Kam je izginila zdrava pamet?

Nemški minister za gospodarstvo Robert Habeck je ta teden sporočil, da bo Nemčija z namenom zmanjševanja odvisnosti od ruskega plina spet pognala termoelektrarne na premog. Pri tem je zamolčal dve stvari: da je Nemčija pri premogu podobno odvisna od Rusije kot pri plinu (45-odstotno) in da je Nemčija od preostalih šest (izmed 17) jedrskih elektrarn konec lanskega leta zaprla tri in da bo do konca letošnjega leta zaprla še preostale tri.

Nemški energetski politiki v zadnjih dveh desetletjih nasploh se čudi ves razumni svet. Napovedan ukrep pa nemško energetsko politiko postavlja povsem onstran zdrave pameti.

Poglejmo si racionalnost nemške energetske politike s pomočjo primerjave s Francijo. Nemčija v zadnjih dveh desetletjih z namenom zmanjšanja izpustov CO2 stavi na obnovljive vire energije, Francija pa vztraja predvsem pri jedrski energiji. Nemčija naj bi imela lani inštaliranih za 49 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije iz sonca in 59 GW iz vetra (ter še za 4 GW iz vetra na morju). Nasprotno je Francija načrtovala le za 15 GW kapacitet za proizvodnjo električne energije iz sonca ter 10 GW iz vetra (ter še za 0.5 GW iz vetra na morju). Razmerje v inštaliranih kapacitetah proizvodnje električne energije iz obeh obnovljivih virov je tako 5 proti 1 za Nemčijo.

Če pa pogledate ogljični odtis proizvodnje električne energije med obema državama (na Electricity map), boste za vsa leta konsistentno našli, da izpusti CO2 na KWh za v ta namen v Nemčiji za 3 do 5-krat (odvisno od ure) presegajo izpuste v Franciji. Sredi sončnega poletnega dne denimo znaša ogljična intenzivnost proizvodnje električne energije v Nemčiji med 300 in 350, v Franciji pa le okrog 80 gCO2/KWh. Sredi noči ogljična intenzivnost proizvodnje elektrike znaša v Nemčiji okrog 500, v Franciji pa le okrog 95 gCO2/KWh.

Skrivnost je seveda v tem, da Nemčija stavi na obnovljive vire, ki pa so zelo nizko izdatni in nestabilni vir, hkrati pa kuri plin in premog, da uspe zagotoviti dovolj energije tudi v oblačnem vremenu, ponoči in pozimi. V nasprotju s tem Francija stavi na jedrsko energijo, ki je absolutno stabilna in praktično ničelno ogljična. Zato Francija v tem trenutku proizvaja 85% energije z nizkoogljičnimi viri, Nemčija pa le 52%. Zato je Francija zelena, Nemčija pa rjava, čeprav je Nemčija za investicije v obnovljive vire doslej namenila 500 milijard evrov in nekaj sto milijard evrov za njihovo subvencioniranje.

Med letoma 2000 in 2021 je Nemčija delež porabe električne energije iz fosilnih goriv sicer res zmanjšala iz 64% na 48%, toda odvisnost od fosilnih goriv v porabi električne energije je še vedno polovična. V istem obdobju pa je Francija delež porabe električne energije iz fosilnih goriv zmanjšala iz že nizkih 9.5% na 9.2%. Francija 70% električne energije pridobi iz jedrske energije, Nemčija pa je delež slednje v dveh desetletjih zmanjšala iz 30 na 12%.

Hkrati pa Nemci zaradi te zgrešene energetske politike (zaradi izdatnega subvencioniranja neizdatnih in nestabilnih obnovljivih virov sonca in vetra) plačujejo višje cene za porabo električne energije. Lani, še pred sedanjo energetsko krizo, so denimo nemška gospodinjstva plačevala v povprečju za 65% več za električno energijo kot francoska. Ceno zgrešene nemške energetske politike plačujejo podnebje in nemški potrošniki.

S predčasnim zapiranjem jedrskih elektrarn Nemčija ne samo povečuje svojo navezanost na fosilna goriva, pač pa tudi odvisnost od uvoza slednjih. Iz bilance celotne primarne porabe energije v letu 2021 sledi, da Nemčija zagotavlja le 16% porabljene energije iz obnovljivih virov (pa še od tega je več kot polovica iz biomase, le 5.2% iz sonca in vetra), več kot tri četrtine porabe energije je iz fosilnih virov (premog, nafta, plin). Če seštejemo deleže uvoza fosilnih goriv iz Rusije, pa ugotovimo, da Nemčija kar 30% svoje porabljene energije pridobiva iz uvoženih energentov iz Rusije.

S svojo energetsko politiko v zadnjih dveh desetletjih so torej nemške vlade zapeljale državo v dvakratno nezavidljiv strateški položaj. Prvič, ker je s stavo zgolj na nestabilne obnovljive vire in zapiranjem jedrskih elektrarn Nemčija namesto manj postala še bolj energetsko odvisna od fosilnih virov. V nasprotju s tem francoske jedrske elektrarne 24 ur na dan stabilno proizvajajo enake količine brezogljične električne energije.

In drugič, zaradi prenizke domače ponudbe fosilnih goriv je Nemčija v dveh desetletjih postala drastično odvisna od uvoza slednjih iz Rusije. Zato je Nemčija de facto izgubila svojo politično suverenost napram Rusiji.

Če ne bi Nemčija zaprla jedrskih elektrarn, bi v povezavi z obnovljivimi viri bila ena energetsko najbolj naprednih EU držav. Nasprotno pa je danes ena izmed energetsko najbolj umazanih držav. In hkrati odvisna še od uvoza iz Rusije.

No, in ko na odločitev nemške vlade glede reaktiviranja elektrarn na premog pogledate v luči zgoraj opisane zgrešene dolgoročne energetske politike, se vprašate, kam hudiča je iz Nemčije izginila vsa zdrava pamet. Kakšen smisel ima v boju proti podnebnim spremembam in v želji po zmanjšanju kurjenja fosilnih goriv in odvisnosti od uvoza ruskih energentov zapirati še zadnje, čiste jedrske elektrarne ter reaktivirati za 10 jedrskih elektrarn umazane energije iz premoga? Zakaj ne raje reaktivirati zaprtih jedrskih elektrarn namesto tistih na premog? Vsaj za obdobje naslednjih pet let, dokler ne zmanjšajo odvisnosti od ruskega plina.

Če kdo najde razumno razlago, naj mi prosim sporoči. Ideološko razlago sem že slišal in se vprašal po duševnem zdravju razlagalcev.

______________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku

4 responses

  1. Upoštevajoč podatke, ki so nam na razpolago, ni mogoče najti razumne razlage. Celotna ukrajinska zadeva je absurdna. Nimamo celotne slike, ni šans da oblikujemo smiselno razlago. Čas bo pokazal, kaj je res v ozadju. Verjetno gre za običajno kombinacijo skritih motivov in nesposobnosti.

  2. Hmm, aktivirati JE potem ko so bile par let zaprte, ni več trivialna zadeva. Kje dobiti kader? Operaterji za JE se usposabljajo leta in leta, to ni nekaj kar urediš z oglasom v lokalnem časopisu.

    Da se razumemo, podobno in le malo manj hudo je z zaprtimi TE na premog. Rudnike ste zaprli, posadke TE razpustili in zdaj bi vse to kar naenkrat aktivirali? Lahko, v glavah politikov in družboslovcev, za tiste , ki imamo nekaj izkušenj iz industrije, pa to ni ravno trivialen problem.

    Kje dobiti kar naenkrat jedrsko gorivo? To se naroča z dolgoročnimi pogodbami leta v naprej. In tudi tu so Rusi dominantni ponudniki.

    Ves nemški Energiewende je paradni primer kolosalnega poloma določenega tipa razvoja energetske politike.

    Hvala Bogu, da so naši energetiki, vsaj malo, na tiho bojkotirali naše politike, ki so itak znani po tem, da poskušajo biti bolj papeški od papeža. Drugače bi bili na istem kot Nemčija. Smo pa v zelo podobnem položaju kot Italija, kar je več kot zaskrbljivo.

    Mogoče rabi Evropa preživeti eno zimo na hladnem, da se ta iracionalna religiozna obsedenost s tem neznanstvenim konceptom, ki se mu reče “man made climate change”, malo ohladi.

    Samo cena za to zahtevno in učinkovito šolo bo bolj huda.

  3. Marko,

    Reaktivirati rudnike premoga je precej težje od reaktivacije JE. Bojim se, da bodo te reaktivirane nemške TE prisiljene kurit uvožen premog, kar zgrešenost nemške energetske politike še potencira. TE na premog so zaradi emisij trdih delcev zdravju zelo škodljive, že zaradi tega imajo JE prednost. Da o CO2 ne govorimo.

    • Imaš prav, zato se skokovito povečuje uvoz ameriškega in južnoafriškega premoga. Po več kot 3-kratni ceni.

      Tudi to je res, da so emisije trdih delcev pri premogu problem. Je pa tudi res, da so sodobne metode filtracije kot jih uporabljamo pri TEŠ6 ( in nekaj čez 20 nemških ekvivalentih) zelo učinkovite (in tudi zelo drage).

      Kar se pa CO2, tega plina življenja in temelja fotosinteze, tiče; zemlja, ki tiči v obdobju zgodovinsko (geološko) rekordno nizkih koncentracij CO2 (večino njene zgodovine so bile te za magnitudo višje), bi rekla, če bi mogla:

      “Še, prosim…..”

%d bloggers like this: