Jasmina Držanič

V prejšnjih dveh tekstih je bilo prikazano, kako se je predlagatelj medijskega zakonskega trojčka zapletel tako z računanjem in koncepti, v tem delu pa bo govor še o STA in o sesuvanju RTVSLO.

Sesuvanje STA

Najprej o predlogu nesorazmernih posegov v STA. Nacionalna tiskovna agencija ima osnovno nalogo v tem, da z najvišjim poročevalskim standardom poroča o dogodkih. Torej, da se lahko ostali novinarji pri svojem delu nedvoumno in brez sence dvoma lahko zanesejo na točnost poročil STA. Gre torej za osnovo za kakršnokoli nadaljnje novinarsko delovanje. Sama pozicija STA ni najbolj posrečena – gre za družbo z omejeno odgovornostjo, edini družbenik je država. STA letno dosega okoli 4 milijone EUR prihodkov (povprečno število zaposlenih v 2019, vir Ajpes, 87,02), od tega z lastno prodajo slaba dva milijona, preostanek pa dobi od države (preko urada za komuniciranje) na temelju letne pogodbe.

Predlog ZRTV-1-C in podrejeno ZMED-E predpostavljata, da bi se del prispevka za RTV odvedel za delovanje STA. Torej, država bi ostala lastnica STA, ne bi pa je financirala. Hkrati pa bi svoj vpliv država v STA povečala tako, da bi štiri člane nadzornega sveta po novem imenovala vlada, enega pa zaposleni. Po obstoječem zakonu namreč člane nadzornega sveta imenuje DZ. Torej, po eni strani bi se država razbremenila proračunskega financiranja osnovnega stebra, ki zagotavlja standard poročanja, po drugi strani pa bi povečala svoj vpliv preko vladnega kadriranja v nadzorni svet.

To je nesorazmerno tako z vidika financiranja in zlasti nesorazmerno s strani vsebinskega zagotavljanja neodvisnosti. Vlada bi si morala prizadevati, da bi bil odstranjen vsak dvom o možnih pritiskih oziroma vsak dvom, da ne gre za nacionalno agencijo, ki je po vsebini in neodvisna od vsakokratne oblasti. Posebej zanimivo je, da se v primerjavi statusov tiskovnih agencij navaja primer AFP, ki gre takole (cit iz zakonskega predloga):

Zelo pomembne so določbe 2. člena zakona iz leta 1957, ki agenciji daje močno neodvisnost in svobodo njenih novinarjev. Ta člen določa, da AFP ne sme pod nobenim pogojem upoštevati vplivov ali pogledov, ki bi kompromitirali točnost in objektivnost novic. Ne sme postati, de iure ali de facto, odvisna od katerekoli ideološke, politične ali ekonomske skupine.

Če je predlagatelj s svojim umikom države iz financiranja hotel slediti temu, da ne STA ne bi bila odvisna od države, je hkrati s posegom v kadrovanje nadzornega sveta ubesedil točno to – da bi STA postala  de facto odvisna od katerekoli ideološke, politične ali ekoomske skupine. Verjetnost, da bi nadzorni svet, ki ga v 80% predlaga vlada, v nadaljevanju seveda imenoval direktorja, ki bo vrednostno bližje vsakokratni vladi, od direktorja navzdol pa se bi potem delala tudi napredovanja po tej metodi, je velika.

Torej, zakaj bi se umaknilo financiranje države in povečal vpliv politike v kadrovsko sestavo STA? Predlagatelj na to ne odgovarja. Tudi ni jasno, zakaj se referira na AFP, potem pa predlaga nekaj, kar je v popolnem nasprotju z obstojem in delovanjem AFP. Če naivno predpostavim, da je smisel zakonske spremembe prihranek na postavki Ukom, je potem na mestu vprašanje, kam bi se ta sredstva v nadaljevanju usmerila (ker je ob povečani rasti obsega proračunskih postavk malo verjetna predpostavka, da bi se poraba Ukom zaradi umika financiranja STA realno in nominalno zmanjšala)?

Sesuvanje RTVSLO

In sedaj o mračnem predmetu poželenja, o RTVSLO. V ZRTV-1-C ni dikcije, ki bi kakorkoli spreminjala obseg tistih vsebin, ki jih mora RTVSLO zagotavljati. Te vsebine so drugače v prvem zakonu, ki ga najdete pod ZRTV-1, opredeljene pa so v 4. ćlenu. Bi pa morala RTVSLO to početi z (a) manj denarja in (b) z večjim obsegom stroškov do zunanjih dobaviteljev. (posledica izločitve oddajnkov in zvez). O tem, koliko bi bila takšna rešitev dražja za RTVSLO lahko ugibamo, ker zakonski predlog ne ponudi nobene ustrezne reference (poudarek na besedi “ustrezne”).

Za razumevanje, kaj pomeni 8% manj: Tudi najbolj uspešna in likvidnostno močna gospodarska družba občuti upad prihodkov za 8%. Tudi če je imela prejšnje leto izredno uspešno, ji bo 8% izpad pojedel ogromno rezerv. Pa če je to komu preveč abstraktno: ekonomija v celoti, ko se ji zgodi zmanjšanje za 8%, to občuti skozi različne subsisteme in se potem vse skupaj dolgo obnavlja. Ravno letos sami doživljamo padec BDP za podoben odstotek in lahko vidimo, kako se to odraža in bomo videli, kako se bo odrazilo na subsistemih. Kdor misli, da se izpad 8% lahko hitro in brez bolečin nadoknadi, ne ve o čem govori. Če kaj takega reče politika, lahko ugotovimo, da politika ne ve, o čem govori.

Tudi mi ni jasno, kdo bi si sploh želel voditi javni zavod RTVSLO ob financiranju, ki ne omogoča, da zavod ne bi povečeval izgube. Kdorkoli ima kakršnokoli izkušnjo iz vodenja večjega sistema, bi se taki “priložnosti” izognil, kolikor se le da. Kje bi se potem iskal vodstveni kader? Med sposobnimi zanesljivo ne. Kje torej? Med kadrom, ki ne pride do prvega praga na Milijonarju in podobnih?

Sicer pa največ o delovanju RTVSLO piše v poslovnih poročilih, ki so vsa lepo objavljena na AJPES, samo klikniti in brati je treba. Glede finančnih postavk pa je stanje takšno. V letu 2019 je bilo vseh odhodkov za 3.200.449 EUR več kot vseh prihodov, v letu 2018 pa je bilo vseh odhodkov za 1.141.751 EUR več. V preteklosti so imeli več izrednih prihodkov in so se zadeve pokrivale. Lani je bilo od poslovnih prihodkov 98 milijonov EUR iz naslova izvajanja javne službe (kar se plača s prispevkom RTV), 23 milijonov pa iz tržne dejavnosti, kjer je bilo za 13 milijonov EUR iz trženja in za 8 milijonov iz prodaje storitev OE Oddajniki in zveze. Samo poslovnih odhodkov je bilo za 123 milijone EUR. Ostalo predstavljajo kategorije finančni prihodkov in velik del finančnih odhodkov predstavlja prevrednotenje.

Ostanimo v obstoječi shemi – torej brez ideje, kako bi se nacionalna televizija  lahko vzdržno fiancirala. Ker alternativnih predlogov nimamo, nimamo jih pa zaradi tega, ker nimamo resne primerjalne analize nacionalnih radiotelevizij (o čemer je bilo govora v 1. delu serije člankov). Kaj bi v rastru najbolj grobih številk – ker za resno oceno bi potrebovali kakšno dobro analizo spremenjenih pogojev delovanja RTVSLO – te pa predlagatelj ne prilaga – pomenil izad prihodkov iz RTV prispevka in izločitev oddajnikov in zvez (predpostavka, da ta prenos ne bi bil odplačen, zakonski predlog tte možnosti NE navaja)?

Po najbolj optimistični variant bi imela RTVSLO tako iz RTV prispevka namesto sedanjih 98 milijonov EUR po novem 90,2 milijona EUR. In imela bi manjši strošek plač (ker izločitev oddajnikov in zvez). Ker ni podatkov o osnovnih sredstvih, ki bi bila izločena, se amortizacije po novem ne da oceniti. Ampak jasno je pa, da se z 90,2 milijona EUR ne da realizirati vsega programa, ki RTVSLO mora izvajati. Ker je že zdaj jasno, da se ga tudi z 98 milijoni EUR ne da in da se manjkajoč denar zagotavlja z oglaševanjem.

Običajno razumen uporabnik RTV Slovenija razume, da se s prispevkom financirajo programi, ki niso komercialni in jih komercialne televizije ne producirajo. Hkrati pa  običajno razumnega uporabnika jezi  ogromno oglasnih blokov v radijskem in televizijskem programu. Ali bi običajno razumen uporabnik RTV Slovenije pristal na to, da namesto 12,75 EUR plačuje 14 EUR prispevka, hkrati pa bi imel za polovico manj oglasnih blokov? In da oddajniki in zveze ostanejo tam, kjer so, dokler ne bi prišli do recimo podobne sheme, kot velja v Avstriji. Kaj bi bilo v tem primeru? V tem primeru bi iz naslova prispevka (ob predpostavki 4% neplačnikov) na leto dobili 106 milijonov EUR. Ob enakem prihodku iz naslova storitve uporabe oddajnikov in zvez (8 milijonov), bi bilo potrebno iz trženja dobiti bodisi manj za enako kvaliteto programov. Ali pa bi šlo za drugačno obliko trženja, kjer bi se oglasna sporočila bolj subtilno vpeljevala v program (npr: s sponzoriranjem ogleda filmov in dokumentarnih serij, z opremljanjem scenografije in oblačil ipd…). 

No te situacije ZRTV-1-C ne predvideva. Namesto tega predvideva še več oglaševanja in povečanje oglasnega prostora v času od 18-22 ure. Predvideva točno tisto, česar uporabniki pretežno ne marajo. Zakaj bi za enako naročnino potem dobivali še več oglasov in v čem bi se potem prime-time razlikoval od ponudbe na komercialnih televizijah? Razen v tem, da za komercialno televizijo ni treba plačevati naročnine? Tudi ni v zakonskem predlogu nobenega kapacitetnega preizkusa v smislu tega, kakšna je kapaciteta oglaševalcev. Kako bi oglaševalci, ki se bodo zaradi Covid-19 še nekaj časa postavljali nazaj na noge, že v bližnji prihodnosti podvojili svoje oglaševanje na RTVSLO? Zakaj pa? Denarja nimajo v izobilju. Pa še gledanost RTVSLO bi se v prime-time-u zmanjšala, ker bi ljudje preklapljali na karkoli, kar bi imelo manj oglasov – zakaj bi potem oglaševali?  Koliko so še sposobni vlagati v TV oglase? Ali je sploh kapacitetno realno, da bi RTV Slovenija lahko dobila dodatnih 12 milijonov EUR – kar je skoraj podvojitev sedanjega prihodka iz trženja – za oglase. Težko najdem vsebinsko pritrditev, številčne pa sploh ni, ker predlagatelj zakona tega ni ponudil.

Zdaj pa se spomnimo, da se diskusija o povišanju RTV prispevka vleče že leta in da se od 2012 ta prispevek ni povečal. In da smo vedno slišali razlage, da bi morala RTVSLO najti neke notranje racionalizacije. Zdaj pa smo soočeni s tem, da bi dobili situacijo, kjer bi uporabniki za to, da bi gledali televizijo in poslušali nacionalni radio, morali plačati 16,25 EUR. In da bi ob tem videli obupno več oglasnih sporočil. Medtem ko pa 14 EUR RTV prispevka (če nimamo boljše rešitve za trajnostno financiranje RTVSLO) nekako ne dobi dovolj podpore, zahvaljujoč programskemu svetu, ki v različnih sestavah z muko sprejema svoje sklepe.

Zakonski medijski trojček spada v še eno poglavlje tistega, ko se v tej državi sesuva sisteme, ki so se desetletja gradili. S tem, da to pot to poteka na način, da bi po žepu najbolj očitno in brez selekcije udarilo vsako gospodinjstvo.