Razvojni premislek štev. 7: Privatizacijske dileme

Komentar je v originalu objavljen v Financah.

Zasebna lastnina je – ob osebni svobodi in vladavini prava – eden izmed treh ključnih stebrov tržnega gospodarstva in demokracije. To je pokazal razvoj v zadnjih dvesto letih. Države, ki so v različnih časovnih obdobjih kakorkoli eksperimentirale z manj zasebne na račun več državne (kolektivne, družbene) lastnine, so se temu morale odpovedati. Največkrat na zelo boleč način, z bankroti velikih državnih podjetij. Pa tukaj ne govorim samo o socialističnih državah, ampak tudi o eksperimentih v razvitih zahodnih državah po drugi svetovni vojni (V. Britanija, Francija, Italija, Avstrija…). Eno izmed takšnih nesrečnih državno-kapitalističnih zgodb lahko pravkar opazujemo v sosednji Italiji na primeru bankrota Alitalie. Državna lastnina v podjetniškem sektorju se je preprosto povsod – razen tam, kjer so »market failures« močno prisotne, t.j. v zagotavljanju javnih dobrin – pokazala kot neučinkovita in inferiorna zasebni.

V naši državi se ne moremo pohvaliti z veliko izkušnjami niti s tržnim gospodarstvom niti z njegovimi tremi temeljnimi konstitutivnimi elementi – osebno svobodo, demokracijo in pravno državo. Kljub temu, da smo se pred 17 leti odločili za tržno gospodarstvo, si velika večina sodržavljanov verjetno ni prav točno predstavljala, kaj to pomeni. Da povečanja osebne blaginje ni mogoče doseči brez učinkovitega gospodarstva, tega pa ni brez delujoče pravne države in prevladujoče zasebne lastnine. Pri nas še vedno prevladujeta iz prejšnjega sistema podedovana kolektivna zavest o državi, ki mora poskrbeti za vsakega posameznika in o »nemoralnosti« lastnine. »Biti lastnik« v naši podzavesti še vedno tolmačimo z »biti bogat«. In bogastvo je nekaj nemoralnega, mar ne? Ne, ni! Bogastvo je načeloma zgolj odraz akumuliranih donosov skozi čas. Tistemu, ki je bolj uspešen ali ima več sreče (naključje, dedovanje) pri svojih naložbah (kapitalskih ali v znanje in delovne napore), uspe skozi čas tudi akumulirati več premoženja.

Na žalost imamo pri nas zaradi prehoda iz prejšnjega kolektivnega v sedanji individulistični tržni sistem zaradi slabo delujoče pravne države velike težave s procesi lastninjenja (»bogatenja«!). Med nami sta se razrasla dva zelo škodljiva mita. Prvi je mit o nemoralnosti lastninjenja (bogatenja). Nekaj deset posameznikov, ki so na nemeritoren način (s privatizacijskimi mahinacijami in brezskrupuloznim kršenjem veljavne zakonodaje) v zadnjem desetletju in pol prišli do velikega premoženja, nam je priskutilo tržno gospodarstvo in zasebno lastnino. Tako močno, da nismo več sposobni videti pozititvnih primerov »bogatenja« – Tušev, Akrapovičev, Pečečnikov in drugih posameznikov, ki so s svojo uspešno podjetniško dejavnostjo z leti prišli do precejšnjega premoženja. Vidimo le še Horvate, Šrote, Bavčarje in Kordeže in si ob tem sami pri sebi želimo, da se njihova podjetja ne bi nikoli olastninila, ampak bi ostala lepo »naša«. Nikogaršnja in hkrati od vseh. Kot Telekom, Triglav ali NLB. Drugi mit pa ima dodatno k temu pripeto še nacionalno konotacijo. Zasebna lastnina podjetij je slaba, če je pa v rokah tujcev, je to še huje. Ne moti nas, če imamo vsak kakšen vikend kje na Hrvaškem ali če naša podjetja prevzemajo podjetja v tujini. Moti nas pa, če tujci kupujejo naše nepremičnine ali naša podjetja. Kot da bi mi slabše ravnali z našo nepremičnino na Hrvaškem kot v Sloveniji, ker je pač na Hrvaškem, ali kot da bi se naša podjetja kot lastniki kaj manj poslovno racionalno vedla v Srbiji kot doma v Sloveniji! Nenadoma smo odkrili nacionalni interes, najprej v pivu, nato v bankah in zavarovalnicah, po novem še v trgovini.

Toda prav razvoj zgodbe lastninjenja »piva« in »bank« v zadnjem desetletju najlepše obračuna z našimi lastnimi miti in strahovi. Da pivo ni slovenski nacionalni interes, je genialno, čeprav povsem predvidljivo, pokazal Boško Šrot, ki je – kot je slikovito opisal kolega Mićo Mrkaić »pljunil v obraz« vsakemu posameznemu majhnemu človeku v tej državi, ki je navijal za Laško v boju proti belgijskemu Intrebrewu. Pivo ni slovenski nacionalni interes, pač pa je zasebni interes Boška Šrota. Slovenski nacionalni interes je konkurenca v proizvodnji piva in v njegovi veliki izbiri in konkurenčnih cenah v trgovini. Vseeno je, ali ga varijo tujci ali domačini, dokler imamo možnost izbire in konkurenčnih cen.

Povsem enako banke niso slovenski nacionalni interes. In zavarovalnice tudi ne. Preden me pribijete na križ zaradi herezije, se vprašajte, kako močno trpijo Luksemburžani, ki imajo v EU daleč najvišji dohodek na prebivalca, ker so praktično skoraj vse banke v tuji lasti. Ali pa Irci in Avstrijci, ki po razvitosti sledijo Luksemburžanom, pa jim gospodarstvo v večinskem deležu kontrolirajo banke v tujem lastništvu in si morajo sami sposojati denar pri bankah v tuji lasti. Še več, vas smem vprašati, če ste v zadnjih dveh letih kupili kakšno nepremičnino? Kam ste šli vprašat za kreditne pogoje in pri kateri banki ste na koncu vzeli kredit? Pri tuji banki, mar ne? Ker pač ponujajo boljše pogoje zadolževanja. Slovenski nacionalni interes torej ni v bankah. Mirno ste preživeli, ker ste najeli kredit pri tuji banki. Še več, s tem ste močno pridobili. Slovenski nacionalni interes je pač v ceni in kvaliteti bančnih storitev. Cene bančnih storitev pa bodo ugodne in njihova kvaliteta visoka samo v primeru zadovoljive stopnje konkurence na trgu. Če bi imeli samo NLB in NKBM, bi zelo tenko piskali.

No, zdaj ko smo na lastni koži ugotovili, da je popolnoma vseeno, ali nam pivo vari Boško ali Joep, kredite ponuja Marjan, Hans ali Luigi, ampak da je za naš želodec in žep predvsem pomembno, da obstaja na trgu močna konkurenca med njimi, se lahko vprašamo, kdaj hudiča bomo že končali s to privatizacijo, na kakšen način in kako bomo te lenobe v NLB, NKBM, Triglavu in Telekomu dovolj učinkovito brcnili v ta zadnjo, da nam bodo začeli ponujati konkurenčne storitve. Moji predlogi so trije.

Predlog 1: Kombinirana privatizacija

Kadar je privatizacija nekaj tako družbeno spornega kot pri nas in ko državi ni potrebno polniti proračunske luknje, pač pa si želi za svoje prebivalce čim večjo konkurenco, je najboljši način privatizacije tak, da se v njegov proces vključi čim večji delež državljanov in da je čim širši krog prebivalcev deležen neposrednih (finančnih) koristi od lastninjenja. Privatizacija s pomočjo kombiniranja strateškega lastnika, institucionalnih naložbenikov ter fizičnih oseb, ki so deležni določenega popusta, je najboljši recept za uspeh. Ne nekaj podobnega kot pri NKBM, kjer so pozabili na strateškega lastnika, in ne nekaj takšnega, kot je bil zadnji ponesrečen poskus dokapitalizacije nesrečne NLB, kjer je država čakala vsaj leto predolgo in nato podvig izvedla v najbolj neugodnem možnem trenutku glede na stanje na svetovnih finančnih trgih. (Ne)privatizacija in čudna dokapitalizacija NLB prek ostalih podjetij v državni lasti, potem ko so državljani plebiscitarno zavrnili naložbo v delnice NLB po ponujeni ceni, je najboljši dokaz, kako slab lastnik je država. Lastnik, ki nima vizije, kaj početi s svojo lastnino in lastnik, ki ni sposoben suportirati svojega podjetja pri razvojnih projektih.

Predlog 2: Izkupiček od privatizacije nameniti za razvoj in pokojnine

Osnovna težava po privatizaciji je, kaj narediti s kupnino. Konvertirati manj ugodne kredite in zmanjšati javni dolg? Ja, kadar je država močno zadolžena. Toda Slovenija to ni. Vsaj dve možnosti sta, kako učinkovito uporabiti kupnine. Prva možnost je oblikovati tehnološki sklad iz katerega se financirajo razvojni tehnološki projekti gospodarstva in naložbe v visoko šolstvo. Druga možnost je, slediti norveškemu vzoru in kupnino naložiti v nek sklad za stabilnost. LDS pod vodstvom Matjaža Gantarja je pred meseci predstavila predlog, da bi se kupnine iz naslova privatizacije podjetij v državni lasti naložile v poseben investicijski sklad, s katerim bi upravljala Banka Slovenije na podlagi nasvetov treh mednarodno priznanih finančnih institucij, ki bi jih izbrala na mednarodnem razpisu. Denar iz omenjenega sklada bi bil namenjen naložbam v vrednostne papirje na svetovnih borzah, izkupiček pa bi bil namenjen pokojninski in zdravstveni blagajni, vendar ne kratkoročno, ampak v LDS predlagajo 15-letni moratorij na odsvojitev kapitala. To je dober predlog, saj je tak sklad dober z vidika dolgoročne stabilnosti pokojninske in zdravstvene blagajne, saj omogoča na dolgi rok dodatne prilive v obe blagajni in tako predstavlja dodatno varnostno blazino. Ustrezno ime za tak sklad bi bilo verjetno Varnostni sklad (Security fund). Norveška ima podoben sklad (Petroleum Fund of Norway oz. po novem Government Pension Fund – Global), ki ga polni s prilivi iz prodaje nafte, namenjen pa je predvsem financiranju demografskega prehoda, to je zagotavljanju dodatnih sredstev za financiranje naraščajočih stroškov pokojninske blagajne, ki nastajajo s staranjem prebivalstva. To je nekaj posem drugega od tega, kar je vlada naredila s prenosom 35-odstotnega kapitalskega deleža, ki ga v imenu fizičnih zavarovancev upravljal Kad, na Zpiz. S prodajo tega kapitalskega deleža (namesto s podaritvijo Zpizu) in usmeritvijo kupnine iz tega naslova v varnostni sklad bi se namreč pridobila dodatna sredstva v višini 700-800 milijonov evrov za financiranje obveznosti pokojninske in zdravstvene blagajne, ki jih zgolj z nominiranjem Zpiza kot upravljalca tega kapitalskega deleža Kada nismo dobili.

Predlog 3: Spodbujati konkurenco na trgu

Za blaginjo prebivalcev neke države je na gospodarskem področju ob zaposlenosti ključna predvsem stopnja konkurence na trgu. Kot sem poskušal pokazati že zgoraj, je vseeno, katere nacionalnosti je ponudnik piva, bančnih kreditov, zavarovanj ali telefonskih storitev, pač pa je pomembno, da je ponudnikov čim več in da je med njimi čim večja in čim bolj enakopravna konkurenca. Zaradi majhnega trga smo v Sloveniji obojeni na ponudnike z dominantnim položajem. Kar ni nič problematičnega, če znamo trge dobro regulirati in monopolistom onemogočiti zlorabe tržnega položaja. Na žalost smo na tem področju v preteklosti naredili zelo malo. Kjer se je dalo, je vlada poskušala dajati prednost »domačemu« monopolistu. Pri tem pa se ni vprašala, koliko majhnih ponudnikov z ambicioznimi programi in konkurenčnimi ponudbami so uničili posamezni monopolisti in kakšne izgube smo utrpeli potrošniki. Zdi se, da je s Šrotovim uničevalnim menedžerskim odkupom Laškega ter s pritiskom evropske komisarke za telekomunikacije tudi v Sloveniji napočil čas, ko so področni regulatorji začeli bolje opravljati svoje delo. In nehati ščititi (državne) monopoliste. Toda k oblikovanju učinkovite tržne konkurence je še dolga pot, regulatorji in posamezni državni monopolisti so med seboj še vedno tako osebno kot interesno povezani. Privatizacija državnih monopolistov lahko te povezave učinkovito preseka. Po drugi strani pa bo potrebno doseči tudi to, da bodo monopolisti, ki so v preteklosti dokazano zlorabljali svoj monopolni položaj, za te zlorabe tudi odškodninsko odgovarjali. Povzročeno škodo alternativnim ponudnikom, ki so jih v kali zatrli na škodo potrošnikov, bo preprosto potrebno plačati. Gre za vprašanje pravične odškodnine. In za učinkovito grožnjo, da se tovrstne zlorabe v prihodnosti ne bodo več nekaznovano dogajale.

4 responses

  1. To pa je bilo daljše branje. Meni se zdi, da ves slovenski mainstream govori te besede že desetletje (politični in ekonomski) ali celo več.

  2. Res je med tranzicijskimi prehodi nikogaršnja (pardon državna) lastnina slaba. V demokratičnih ureditvah, oziroma kadar je jasno, komu služi država, pa tega problema ni. In je država v večini velikih podjetij enako dober, v nekaterih sektorjih pa še boljši lastnik od zasebnikov. Tako je bilo tudi z Alitalio, dokler ni v sedanji globalizaciji postal iz največjega italijanskega zelo majhen svetovni prevoznik. Zato jaz še ne bi posploševal, da je državna lastnina nujno slaba. Na veliko propadajo tudi zasebna podjetja. V ZDA so tako pred dobrimi sto leti propadle železnice (državna pošta pa ne), internetna podjetja propadajo kot regratove lučke (npr. Netscape).

    Seveda to ne pomeni, da je zdaj državna lastnina edina zveličavna in moralna. A ni nobenega razloga, da bi jo apriori zavračali. Kakor tudi (se strinjam, Damijan) ni nobenega razloga, da bi od bogatašev pričakovali, da bodo toliko moralnejši od povprečja koliko bolj so finančno neodvisni.

  3. Odličen članek. Ne strinjam se, da slovenski mainstream govori to že deset let. Govori nekaj povsem drugega; bolj v smeri Igorjevih trditev.

    Da ne potrebujemo novega Spara v Šiški. Da je prevzem Uniona s strani Laškega neškodljiv (M.Lahovnik). Da nočemo “neoliberalne tekme vseh proti vsem” (v prevodu je to takrat pomenilo prihoda Lidla, Leclerca, Hoferja, itn). Da upamo, da slovenska vlada ne bo podlegla tujim pritiskom (M.Lahovnk v času prevzemanja Uniona s strani Laškega). Da ni dokazov, da je država slabši upravljalec podjetij od zasebnikov.

    Teh izjav je malo morje. V danem trenutku je nekoliko neprivlačno govoriti o nacionalnem interesu in so malo potihnile; toda takoj po volitvah se bodo vrnile.

    Interesi namreč ostajajo. Kot je nekoč zapisal Thomas Jefferson “The price of liberty is eternal vigilance”. Edini garant, da se ne vrtimo v krogu je, da ljudje znajo samostojno povezati te izjave z dejanskimi stališči politikov ob privatizaciji. Temu se pravi visoka demokratična kultura.

%d bloggers like this: