Nerazumni predlogi sprememb davčne zakonodaje

Bine Kordež

Na mizo smo dobili nov predlog davčnih sprememb, ki odpirajo novo poglavje v procesu stalnega prilagajanja davčne zakonodaje.

Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.

Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).

Nadaljujte z branjem

Brez morale in vojske: Bogataška nogometna revolucija, ki ni preživela 48 ur

Gonilo revolucij je gnev frustriranih, ponižanih in razžaljenih ljudskih množic, ki nimajo česa izgubiti. Ko prerastejo v momentum, te mase nič ne more zaustaviti. Problem bogataškega elitnega kluba večine najboljših evropskih klubov (razen nemških in francoskih), ki je hotel uprizoriti nogometno revolucijo, je bil predvsem v tem, da ni imel ne moralnega opravičila in ne ljudskih (navijaških) množic za seboj. Brez morale in brez vojske se je bogatška elita razletela, še preden se je uspela zares sestaviti. Zaustavila sta jih morala in ljudske množice na drugi strani. In zaustavila jih je odlična organizacija kontrarevolucije na strani krovne nogometne institucije (UEFA). Njen  predsednik Aleksander Čeferin je spretno zaigral na karto čustev in morale: “izdaja“, “niti s od solidarnosti” itd., kar je še podžgalo navijače. Istočasno pa je na ravni vseh nacionalnih zvez odigral blitzkrieg napad proti bogataškemu klubu z grožnjo po izključitvi iz vseh nacionalnih tekmovanj. Temu so se pridružili praktično vsi voditelji evropskih držav, razen našega predsednika vlade Janeza Janše. In bogataške revolucije je bilo konec, njeni protagonisti so kapitulirali eden za drugim, z repom med nogami pobegnili pred javnostjo ali se skesano priklonili navijačem.

Pri tej propadli bogataški revoluciji je morda najbolj zanimivo to, kako slabo je bila piarovsko vodena. Brez neke javno predstavljene zgodbe, brez perspektive, brez predstavitve koristi za javnost in navijače in brez kakršnegakoli odpora, ko je zgradba nove organizacije po dobrih 12 urah začela pokati. Katastrofalno slabo pripravljeno za projekt vreden 3,500 milijard evrov. In velika zmaga za Aleksandra Čeferina, ki se je ponovno izkazal za velikega stratega in operativca. Za razliko od našega predsednika vlade, ki se je ob katastrofalno slabem vodenju protiepidemijskih politik in vseh drugih katastrofalno napačnih notranje- in zunanjepolitičnih potezah ponovno odločil za napačno stran zgodovine. Gre za razliko med svetovljanskim menedžerjem z občutkom za realnost in provincialnim nesposobnim prepirljivcem.

Nadaljujte z branjem

Najbolj celovit načrt za nizkoogljični energetski prehod Slovenije

V Sobotni prilogi Dela je Aleksander Mervar (direktor ELES) objavil daleč najboljši načrt za nizkoogljični energetski prehod Slovenije. Torej za prilagoditev kapacitet proizvodnje električne energije in regulacije EE sistema za obdobje, ko bomo v skladu s cilji EU in našimi zavezami morali zagotoviti nizkoogljično proizvodnjo električne energije. Po domače, gre za dilemo, kako zagotoviti tako energetsko samozadostnost kot tudi stabilnost dobav električne energije in stabilnost elektroenergetskega sistema, ko bomo zaprili TEŠ 6 in ko se bo iztekla življenjska doba NEK 1. Večina komentatorjev, aktivistov, politikov, pa tudi teoretikov, tukaj nekritično povzema “nemško vizijo” prehoda, ki naj bi ob zmanjševanju porabe energije temeljila na obnovljivih virih vode, sonca in vetra (v praksi pa je aktualna nemška proizvodnja električne energije po zaprtju jedrskih elektrarn štirikrat “bolj rjava” od francoske, saj Nemčija izgubljeno energijo iz jedrskih elektrarn nadomešča s kurjenjem premoga, medtem ko francoska temelji pretežno na nizkoogljični jedrski energiji).

Ti “aktivisti”, ki bi takoj zaprli tako TEŠ 6 kot NEK 1, seveda zanemarjajo tri ključne vidike zelenega prehoda po nemškem taktu: (1) Slovenija nima naravnih danosti za zadovoljiv obseg proizvodnje iz obnovljivih virov, zaradi česar bo po tem scenariju pahnjena v več kot tretjinsko do polovično uvozno energetsko odvisnost; (2) Proizvodnja energije iz obnovljivih virov (predvsem sonca in vetra, pa tudi vode) je inherentno nestabilna, odvisna od dnevnega cikla in vremena, zaradi česar prihaja do velikih dnevnih nihanjih v dobavah EE in nestabilnosti v elektroenergetskem omrežju, ki zato potrebuje velike sistemske rezerve za regulacijo (ki pa večinoma niso nizkoogljične – plin); in (3) Stava na nemško vizijo pomeni potrebo po visokih investicijah v gradnjo prenosnih omrežij in nadgradnjo obstoječih, gradnjo pametnih omrežij in domačih hranilnikov energije, kar pa je dražje od denimo izgradnje NEK 2.

No, Mervar se kot direktor sistemskega operaterja elektroenergetskega omrežja teh problemov odlično zaveda. In zelo pohvalno je, da je lastnoročno na nekaj straneh napisal nacionalno strategijo zelenega prehoda. Nekaj, kar smo sicer pričakovali od Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN), ki pa so ga teoretiki povsem odvlekli v strateško in tehnično nevzdržno smer. Spodaj je nekaj ključnih poudarkov iz Mervarjevega načrta.

Nadaljujte z branjem

Prihodnost slovenskega gospodarstva: hlapci ali gospodarji?

Tej Gonza

Sodobna adaptacija Cankarjevih Hlapcev bi namesto kulturnopolitičnega preizpraševala ekonomsko: ali bomo v Sloveniji v prihodnosti živeli od negotovega dela pod okriljem tujih korporacij ali bomo plače kombinirali s prihodki iz kapitala?

In tako dosegli več nacionalne avtonomije in blaginje? Nam bo avtomatizacija višala brezposelnost ali omogočila generacijam slovenskih delavcev več prostega časa? Ali bomo v kontekstu svetovne konkurence tekmovali proti plačnemu dnu ali bomo sami razporejali z dodano vrednostjo, ki jo bomo proizvajali?

Hlapec je nekdo, ki ni sam svoj gospodar. Gospodar v ekonomski sferi je lastnik podjetja in glavni odločevalec. S tem postane vprašanje ekonomske prihodnosti vprašanje lastništva slovenskega kapitala.

Tuje lastništvo se je izkazalo za, no, vsaj malenkostno problematično. Samo v zadnjih nekaj tednih smo brali o zapiranju Safila, Adienta in Trevesa, o grožnji tisoč in nekaj slovenskim delavcem na podlagi preproste in korporativno racionalne odločitve – slovenska zakonodaja, ki ščiti zaposlene, dviguje stroške dela, zato je bolj donosno preseliti produkcijo tja, kjer so ljudje cenejši. Če samo pomislimo, da smo slovenski davkoplačevalci celo covidno leto servisirali finančne obveznosti špekulantov …

Nadaljujte z branjem

Krugmanova metamorfoza: Od tehnokratske iluzije k politični opredelitvi za progresivnost

Izjemno dober zapis Adama Toozea o intektualni metamorfozi Paula Krugmana skozi zadnjih 50 let udejstvovanja. Gre za dvojno metamorfozo. Prva je glede evolucije njegove akademske misli oziroma profiliranosti znotraj ekonomskih struj. Začel je kot brilijanten doktorski študent na MIT z vpeljavo konceptov nepopolne konkurence v neoklasično teorijo in spreminjanjem slednje v “neokeynesiansko paradigmo” (ki sicer nima nobene povezave s keynesianizmom (razen vulgarne s sklicevanjem na rigidnost plač in cen navzdol ter možnosti nepolne zaposlenosti). Krugman je verjel v prosto trgovino in prednosti globalizacije ter zasmehoval vse, ki so kakorkoli od tega odstopali (bil je kritik Clintonove administracije). Potem pa sta se zgodili dve veliki krizi – azijska finančna kriza 1997-1998 ter velika recesija 2008-2009, ki sta bistveno spremenili njegov pogled na globalizacijo (predvsem finančnih tokov) in politike uravnavanja gospodarstva po finančnih krizah. Ko so najprej azijska gospodarstva in desetletje kasneje zahodne države zapadle v likvidnostno past in se je pokazalo, da je monetarna politika v takih razmerah povsem nemočna, je Krugman izkopal Keynesa in njegov IS-LM instrumentarij kot edini delujoč mix ekonomskih politik v takih razmerah. Iz bastardijanskega neokeynesianca se je Krugman prelevil v pravega keynesianca.

Nadaljujte z branjem

IMF and debt: a new consensus?

Michael Roberts Blog

There is much talk among ‘progressive’ economists that the IMF and the World Bank have turned over a new leaf.  Gone are the days of supporting fiscal austerity, demanding that national governments get public debt levels down and insisting on conditions for countries borrowing IMF-WB funds that their governments privatise their state assets, deregulate markets and reduce labour rights. 

Now after the experience of the unprecedented COVID pandemic slump, the old ‘Washington Consensus’ is over and has been replaced by a new ‘consensus’.  Whereas the “Washington Consensus” for international economic policies of the 1990s saw government failures as the reason for poor growth performance and advised governments ‘to get out of the way’ of market forces, now the IMF, the World Bank and the World Trade Organisation’s chiefs call for more fiscal spending, more funds for lending, and measures to reduce inequality between nations and within nations through higher taxes…

View original post 1,089 more words

Šloganje iz kristalne krogle: Okrevanje na vidiku?

Pretenzija ekonomistov, da bi – pravilno – napovedovali (gospodarsko) prihodnost, vedno znova nasede na čereh realnega življenja. Kljub temu nam to ne jemlje smisla za humor, ki se izraža v objavah nacionalnih in mednarodnih inštitucij z napovedmi rasti BDP za dve leti naprej na eno decimalko natančno. Nakar se izkaže, da so se zmotili v povprečju za celi 2 odstotni točki.

Napovedovanje v času sedanje globalne pandemije pa je nasploh težavno, saj simultano deluje vrsta dejavnikov, ki jih ni mogoče predvideti – od krivulje epidemije (3. in 4. val), mutacij in prenašanja virusa med državami, dinamike cepljenja, ustreznosti vladnih ukrepov glede zapiranja in glede stimuliranja gospodarstva, odziva potrošnikov in podjetij do naraščajočega globalnega protekcionizma itd. Lani sepetembra, ko se je zaključil 1. val epidemije, smo bili vsi dokaj optimistični, na obzorju smo videli okrevanje v obliki Nikejeve krivulje (res je, da smo v oklepaju večkrat izrazili možnost nastopa 2. vala in poslabšanja gospodarske dinamike, vendar smo bolj verjeli v okrevanje kot ne).

No, če pogledamo nazaj za zadnjo polovico leta, 2. val in 4-in-pol-mesecev dolg lockdown vseeno nista povzročila takšne gospodarske katastrofe ter optimizma ekonomistov nista povsem postavila na laž.

Gosp-dinamika-15042021

Nadaljujte z branjem

Neenakost med ljudmi – Razlogi in možne spremembe (1. del)

Bine Kordež

Delitev ustvarjene vrednosti v Sloveniji

Neenakost delitve premoženja in dohodkov med ljudmi je verjetno ena največjih težav (in stranpoti) sodobne družbe. Pri tem je zanimivo, da ne boste našli študije ali izjave v kateri bi kdo opravičeval ali zagovarjal takšne razlike med ljudmi, na drugi strani pa se koncentracija bogastva z leti samo povečuje. Takšni trendi se običajno razlagajo s pohodom neoliberalizma in z vse večjo močno kapitala, ki v spregi s politiko zagovarja in sprejema ukrepe, ki te procese z leta v leto samo še intenzivirajo. In to navkljub vsesplošno sprejeti oceni o nesprejemljivosti tega.

Glede na takšne diametralno nasprotne trende oz. ocene, se vseeno postavlja vprašanje ali je zanje razlog res samo načrtna politika najmočnejših lobijev, katerim se ne more zoperstaviti nobeno družbeno ali politično gibanje. Ali pa ima ta naraščajoča koncentracija kapitala mogoče tudi kakšne objektivne razloge, da je temu tako in da trendov ne moremo obrniti kljub še tako dobri volji? V nadaljevanjih tega teksta poskušam pokazati, da je deloma temu res tako in da se preprosto ne moremo izogniti povečevanju koncentracije premoženja. Nedvomno je neenakost danes zelo visoka (v Sloveniji sicer verjetno še vedno skoraj najmanjša med vsemi državami), a na žalost bo v naslednjih desetletjih še višja. Z bolj načrtnimi politikami te trende lahko deloma omilimo, obrniti pa jih ne moremo. Zato so vsekakor zelo dobrodošle pobude kot na primer nedavni poziv finančne ministrice ZDA za določitev minimalne davčne stopnje na dobičke na nivoju celega sveta.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: