Evro unija za lepo vreme

Obstanek EU je na resni preizkušnji. In to ni floskula. To je preprosta posledica dejstva, da je evropska integracija šla predaleč slabo pripravljena. Nekako tako, kot če se v hribe odpravite v sončnem vremenu, obuti v opanke, nato pa vas v hribih doleti snežni vihar. Nimate veliko možnosti, da preživite, zraven pa tvegate še življenja tistih, ki so z vami na poti in vas morajo reševati. *

Voditelji EU so se za tesnejšo monetarno integracijo odločili v sredini 1990-ih let pod vtisom špekulativnih napadov finančnih trgov na italijansko liro in britanski funt. Obe valuti sta – zaradi nezmožnosti vzdrževanja fiksne paritete do ostalih valut – morali začasno zapustiti mehanizem deviznih tečajev (ERM). Politična volja obvarovati valute posameznih članic in še poglobiti evropsko integracijo po predhodni uspešni uvedbi enotnega evropskega trga (v letu 1992) je bila velika. Na žalost pa politični volji ni sledila tudi priprava »ustrezne opreme« za takšno avanturo.

Ekonomska teorija si je glede oblikovanja in uspešnosti denarnih unij enotna: denarne unije so lahko uspešne samo, če (1) med državami obstaja popolna mobilnost delovne sile, (2) so strukture gospodarstev držav z isto valuto zelo podobne, (3) države med seboj veliko trgujejo in (4) če med državami obstaja tudi fiskalna in transferna unija. Zadnja je ključna, saj se države s prevzemom skupne valute odpovedo samostojni monetarni politiki in v primeru krize ne morejo devalvirati tečaja ali tiskati denarja, da bi spodbudile rast. Kadar torej pride do asimetričnega gospodarskega šoka (do krize v eni državi), ima ta država zvezano eno roko (je brez svoje monetarne politike) in povsem nemočna, zato ji morajo na pomoč priskočiti druge države oziroma neka centralna inštitucija, ki državi omogoči potrebne transferje (denimo nadomestila za brezposelnost, socialne transferje itd.). Hkrati fiskalna unija pomeni, da imajo države skupne obveznice in se torej lahko v času krize zadolžujejo po enakih pogojih. Tako kriza v posamezni državi le-te zaradi nezmožnosti zadolževanja po sprejemljivi obrestni meri ne more prisiliti v bankrot.

Po takem principu delujejo ZDA, nemške zvezne države ali države v okviru Velike Britanije. Kadar katero izmed posameznih držav v zvezi prizadene kriza, lahko računa na socialne transferje iz skupnega proračuna in da se lahko zadolžuje po enakih pogojih kot zvezna država. Hkrati pa te nacionalne zvezne države krasita še dve lastnosti: (1) skupna zgodovina in skupne vrednote ter (2) solidarnost. V času krize zagotavljanje socialnih transferjev ali pomoči posameznim delom v zvezni državi sploh ni vprašljivo.

No, vidite, evropski voditelji pa so se v avanturo z evrom spustili na podlagi izpolnjevanja zgolj dveh izmed navedenih šestih pogojev. Torej brez popolne mobilnosti dela, brez fiskalne in transferne unije, brez skupnih vrednost in brez občutka solidarnosti. Oblikovali so denarno unijo samo za lepo vreme. O slabem vremenu in mehanizmih, navodilih za uporabo v takih pogojih, pa niso razmišljali. Niso razmišljali o tem, da bo denarna unija nujno privedla do povečanih trgovinskih neravnotežij, ker bo neka država imela velike trgovinske presežke in te presežke na veliko nalagala v banke v drugih državah, te druge države pa tega neravnovesja ne bodo mogla odpraviti z devalvacijo valute, niti se ne bodo mogle upreti odlivu kapitala, če pride do krize.

In kar smo lahko gledali v zadnjih petih letih po izbruhu krize je natanko to, kar bi nam rekla ekonomska teorija in zdrava pamet. Ko so v krizo padle Grčija, Irska, Portugalska in Španija (države PIGS) so po eni strani morale financirati svoje brezposlene in povečane socialne transferje, po drugi pa na svoje stroške reševati banke. Banke, ki so si prej na veliko kratkoročno sposojale v ostalih članicah, nakar so v ostalih članicah nenadoma hoteli te kratkoročne kredite nazaj. Hkrati pa so te povečane javne stroške, ker ni skupne evro obveznice, morale prizadete države financirati same, za kar so finančni trgi zahtevali vedno višje obrestne mere, kar je mnoge privedlo na rob bankrota ali čez.

In da bo kapa polna, je dodatno pritisnila še EU, zahtevajoč, da članice povečane proračunske primanjkljaje hitro zmanjšajo. To je zmanjšalo agregatno povpraševanje in gospodarsko rast ter še bolj poslabšalo javne finance. Dobili smo katastrofo, ki jo poznamo pod imenom dolžniška deflacija. Najhujša možna situacija, v kateri se država v nevojnih časih lahko znajde. Vendar krizo evropskih razsežnosti. Ker so države med seboj trgovinsko močno povezane, se kriza iz ene države zaradi zmanjšanja uvoza seveda hitro prenese v drugo.

Kako ven iz te godlje? Videli smo, da evropska solidarnost in skupne vrednote ne delujejo. Ko je bilo treba pomagati državam PIGS, so na dan nemudoma privrele obtožbe o lenobi drugih ali da naj vsaka država svoje težave sama rešuje. Države so dobile finančno pomoč po zelo strogih pogojih. Ko je bilo govora o skupnih evropskih obveznicah, je Nemčija nemudoma dala vedeti, da njeni davkoplačevalci ne bodo plačevali za druge države.

Največ, o čemer so se članice EU lahko zedinile, je bilo oblikovanje nekakšne bančne unije. Toda bančne unije nekoč daleč v prihodnosti. Bančna unija pomeni, da naj bi članice uveljavile skupno regulacijo v bankah in oblikovale nek skupen sklad za reševanje bank, ki bi se napajal iz prispevkov bank. Toda ta sklad naj bi znašal vsega 55 milijard evrov, pri čemer bi se ta vsota počasi natekla v obdobju desetih let. Predpogoj za nastanek bančne unije je stresni pregled vseh bank, ki se bo izvajal letos. Po nekaterih ocenah, naj bi v evropskih bankah primanjkovalo med 50 in 500 milijardami evrov. Največ v nemških, francoskih, španskih in italijanskih. Ta denar naj bi zagotovile članice same. Poleg tega so članice pred enim mesecem dosegle dogovor, da naj bi bančne težave v posamezni državi najprej reševali lastniki bank, nato vlagatelji, šele nato bi za pomoč prosili evropske sklade (bančni sklad ter ESM). Pri tem pa sta Nemčija in Finska pravkar dosegli, da se v dogovor o delovanju evropskega mehanizma za stabilnost (ESM) vnese klavzula, da lahko države kasneje še preučijo možnost neposredne dokapitalizacije šibkih bank iz ESM sklada.

Po petih letih krize torej nismo dobili dogovora o fiskalni in transferni uniji niti prave bančne unije. Države so praktično še naprej prepuščene same sebi v času krize, ob tem da nimajo možnosti, da bi tiskale denar, devalvirale valuto ali se zadolževale v tujini po normalnih pogojih. Članice evro območja so v situaciji, ko imajo eno roko zvezano na hrbtu, druga pa je zlomljena. Nimajo veliko možnosti, da se branijo.

Se v takih pogojih splača vztrajati v denarni uniji? Švedska in V. Britanija sta imeli prav, da se uniji nista pridružili in da lahko prosto razpolagata z monetarno in fiskalno politiko. Ostale države z evrom pa se bodo morale odločiti ali jim taka slabo dizajnirana unija še koristi. Brez nje bi prav tako imele na razpolago povsem prosti dostop na trge ostalih držav, v času krize pa bi imele več možnosti, da se ubranijo. Te države bi se morale organizirati in kot blok zahtevati bodisi poglobitev integracije v smeri fiskalne in transferne ter prave bančne unije ali pa zagroziti s kolektivnim izstopom iz evrskega območja.

Seveda bi tak izstop za seboj potegnil bistveno širše posledice in najbrž privedel do razpada EU. Toda prav te nevarnosti bi morale služiti kot močno pogajalsko izhodišče proti Nemčiji. Samo Nemčiji namreč ustreza takšna unija, kjer lahko njena industrija prosto izvaža na vse trge, kamor lahko nalaga svoje finančne presežke in kjer ne nosi stroškov za težave drugih. Ne pozabimo namreč, da so države v bančnih krizah v Grčiji, Irski in Španiji reševale predvsem nemške in francoske banke, ki so preveč posojale bankam v teh šibkih državah. Nemčija bo moral prevzeti odgovornost tudi za del stroškov, povezanih s tako velikim prostim trgom.

_______

* Izvorno objavljeno v Večer Pogled

%d bloggers like this: