Jasmina Držanič

Prejšnji članek se je končal z vprašanjem od kod dobiti 25 milijonov za slovensko televizijsko produkcijo. Takole je mišljeno:

V ZMED-E je vpeljan inštitut sklada slovenske televizijske produkcije, in sicer (cit. iz teksta zakonskega predloga):

Ustanavlja se sklad za financiranje slovenske televizijske produkcije, v katerem se bodo zbirali prispevki operaterjev v višini 3,5 eurov mesečno za vsakega naročnika njihovih storitev.

Torej, kaj je s tem mišljeno? Ali gre za obstoječe ponudnike televizijskih programov (Telekom, T-2, Telemach, A1 in lokalni ponudniki kabelske televizije), ki sedaj plačujejo za uporabo infrastrukture OE Oddajnikov in zvez RTVSLO? Ali gre za kaj drugega? Kaj to pomeni za ceno naročniških paketov? Iskanje razlage tega, kako dobiti 25 milijonov EUR za tole in kako bi se tak sklad upravljal, je neuspešno. Kje je kakšna analiza ali vsaj kolikor toliko korekten tabelaričrn izračun, koliko naj bi se iz tega nateklo?

ZRTV-1-C predpostavlja, da bi se 5% od obstoječega RTV prispevka nateklo v financiranje sklada slovenske televizijske produkcije. 5% pomeni približno 4,9 milijona EUR iz RTV prispevka, kar potem pomeni, da bi morali ostali ponudniki televizijskih programov 3,5 EUR mesečno zbrati od svojih 478.571 naročnikov. Ali imamo v Sloveniji vsaj 478.571 naročnikov, ki do televizijskega in radijskega signala dostopajo čez širokopasovni dostop? Dvomim. Vseh širokopasovnih dostopov je bilo v Sloveniji v 2019 605,609 (vir SURS), tu je treba šteti tudi večino podjetij.

Ostaja vprašanje, kako si predlagatelj predstavlja delovanje sklada slovenske televizijske produkcije. Ko so v torek, 14. 7. 2020 v pogovoru na RTVSLO to vprašali državnega sekretarja Mira Petka, slednji ni znal pojasniti, kako naj bi se zadeva upravljala Če bo obveljala tista, da bi morali 3,5 EUR mesečno prispevati operaterji, to pomeni, da bodo to fakturirali svojim strankam. Ki pa bodo v največji večini občani. Ali se državljani s tem strinjajo? Trenutno ne vemo, ker jih ni nihče vprašal, ampak jasno je, da trenutno predlagani koncept predvideva, da bi gospodinjstva po novem za gledanje televizije plačevala 3,5 EUR več.

Sama vpeljava sklada je omejeno smiselna oziroma sploh ni smiselna. Sklad se formira takrat, ko ni primerljive institucije, ki bi zagotavljala financiranje neke storitve ali programa, ali pa takrat, ko se na novo vzpostavlja dolgoročno financiranje. Če imata demografski ali infrastrukturni sklad elemente tega, da na novo vzpostavljata financiranje programov (ker ni druge ustrezne trajne rešitve), potem ni dobrega razloga za to, da bi vzpostavljali sklad za nekaj, kar po vsebini lahko pokriva direktorat za medije v okviru ministrstva za kulturo. Obstaja že zgodovina instituta pluralizacije medijev in se naj raznovrstna televizijska produkcija, če je interes za to, financira skozi ta kanal. Ob zelo jasnih pravilih in skozi proračunski vir in naj tako pomoč ustrezno potrdi Evropska komisija, da ne bomo potem imeli zadreg z dovoljeno ali nedovoljeno državno pomočjo. Ni potrebno postavljati novega, zgolj zaradi tega, da se nekaj vzpostavi in da se s tem zagotovijo delovna mesta, če slučajno kdo ne bi bil izvoljen…

Svojevrstno vprašanje tu pa je tudi podmena, da se 5% RTV prispevka nameni za financiranje televizijske produkcije skozi sklad. Kje je v tem kontekstu ostala percepcija radia?

Zakonski predlogi tudi pokažejo, da imajo pisci materiala veliko težav s poznavanjem statusno-pravnih preoblikovanj .

ZRTV – 1- C prepostavlja izločitev enote Oddajniki in zveze iz javnega zavoda in vzpostavitev nove družbe v lasti države. To pravno pomeni, da se predpostavlja izčlenitev dela aktive in prenos le-te na novo družbo. Celoten postopek sprejemanja dokumentov bi moral biti končan v treh mesecih. Kdorkoli je kaj takega napisal, verjetno nikoli ni operativno sodeloval pri izčlenitvi. Če bi bil, bi vedel, da je za tak postopek potrebno izvesti cenitev celotne aktive pravnega subjekta za to, da se potem lahko opredeli, kakšna je vrednost aktive, ki se bi izločila. Potem je potrebno opraviti revizijski pregled za to, da se potrdi, da je predlagana izločitev ustrezna. Revizijski pregled seveda preverja tudi premoženjsko-pravni status te aktive, teče pa tudi postopek, kjer morajo upniki javnega zavoda k taki izčlenitvi podati soglasja. Potem je potrebno izvesti nasledstvo pogodb, ki zadevajo novo družbo, ki je nastala z izčlenitvijo. In seveda je potrebno potrditi poslovni načrt nove družbe in tistega subjekta, iz katerega se aktiva izčlenjuje.

Edino, kar vemo, je, da prihodek iz naslova OE Oddajnikov in zvez v obstoječi RTVSLO znaša 7,9 milijona EUR in navedeni so trenutni stroški, ki so alocirani na to OE. Ni pa opredeljeno, koliko delovnih mest in drugih stroškov je vezanih na OE Oddajnike in zveze, ni opredeljena amortizacija te opreme, o razdelilniku stroškov po posameznih enotah ne vemo zadosti. Torej, na osnovi česa pa vemo, da bi bila izčlenitev Oddajnikov in zvez taka, da bi z vsemi stroški in odhodki pokrivala svoje delovanje? Kakšna bi bila amortizacija in kakšen bi bili viri za investiranje v opremo?

Seveda o kakšnem odplačnem prenosu, ko bi država odkupila aktivo od RTVSLO in jo vložila v novo družbo, ni govora. To si pisci predloga te stvari bolj po rokovnjaško predstavljajo….Tekst zakonov in priloge ne ponujajo nič, na kar bi se dalo sklicevati in če se ne da opredeliti (in je čisto vseeno, ali je opredelitev negativna ali pozitivna), se tudi odločati ne more. Oziroma se s tem prelaga odgovornost slabo pripravljenega dokumenta na poslance, ki pa za svoje odločitve v procesu odločanja odškodnisko ali kazensko ne odgovarajo.

Velja opozoriti, da v primerih, ko gre za izčlenitve pri gospodarskih družbah, nad odločevalci visi tudi teža sankcij, ki jih pravo predvideva za škodljive odločitve. V primeru izčlenitve iz javnega zavoda pa je odgovornost manjša. Kar pa ne pomeni, da je zaradi tega dovoljeno pripravljati slabo pripravljene zakonske predloge.

Če ti postopki niso ustrezno pripravljeni, obstaja realno tveganje tožb s strani upnikov pravne osebe, iz katere se je aktiva izčlenila. Sam postopek vzame najmanj 6 mesecev, pa še to ob predpostavki, da gre za relativno enostavno izčlenitev. V primeru OE Oddajniki in zveze gre v osnovi za kompleksno izčlenitev že zaradi tega, ker gre za aktivo, ki je razpršena po celi Sloveniji (oddajniki so na različnih koncih) in ta del je že zemljiškoknjižno zelo zahteven. Opredelitev, da bo vlada RS v treh mesecih sprejela vse potrebne dokumente za tak posel je kaže na nepoznavanje postopkov oziroma na veliko podcenjevanje le-teh. Stroški the postopkov niso predstavljeni. Kar dodatno potrjuje tako trditev o neustreznih finančnih podatkih, ki so v zakonskem trojčku.

Torej, že na oceni postopka je predlagatelj naredil napako. Kar je zelo povedno.

Je pa mnogo hujše nerazumevanje OE Oddajnikov in zvez kot infrastrukture. Gre za infrastrukturo, ki je rasla skupaj z rastjo nacionalne radijske in televizijske mreže. Gre za infrastrukturo, ki se gradi že dobrih 90 let. Ki jo je RTVSLO izgradila sama, in to v precejšenjem delu z naročninami in kasneje z RTV prispevkom – kar drugim primerljivim službam ni bilo treba, ker so dobile sistemski vir. In bi pregled sistemskih virov za oddajnike drugod po EU dobili, če bi imeli resno primerjalno študijo, Ki bi jo plačala EK (o tem je bilo govora v prvem delu te serije).

Vsakršen statusni ali premoženjski poseg v infrastrukturo v to bi moral biti skrbno domišljen. Izčlenitev OE Oddajniki in zveze je približno tako neustrezna ideja kot bi bila neustrezna ideja, kot če bi iz Holdinga Slovenskih elektrarn izčlenili lastništvo nad proizvodnimi kapacitetami, da bi lahko potem konkurirala ostalim ponudnikom električne energije.

Zanimivo je, da predlagatelj navaja, da so v Avstriji oddajniki in zveze v posebni družbi. Ampak pozor, ta družba je v sistemu ORF, kar navajajo tudi predlagatelji (cit. iz zakonskega predloga):

V Avstriji so se oddajniki in zveze izločili iz podjetja ORF in je bilo za to področje ustanovljeno podjetje ORS (Österreichische Rundfunksender GmbH&Co KG). Ta družba je v 60 odstotni lasti ORF, 40 odstotkov pa je v lasti Medicur-Holding Ges.m.b.H. ORS skrbi za postavitev in vzdrževanje mreže oddajnikov za digitalno prizemno  in satelitsko oddajanje. Januarja 2011 pa je bila ustanovljena še družba ORS comm, ki je v 100 odstotni lasti ORS, novoustanovljena družba pa opravlja vse komercialne posle. Novela zakona o ORF iz leta 2010 predpisuje ločevanje javnopravnih nalog in komercialnih poslov tudi za ORS.” V slovenskem predlogu pa bi oddajnike in zveze na vrat na nos izčlenili, dali v novo družbo in ta družba bi bila v 100% lasti države. In potem absurd argumentacije (ponovno cit. iz predloga):” Z izločitvijo/izčlenitvijo OE Oddajnikov in zvez iz RTV Slovenija in s pridobitvijo statusa operaterja elektronskih komunikacijskih omrežij bi se Oddajniki in zveze izenačili z drugimi operaterji.

Z drugimi besedami, država bi postala lastnica nečesa, kar bi konkuriralo ostalim operaterjem na trgu. Po vseh izjavah in zaklinjanjih, kako država ni dober gospodar in kako državi ni mesta v gospodarstvu, bi sedaj država postala lastnica podjetja, ki bi prosto konkuriralo na trgu?

_______

V zadnjem delu pa o tem, kaj bi še ostalo od neodvisnosti STA in kaj bi ostalo od RTVSLO.