Šircljev “Trickle down” nateg je samo nateg

Včeraj se je iztekel 1-tedenski rok, ki sem ga dal študentom (in širši javnosti) prejšnji teden (Šircljev “Trickle down” nateg), da najdejo neko logično razlago, kako bi se davčno darilo za tiste z najvišjimi dohodki (znižanje zgornje mejne davčne stopnje (iz 50 na 45%), znižanje davka na dobičke iz kapitala iz 27.5 na 25% (če te prodajo pred potekom 5 let) in socialna kapica na dohodke nad 6,000 evrov) lahko prelilo v višje investicije podjetij in višjo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Nobene smiselne razlage za tak woodoo ekonomski mehanizem nisem dobil. S študenti smo celo imeli polurno debato na to temo in edini mehanizem, za katerega je bila dana neka podpora, je bila, da naj bi to davčno darilo tistim z najvišjimi dohodki izboljšalo poslovne sentimente oziroma dalo signal poslovni javnosti o izboljšanju investicijskega okolja. Se pravi, če poslovnežem in tistim z več finančnega premoženja znižaš davke, daš signal poslovnemu svetu, da se v Sloveniji splača investirati.

Tale razlaga je seveda privlečena za lase. Investicijsko okolje se s tem, ko nekaj tisoč ljudem z najvišjimi dohodki znižaš dajatve na njihove dohodke, seveda nič ne izboljša. Investicijsko okolje bi se denimo izboljšalo, če bi se zmanjšale administrativne ovire za investicije (zmanjšanje števila postopkov, skrajšanje časa za pridobitev dovoljenj, boljše sodelovanje med upravnimi organi, enotna točka za investicije), če bi vlada dala posebno administrativno podporo pomembnim investitorjem, če bi lokalne skupnosti dale na voljo komunalno opremljena zemljišča, če bi investitorjem dali “davčne počitnice” pri davku na dobiček (za denimo 3 leta), če bi povečali investicijske olajšave itd. Nič od tega vlada ne predlaga. Nižji davki za tiste z najvišjimi dohodki praktično tudi nimajo pomembnega vpliva na zmanjšanje stroškov za podjetja.

Zato zgodba o “signalu glede izboljšanja poslovnega okolja” ostaja na ravni “pravljice o zaupanju” (“confidence fairy tale”, kot jo je označil Paul Krugman). Slednjo je lansiral nekdanji predsednik ECB Jean-Claude Trichet leta 2010, ko je povedal, da bi uvedba politike varčevanja v državah evro območja dala pozitivni signal finančnim investitorjem o zavezanosti držav k nizkemu javnemu dolgu, zaradi česar bi ti znižali zahtevane doose na državne obveznice. Se pravi, namesto da bi države s povečanim javnim trošenjem nadomestile izpad zasebnega trošenja in zasebnih investicij in s tem spodbudile gospodarsko rast, naj bi z zmanjšanjem javnega trošenja v času recesije in s tem s poglabljanjem recesije dajale pozitivne signale investitorjem. naj spomnim, da sta Trichet in ECB takrat leta 2010, ko je evropsko gospodarstvo po katastrofalni finančni krizi in recesiji v 2009 pokazalo prve blage znake oživljanja v 2010,  strahu pred inflacijo (!) povšal obrestne mere in s tem evrsko gospodarstvo ponovno poslal v recesijo (za 2 do 3 leta). Trichet je torej z dvema absolutno napačnima potezama (dvig obrestnih mer in zahtevo po politiki varčevanja) pomagal k dvojnemu umoru evrskega gospodarstva. Te pravljice znajo biti hudo nevarne.

Nagrada za smiselno ekonomsko razlago “woodoo ekonomskega mehanizma” pozitvnega vpliva znižanja davkov tistim z najvišjimi dohodki na investicije, gospodarsko rast in delovna mesta torej – na žalost – ostaja nepodeljena. Še vedno pa ostajam odprt za vse smiselne razlage tudi v prihodnje.

Za tiste, ki vseeno verjamejo v desničarske pravljice, da znižanje davkov najpremožnejšim pozitivno vpliva na investicije, gospodarsko rast in delovna mesta, je spodaj moj komentar iz januarja 2014, v katerem sem povzel emprične študije iz ZDA ali nižji davki na premožnejše res povečujejo gospodarsko rast. Seveda jih ne. Velja celo nasprotno: gospodarska rast je bila najvišja v času najvišjih mejnih davčnih stopenj na dohodke. Vendar pa pazite – tukaj gre zgolj za korelacijo in ne za vzročnost. V desetletjih po drugi svetovni vojni je bila gospodarska rast pač najvišja, čeprav je bila obdavčitev najvišjih dohodkov in dobičkov podjetij tudi najvišja. Danes je gospodarska rast primerjalno zelo nizka, čeprav so tudi davčne stopnje na dohodke in kapital zgodovinsko najnižje. Tukaj ni vzročnosti, le korelacija. Nobene študije ne poznam, ki bi pokazala takšno vzročnost. Pač pa analize kažejo, da se po znižanju obdavčitve najvišjih dohodkov (in kapitalskih dobičkov) močno poveča dohodkovna (in premoženjska) neenakost.

Nekako imamo vsajeno v podzavest, da visoki davki zavirajo rast. Izvor te vgrajene informacije v kotiček možganov sega nazaj v drugo polovico 1970-ih, ko je plejada ameriških desničarskih gospodarskih združenj in think-tankov (Heritage Foundation, Hoover Institute, AEI in CSAB), ki so jih bogato sponzorirale ameriške korporacije, financirale številne ciljne raziskave o škodljivosti visokih davkov za rast oziroma o tem, da znižanje davkov ne vpliva na zmanjšanje davčnih prilivov. Še več, znižanje davkov na visoke dohodke in kapitalske dobičke naj bi povečalo zasebno varčevanje in investicije, to pa spodbudilo gospodarsko rast. To je bil začetek t.i. “ekonomike ponudbe“, ki jo je akademska ekonomska scena, ne glede na provenienco, ignorirala oziroma jo posmehljivo označila kot »woodoo economics«.

Nato so prišla 1980. leta, ko je predsednik ZDA postal Ronald Reagan, njegovi ekonomski svetovalci pa vodilni ljudje iz zgornjih združenj, ki jih je Greg Mankiw, sicer republikanec, v učbeniku ekonomije poimenoval kot “cranks and charlatans“. In glej no glej, v obdobju dveh Reaganovih mandatov se je zgornja mejna davčna stopnja na dohodke (torej na najvišje dohodke) najprej znižala z 69.1% na 50%, nato na 38.5%, v zadnjem letu Reaganovega mandata pa samo še na 28%.

In kakšne posledice je imelo to za proračun in gospodarsko rast? Tja, na proračun je ta davčna “woodoo” magija imela katastrofalen vpliv. Greg Mankiw: “Congress passes the cut in tax rates… but the tax cut did not cause tax revenue to rise… tax revenue fell… government began a long period of deficit spending… largest peacetime increase in the government debt in U.S. history.”

Kaj pa drugi del “woodoo ekonomike”? Je znižanje najvišjih stopenj dohodnine (za bogate) prineslo višje zasebno varčevanje, višje investicije in posledično višjo rast? Tja, tudi ne. Če konfrontirate napovedane učinke znižanja davčnih stopenj s trdimi podatki, se pokaže zelo klavrna slika.

Ameriški kongresni analitski urad (Congressional Research Service, CRS) je v letih 2011 in 2012 pripravil dve analizi (Gravelle & Marples,  2011, (nova verzija v 2014); Hungerford, 2012) povezav med višino davkov ter gospodarsko rastjo, varčevanjem, investicijami in neenakostjo. Na podlagi uporabe podatkov za obdobje 1945 – 2012 so precej jasno pokazali, da gre pri blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarstvu zgolj za lažen mit. Natančneje, dinamika najvišjih davčnih stopenj na dohodke in na kapitalske dobičke je

    • (1) pozitivno povezana z gospodarsko rastjo (ob višjih davkih je tudi rast BDP višja),
    • (2) ni korelirana z zasebnim varčevanjem (zaradi nižjih davkov bogati ne varčujejo nič več),
    • (3) ni korelirana z zasebnimi investicijami (nižji davki ne spodbujajo investicij) in
    • (4) je močno negativno povezana s stopnjo neenakosti (znižanje davkov je nadproporcionalno povečalo prihodke zgornjega 1% in močno povečalo neenakost).

To pozitivno povezavo med gospodarsko rastjo in najvišjimi davčnimi stopnjami v ZDA, narejeno na istih podatkih, kot jih je uporabil CRS, si lahko ogledate tudi na spodnji sliki. Slika kaže, da je z zniževanjem zgornjih mejnih davčnih stopenj v zadnjih 60 letih v ZDA upadala tudi gospodarska rast.

Taxes and growth1(v sliki so prikazana 5-letna povprečja)

Vir: CRS; Worldbank; lastni preračuni

Isto zadevo lahko vidite tudi na drugi način in sicer v obliki korelacije med rastjo in davčnimi stopnjami skozi čas: dinamika najvišjih davčnih stopenj in gospodarske rasti sta med seboj pozitivno povezani (v sliki je x-os obrnjena naokrog). Ali drugače rečeno, nižji davki tudi pomenijo nižjo gospodarsko rast. Povezava je seveda lahko tudi “spurios” (naključna).

Taxes and growth2(v sliki so prikazana 5-letna povprečja)

VirCRS; Worldbank; lastni preračuni

Povsem podobne slike dobite tudi, če si narišete povezave med najvišjimi davčnimi stopnjami ter stopnjo zasebnega varčevanja ali stopnjo zasebnih investicij. Vendar vas ne bom s tem utrujal, poglejte si navedene študije (Gravelle & Marples,  2011, 2014; Hungerford, 2012).

Pokazal bom le povezavo, ki je edino logična. In sicer, da je znižanje najvišjih davčnih stopenj na dohodke in na kapitalske dobičke prineslo pač učinek, kot ga teoretično mora – tisti z najvišjimi dohodki so močno pridobili in njihov delež v nacionalni delitvi dohodkov se je dramatično povečal (iz 8,9% v 1975 na 22.8% v 2006) (mimogrede, v sliki so prikazana 5-letna povprečja). Ali z drugimi besedami: močno se je povečala neenakost.

Taxes and inequality(v sliki so prikazana 5-letna povprečja)

Vir: CRS; Piketty & Saez; lastni preračuni

Ste pričakovali kaj drugega?

One response

  1. Avstrijska vlada je v zadnjih nekaj letih 2x občutno znižala dohodninski davek (največ so pridobili res, res bogati). Tudi Slovenska vlada je v zadnjem obdobju (mislim da) 2x minimalno znižala dohodninski davek (največ tistim z višjimi prihodki)!
    Jaz ne verjamem, da bi se Avstrijcem zaradi znižanja obdavčitve njihovih plač poslabšal njihov ekonomski položaj! Prej obratno. Državljanom se je povišal prihodek (vsem, največ bogatim) in to je za ekonomijo dobro. Me pa zanima, kako bi vaši študenti Avstrijsko vlado prepričali, da je zaposlene boljše, če imajo nižjo plačo.

Oddajte komentar

Please log in using one of these methods to post your comment:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s

%d bloggers like this: