Kot kaže analiza CREA, je Rusija z izvozom fosilnih goriv v prvih 100 dneh vojne (od 24. februarja do 3. junija) zaslužila 93 milijard evrov. Od tega je EU uvozila 61 % v vrednosti približno 57 milijard EUR. Samo maja letos so se prihodki iz ruskega izvoza energentov povečali za skoraj 40 % medletno na 883 mio evrov. To je bilo 43 milijonov evrov več, kot naj bi Rusija porabila za vojno v Ukrajini. Zmanjšanje količin izvoza zaradi sankcij je sicer odneslo 95 milijonov evrov dnevnih prejemkov Rusije, popust na rusko nafto pa je izbrisal nadaljnjih 95 milijonov evrov. Toda te dejavnike je več kot kompenzirala rast prejemkov za 443 milijonov evrov, ki je bila posledica višjih cen energentov.

Po 4 mesecih sankcij so zahodne države – končno – de facto priznale, da sankcije proti Rusiji v obliki prisilnega ali prostovoljnega zmanjševanja uvoza ruskih energentov, delujejo v povsem napačno smer. Namesto, da bi praznile ruski proračun, mu pomagajo ustvarjati velike presežke. Če bi “voditelji” zahodnih držav ob sebi imeli enega nepristranskega svetovalca, bi jim ta lahko že pred meseci povedal, da je to bila edina možna posledica uvedbe sankcij v pogojih neelastične ponudbe nafte in plina ter napajanja ruskega proračuna prek izvoznih carin na energente. Vendar ga v svoji ihti itak ne bi poslušale. Našli so se celo mojstri, ki so predlagali, da naj evropske države uvedejo visoke uvozne carine na ruske energente (ki seveda ne bi zmanjšale ruskega izvoza, pač pa bi še bolj povišale uvozne cene ruskih energentov in še bolj prizadele gospodinjstva in gospodarstvo na Zahodu). Res je treba biti genij, da predlagaš nekaj takšnega.

No, zdaj so se voditelji sedmih gospodarsko najmočnejših držav domislili še enega ukrepa – uvedbe zgornje meje na cene ruskih energentov. Vendar bo njegova usoda zelo podobna usodi sankcij. Poglejmo, zakaj.

Predlog so oblikovali na ameriškem finančnem ministrstvu, prejšnji vikend pa so ga posvojili ostali voditelji skupine G7. Pri čemer je nemški kancler Scholz takoj realistično dodal: “This is a very ambitious and demanding project, and there is still a lot of work to be done“, francoski predsednik Macron pa: “while the idea to put a cap is a very good one, there is technical difficulty.”

Ideja je naslednja:

Ameriški predlog zgornje meje na ceno ruske nafte naj bi uveljavili z odpravo obstoječih sankcij za zavarovanje tovornih ladij, ki prevažajo rusko nafto (ki, mimogrede, ne delujejo), v zameno, da države, ki si želijo uvoza ruske nafte, pristanejo na dogovor o ceni. Te sankcije (na zavarovanje tankerjev) bi bile odpravljene za države, ki bi se strinjale, da bodo kupovale rusko nafto po določeni najvišji ceni, kar naj bi spodbudilo spoštovanje zgornje meje cene. Preprosto rečeno, države, ki bi kupovale rusko nafto po višjih cenah od te zgornje administrativne cene, ne bi mogle transporta svojih pošiljk zavarovati pri zahodnih zavarovalnicah.

Zgornja meja cene naj bi bila določena na ali blizu mejnih proizvodnih stroškov Rusije, s čimer bi zagotovili, da Rusija ne bi kovala dobička od svojega izvoza nafte. Hkrati bi imela Rusija spodbudo, da nadaljuje z izvozom surove nafte, ker bi bila alternativa bodisi draga zaprtost polj ali izguba strateških trgov v tujini, kar bi lahko povzročilo nepopravljivo škodo njeni naftni industriji.

Po drugi strani naj bi kupci, ki so ohranili bolj nevtralno stališče do Rusije, kot je Indija, imeli spodbudo kupovati poceni nafto in bi s tem spoštovali zgornjo mejo cene. Grožnja s sekundarnimi sankcijami za tiste, ki ne bi upoštevali zgornje meje, pa bi zagotovila ustrezno palico za dopolnitev tega korenčka.

V čem je problem tega predloga?

Prvi problem tega predloga je, da že dosedanje sankcije (prek prepovedi zavarovanja transporta ruske nafte) niso delovale. Zahodne države (razen ZDA in Kanade) jih niso uveljavljale, ostale države pa so jih zaobšle. Zakaj naj bi delovale sankcije, ki že doslej niso?

Drugi problem predloga je, da bi moral biti zagotovljen zelo jasen mehanizem uveljavitve, ki bi zaotavljal, da se ga držijo res vse držaave in ki bi preprečeval zmedo in goljufanje. Če bo izvajanje ukrepa neenakomerno oziroma selektivno, bo ukrep povzročil še večjo volatilnost na svetovnem naftnem trgu. Tak je bil primer ukrepa proti Iraku (Oil-for-Food), kjer so kupci iraške nafte vplačevali kupnino na poseben račun pri BNP Paribas, iz tega računa pa se je nato plačeval iraški nakup hrane in zdravil ter vojne reparacije Kuvajtu. Toda ta ukrep je neslavno končal zaradi razširjenih zlorab in korupcije.

Tretji problem je možnost legalnega izogibanja temu ukrepu, saj so tako ruski izvozniki kot uvozniki iz nezahodnih držav (denimo Indija) že dosedaj poiskali zavarovanje transporta pri nezahodnih zavarovalnicah (glejte več spodaj), zaradi česar jih sankcije tudi v prihodnje ne bodo prizadele.

Četrtič, ukrep pade v vodo, če transport nafte pozavaruje neka ruska pozavarovalnica. Kar se je že zgodilo – Ruska državna nacionalna pozavarovalnica (RNRC) je postala glavna pozavarovalnica ruskih ladij.

Petič, nekatere države (denimo Indija in Kitajska) bi lahko začele kupovati večje količine ruske nafte po znižani ceni ter si delale zaloge ali pa nafto preprodajale naprej z visokimi maržami (Kitajska in Indija sta letos povečale uvoz ruske nafte za polovico, Indija pa rusko nafto uspešno preprodaja naprej zahodnim državam po visokih maržah).

In šestič, problem tega ukrepa pa je, da ne upošteva reakcije Putina. V primeru, da – hipotetično – ta ukrep začne delovati in da se uveljavi tudi za uvoz ruskega plina, bi lahko bila Putinova reakcija, da letos pozimi preprosto zapre plinovode proti EU državam. To bi seveda povsem zaustavilo nemško industrijo ter industrije večine EU držav (tudi Slovenije), hkrati pa vodilo k redukcijam plina in električne energije za gospodinjstva. Putin v tej situaciji nima ničesar izgubiti.

Ta ukrep je torej bolj “wishful thinking”, saj ga bo zelo težko uveljavljati. Predvsem pa si zahodne države niso uspele zagotoviti širše koalicije držav v boju proti Rusiji. Sedanje sankcije podpirajo zgolj nekatere OECD države, medtem ko se jih večina ostalih držav ne drži. Tudi simpatizirajo ne z ukrepi, ki povzročajo težave zgolj njim samim (gospodinjstvom in gospodarstvu), medtem ko ruskemu gospodarstvu in Putinu zgolj koristijo.

Using insurance markets to implement the cap might also cause the price of non-Russian crude to soar amid fears of future shortages. This would hurt the global economy and could make buyers more willing to risk penalties for violating sanctions. Buyers that are not aligned with Western policy towards Russia might also accept Russian or other insurance.

Indian has already blown a hole in this scheme after an Indian insurance company agreed to offer Russian tankers safety certification to a Dubai-registered subsidiary of Russia’s biggest ship operator Sovcomflot on June 23. That will allow Russia to export oil to Indian even if the Western insurance sanctions are put into effect.

Moreover, certification by the Indian Register of Shipping (IRClass) could well be accepted by Russia’s other nonaligned customers in the developing world, most of which have refused to join the western sanctions. bne IntelliNews reported, the enthusiasm for the West’s sanctions outside of the G7 countries is only lukewarm.

Data compiled from the IRClass website shows that it has certified more than 80 ships managed by SCF Management Services (Dubai) Ltd, a Dubai-based entity listed as a subsidiary on Sovcomflot’s website, Reuters reports.

India’s ship certifier is one of 11 members of the International Association of Classification Societies (IACS), top-tier certifiers that account for more than 90% of the world’s cargo-carrying tonnage. The Russia Maritime Register of Shipping was also part of the group until March, when its membership was withdrawn following a vote by 75% of IACS’ members. However, only four of the 11 members (UK, Norway, France, and the US) have withdrawn their services from Russian ships due to sanctions.

An IACS spokesman told Reuters that IRClass’ actions were, “not a matter for discussion by the association,” and that members of the association were free to make their own commercial decisions.

With the Indian IRClass certification Russian ships have then turned to their domestic insurance companies for cover. Sovcomflot’s chief executive told reporters earlier this month that the group had insured all its cargo ships with Russian insurers and the cover met international rules. Reuters reported that the Russian state-controlled Russian National Reinsurance Company (RNRC) has become the main reinsurer of Russian ships, including Sovcomflot’s fleet.

RNRC is under the control of the Central Bank of Russia (CBR). The CBR raised RNRC’s capitalisation to RUB300bn ($6bn) from RUB71bn and hiked its guaranteed capital to RUB750bn so the firm had adequate resources to provide reinsurance.

Indian authorities have also accredited the privately owned Russian insurance giant Ingosstrakh as an insurance company for shipping oil, which means vessels the company insures can enter Indian ports. Ingosstrakh was formerly owned by Czech investment holding PPF and Italian insurance giant Generali, which “froze” its 38.5% stake in the company in March, but has no plans to sell it, according to reports. Russian oligarch Oleg Deripaska is also a major shareholder. Ingosstrakh earned just over a third of its premiums of $910mn from marine insurance in 2021.

…

Export of oil to India have boomed this year as it takes advantage of the deeply discounted prices. Russian grades accounted for about 16.5% of India’s overall oil imports in May, compared with about 1% in all of 2021.

If the price caps are put in place and the insurance ban made to work, then there is also the risk of a drastic reaction from Russian President Vladimir Putin, who could respond by cutting oil and possibly gas exports to Europe, plunging its markets into economic chaos, even if doing so hurts Russia and its hydrocarbon industry considerably in the process.

Vir: IntelliNews