in nam jih oblikujejo različne interesne skupine. Živimo v družbi, preplavljeni z informacijami. Novinarsko delo je iskanje in preverjanje informacij, je podajanje verodostojnih informacij javnosti. Dolžnost javnega medija je zagotavljanje pluralnosti informacij. Neodvisnost od vzvodov politične in gospodarske moči je pogoj za dobro opravljanje novinarskega dela. Javni medij zagotavlja novinarju in drugim ustvarjalcem javno dobrih vsebin pogoje za opravljanje kakovostnega dela.

Javni medij ni državno trobilo, ni zvočnik in promotor trenutno vladajočega. Javni medij je odgovoren javnosti.

Namen javne radiotelevizije ni všečnost politikom na oblasti, ni udinjanje oblastnikom, da bi ji namenili krajcarček več.

Javna radiotelevizija je trn v peti samo politikom, ki želijo vladati samovoljno in menijo, da je naloga javne RTV, da podpirajo delovanje vlade. Da je njihova resnica edina prava in zveličavna.

Nadaljujte z branjem

Capital Wars

Michael Roberts Blog

We’ve had the argument that the major global issue of the 21st century is the growing trade and technology war between the US and China.  In their book, Trade Wars are Class Wars, Klein and Pettis reckon that the trade imbalances are cause by inequality and income and consumption in the two powers: China has ‘excess savings’ and the US has ‘excess consumption’.  I have argued that this argument is false in previous posts.

Now we have Capital Wars as an alternative scenario for the rivalry between China and the US.  The rivalry between the US and China in the economic sphere has so far been on trade and technology. There has been little comparable friction in financial markets. Indeed, as more Chinese stocks are incorporated into global indices, US investors have been pouring capital into China via their investment in index-tracking funds.

Yet that is unlikely to last…

View original post 1,073 more words

Medijski zakonski trojček, 3 del: O neodvisnosti STA in kako bi po novem plačevali 16,25 EUR za to, da bi gledali televizijski spored z bistveno več reklamami.

Jasmina Držanič

V prejšnjih dveh tekstih je bilo prikazano, kako se je predlagatelj medijskega zakonskega trojčka zapletel tako z računanjem in koncepti, v tem delu pa bo govor še o STA in o sesuvanju RTVSLO.

Sesuvanje STA

Najprej o predlogu nesorazmernih posegov v STA. Nacionalna tiskovna agencija ima osnovno nalogo v tem, da z najvišjim poročevalskim standardom poroča o dogodkih. Torej, da se lahko ostali novinarji pri svojem delu nedvoumno in brez sence dvoma lahko zanesejo na točnost poročil STA. Gre torej za osnovo za kakršnokoli nadaljnje novinarsko delovanje. Sama pozicija STA ni najbolj posrečena – gre za družbo z omejeno odgovornostjo, edini družbenik je država. STA letno dosega okoli 4 milijone EUR prihodkov (povprečno število zaposlenih v 2019, vir Ajpes, 87,02), od tega z lastno prodajo slaba dva milijona, preostanek pa dobi od države (preko urada za komuniciranje) na temelju letne pogodbe.

Nadaljujte z branjem

Bomo morali javni dolg vrniti?, 2. del

Bine Kordež

V prvem delu celotnega teksta o denarnem sistemu so bile predstavljene osnovne ugotovitve o dogajanjih na denarnem trgu na področju evra. Program odkupa državnih vrednostnih papirjev, ki ga je pričela ECB skupaj z nacionalnimi centralnimi bankami leta 2014 je imel pozitivne učinke na likvidnost celotnega denarnega sistema evra ter na znižanje obrestnih mer in zmanjšanje tveganosti državnih dolgov. Dodatno pa je ta monetizacija dela državnih dolgov tudi pomembno razbremenila posamezne države glede obveznosti vračanja.

V naslednjih štirih tekstih bom podrobneje argumentiral navedbe iz uvodnega dela, seveda za tiste, ki jih zanimajo tudi kakšni podrobnejši podatki ter vpogled v dogajanja zadnjih 25 let. Najprej bomo pogledali dogajanja na celotnem področju evra, kasneje pa še položaj Slovenije v tem.

Nadaljujte z branjem

Tehnična? Ne, prehodna vlada

Ta vlada je imela vse možnosti. Dobila je izvrstno priložnost. Priložnost v obliki krize, ki si je njen vodja tako zelo želi, da jo ustvarja, če je ni. Ta vlada je imela sanjsko priložnost, da se izkaže kot učinkovit krizni menedžer in da na tej osnovi dobi še en mandat. Kot denimo Plenković.

Toda po nerodnem začetku z arhaičnim, muzejskim pristopom, kot da bi njeni akterji še vedno živeli v letu 1991, se je začela vedno bolj zapletati. Na gospodarskem področju je bil začetek obetaven. Toda če je bil prvi protikoronski zakon z ukrepi za zaščito delovnih mest korak v pravo smer, izvedba pa se je lovila še en mesec, preden je stekla, pa je bil drugi protikoronski zakon glede kreditnih poroštev polomija. Tako vsebinsko kot izvedbeno. Zadnji pozitiven ukrep so bili turistični boni, vmes pa je vladi zmanjkalo idej in sape.

Namesto tega je začela vedno pogosteje, in povsem neizvana, inicirati ideološke bitke. Namesto boja proti koronski krizi je začela s kulturno vojno. Na domači in mednarodni ravni. Če uporabim izraz iz tenisa – politični modus operandi te vlade so postale neizvane napake. Pri tenisu usodo preveč ihtavega igralca običajno pokopljejo prav te. Navzven se zdi, kot da želi najmočnejša stranka zagotoviti, da skupaj s koalicijskimi partnerji krepko izgubi na naslednjih volitvah. Zdi se, kot da gledamo reprizo kratkoživeče Bajukove vlade iz leta 2000.

Nadaljujte z branjem

Medijski zakonski trojček, 2. del: O nejasni ideji, kako dobiti 25 milijonov EUR letno

Jasmina Držanič

Prejšnji članek se je končal z vprašanjem od kod dobiti 25 milijonov za slovensko televizijsko produkcijo. Takole je mišljeno:

V ZMED-E je vpeljan inštitut sklada slovenske televizijske produkcije, in sicer (cit. iz teksta zakonskega predloga):

Ustanavlja se sklad za financiranje slovenske televizijske produkcije, v katerem se bodo zbirali prispevki operaterjev v višini 3,5 eurov mesečno za vsakega naročnika njihovih storitev.

Torej, kaj je s tem mišljeno? Ali gre za obstoječe ponudnike televizijskih programov (Telekom, T-2, Telemach, A1 in lokalni ponudniki kabelske televizije), ki sedaj plačujejo za uporabo infrastrukture OE Oddajnikov in zvez RTVSLO? Ali gre za kaj drugega? Kaj to pomeni za ceno naročniških paketov? Iskanje razlage tega, kako dobiti 25 milijonov EUR za tole in kako bi se tak sklad upravljal, je neuspešno. Kje je kakšna analiza ali vsaj kolikor toliko korekten tabelaričrn izračun, koliko naj bi se iz tega nateklo?

Nadaljujte z branjem

Cowboy Junkies – Sun Comes Up…

Bili so časi, ko sem se po The Trinity Sessions album šel peljat z mojo staro, razpadajočo katro do Trsta. V žepu sem imel glih za ploščo. Bili so časi, ko bi se za glas Margo Timmins v Misguided Angel odpovedal tudi ženi. Bili so časi, ko sem si za desetletnico poroke nehote privoščil najdražji koncert v življenju, Cowboy Junkies v Hamburgu. Bili so časi, ko sem Margo varal z drugimi ženskami… Ne, nje pa res ne. Njej glasbeno nobena ni prišla blizu.

No, ampak Cowboy Junkies so začeli delati meni manj prijazno muziko. In tudi Margo se je postarala skupaj z nami.

Medijski zakonski trojček, 1. del: Uvod

Jasmina Držanič

Uvod in prikaz najbolj očitnih računskih napak, kjer je za 2,9 milijona EUR preveč ocenjenih prihrankov na proračun in nerazumljivih 25 milijonov EUR.

Po tem, ko je bilo objavljeno, da javna razprava o predlogih za spremembe medijske zakonodaje poteka do 15. 7. 2020, sem prebrala materijo in pripombe nanjo (7 gosto tipkanih strani) oddala 13. 7. 2020.  Kasneje je bilo odločeno, da bo javna razprava vendarle trajala do konca avgusta. V pričujoči seriji tekstov sem pripombe uredila tako, da so komentarji prilagojeni formatu bloga.

Ker je osnovni predmet poželenja zakonskega trojčka nacionalna televizija, moram tule povedati, da sem se večkrat spraševala (ta del leti na različne vodstvene ekipe na MK, ne zgolj na obstoječo), zakaj na Ministrstvu za kulturo ne uporabijo možnosti, da bi za to, kako vzpostaviti ekonomsko vzdržno poslovanje javne radiotelevizije, ki bo hkrati izvajala naloge, ki jih ima po zakonu, ne zaprosijo za pomoč direktorata za kulturo pri Evropski komisiji. Zakaj naš minister (imeli smo tudi ministrico) za kulturo (bodisi sam/a, bodisi v sodelovanju s še nekaj ministri za kulturo v velikostno primerljivih državah) ne zaprosi za instrument tehnične pomoči (Techical Assistance), za vzpostavljanje ekonomsko vzdržne javne radiotelevizije, ki bi izvajala naloge ki so v javnem nacionalnem interesu?

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: