Bine Kordež
Na mizo smo dobili nov predlog davčnih sprememb, ki odpirajo novo poglavje v procesu stalnega prilagajanja davčne zakonodaje.
Glede javnih financ smo pravzaprav prišli v neko čudno situacijo. Običajno je vlada kot skrbnik javnih financ vedno močno tehtala, koliko davčnih razbremenitev si lahko privoščimo, da ne bi bilo prevelikega negativnega vpliva na javne finance. Na drugi strani pa smo imeli sindikate, gospodarstvo in opozicijo, ki so pritiskali na čim večje ugodnosti za ljudi in podjetniški sektor. Rezultati usklajevanja teh razmerij so se v zadnjih letih praviloma odrazili v kakem manjšem zniževanju davčnih obremenitev, včasih pa se je za protiutež kaka davčna stopnja tudi zvišala.
Sedaj pa so javne finance kar nekako izgubile zagovornika, skrbnika. Vlada se s primanjkljajem sploh več ne obremenjuje in predlaga spremembe, ki bi nam npr. v gospodarsko uspešnem letu 2019 prineslo pol milijarde eur in več proračunskega primanjkljaja (kaj bo šele v krizi?!). Druga stran pa bo takšne predloge seveda lahko samo sprejela in pozdravila (saj ni zadolžena za javne finance in tudi ne bo “pljuvala v lastno skledo” – tako gospodarstvo, sindikati ali opozicija).
Menim, da je predlagan obseg ugodnosti enostavno prevelik, preobsežen in čez čas (ko ne bo več popolnoma odprte blagajne javnih financ) bomo prisiljeni obdavčitve povečati, sicer se bo to odražalo v previsokem zadolževanju države. A ker takšen predlog danes vsem odgovarja, je predlog pozdravljen in verjetno bo tudi sprejet. Še fiskalni svet ob predlaganih spremembah samo previdno “opozori”, da bo potrebno spremljati prihodke in izdatke v javnih financah, še ne dolgo nazaj pa je za vsakih 100 milijonov povečanih izdatkov države opozarjal na razpad javnih financ. Predlog zniževanja davčnih obremenitev na nek način spominja na leta pred 2008, ko je zadolževanje Slovenije v tujini tudi vsem ustrezalo in nihče ni odreagiral – vemo pa, kakšne so bile posledice 20-milijardnega povečanja dolga do tujine.
Ob praviloma previdnem pristopu vlade, sem v svojih člankih sicer vedno izpostavljal, da predlagatelj ob spremembah nikoli ne upošteva celotnega (tudi povratnega) učinka davčnih sprememb. Diskutiralo se je npr. samo o povečanih izdatkih za pokojnine ali znižanih prilivih zaradi nižje davčne stopnje, ne pa tudi kakšen bo pozitivni vpliv takega ukrepa na davčne prilive. In obratno – ob odločanju o varčevanju po ZUJF-u smo spregledali, da bodo manjši izdatki za pokojnine pomenili tudi manj prilivov v javne blagajne.
Tokrat pa tudi vlada izpostavlja (in mogoče upošteva v izračunih učinke na javne finance), da bodo imele predlagane spremembe učinke na večje prilive, a ta učinek seveda še zdaleč ne bo nadomestil izpada v državnih blagajnah (sicer bi davke kar odpravili).
Najbolj pomembna sprememba je predviden dvig splošne olajšave, ki naj bi pomenil razbremenitev kar 45 % zaposlenih po nekaterih navedbah. Ker gre za splošno olajšavo, večina to razume, da se s tem razbremenjuje predvsem najnižje dohodke, dohodke do predvidene nove višine olajšave – kar pa ne drži. Prejemniki najnižjih dohodkov danes sploh ne plačujejo dohodnine in zato tudi ne bodo deležni olajšav. Zanemarljivi bodo učinki tudi pri tistih, ki imajo sicer nekaj višje dohodke, a uveljavljajo olajšavo za otroke in zato že po obstoječi zakonodaji plačujejo minimalno dohodnino. Za predvidenih dodatnih 4 tisoč eur letne olajšave (do leta 2024) se dejansko zniža davčna osnova vsem. In tisti, ki plačujejo davke po višji davčni stopnji bodo po novem deležni tudi največje ugodnosti. Zaposleni, ki “padejo” v najvišji davčni razred (50 %), bodo tako s to spremembo dobili 2.000 eur višjo plačo na leto, večina z nižjimi prejemki pa pravzaprav nič.
V prvi sliki spodaj je prikaz razporeditve vseh zaposlenih v 20 dohodkovnih razredov s podatkom o številu ljudi v njem (vseh 950 tisoč zaposlenih – stolpci in desna skala). Z rdečo črto pa je prikazano, koliko bo posamezna skupina na leto zaradi vseh predvidenih sprememb na boljšem. Okoli 250 tisoč zaposlenih tega učinka sploh ne bo deležnih (tu gre za velik del ljudi zaposlenih pri s.p., tudi samih samostojnih podjetnikov ter drugih zavezancev z nižjimi dohodki). Nato pa imamo okoli 100 tisoč zaposlenih ki bodo dobili na leto kakih 600 eur, če imajo prijavljenega enega otroka.
V primeru, da nekdo uveljavlja olajšavo za dva otroka pa bo za takšne v tej skupini zaposlenih le 250 eur letnega učinka (toliko več dohodka glede na današnje prejemke). V drugi sliki je namreč podrobnejši prikaz za položaj vseh 700 tisoč zaposlenih s plačo pod povprečjem in to ločeno, če ima prejemnik dohodka prijavljenega enega ali dva otroka. Za zaposlene nad povprečno plačo bo letnega učinka okoli tisoč eur, kar se pri najbolje plačanih dvigne do 2.000 eur letno samo iz naslova povečanja splošne davčne olajšave (prekinjena črta).
S polno črto so prikazani učinki vseh predvidenih davčnih sprememb, a ti imajo učinek le za najvišje plače, zajete v prvi sliki. Upoštevano je še znižanje najvišje stopnje na 45 % ter socialna kapica, ne pa znižanja davkov na kapitalske dohodke, ki niso zajeti v dohodninsko lestvico. Učinki se za zgornjih nekaj tisoč zaposlenih dvignejo tudi na preko 10 tisoč eur na leto, 500 ljudi v najvišji skupini bo v povprečju celo 40 tisoč eur na boljšem.
Dodati je potrebno še pojasnilo, da so navpične osi na slikah zaradi boljše preglednosti prikazane v logaritemski skali. V najnižjem razredu imamo 250 tisoč ljudi, v najvišjem pa 470 in običajni razporeditvi bi se te razlike ne videle dobro. Enako velja tudi za razlike med učinki, ki se gibljejo od 0 eur do 40 tisoč eur.
V spodnji sliki pa so dodani še podatki, kako se ti učinki po razredih odražajo v milijonih eur izpada v javnih financah (samo učinek zaradi nižjih neto plač brez učinka razbremenitve podjetij pri socialni kapici).
V zgornjih slikah so torej prikazani okvirni učinki predlaganih sprememb na položaj zaposlenih po posameznih dohodkovnih razredih. Ti podatki običajno niso prikazani, a najbrž je vseeno dobro vedeti, kako bodo predlogi vplivali na plače posameznike. Nedvomno so davčne obremenitve višjih dohodkov v Sloveniji relativno visoke, a učinke je vseeno potrebno odkrito predstaviti in oceniti ali je res potrebno posegati res predvsem v teh segmentih prejemkov. Kot sem že predstavil v enem prejšnjih tekstov, bi bilo npr. pri socialni kapici vredno razmišljati najprej o omejitvi plačila prispevkov delodajalca (namen je razbremeniti podjetja) in ne dvigovati neto najvišjih prejemkov.
DAMIJAN blog 
Statistični podatki, ki jih je g. Kordež natančno povzel, kažejo, da v Sloveniji živi v hudi revščini preko 600.000 zaposlenih z minimalnimi plačami oziroma samozaposlenih in fiktivno zaposlenih. Tej številki lahko dodamo še najmanj 100.000 brezposelnih in še vsaj 400.000 upokojencev z pokojninami pod 600 evrov in verjetno še kakšnih 50.000 ostarelih majhnih kmetov. Vsota je kar 1.150.000. Če upoštevamo otroke in študente do 24. leta, ki jih preživljajo starši vidimo, da je v Sloveniji od 1.500.000 odraslih državljanov 1.150.000 revežev, ki životarijo človeka nedostojno življenje in imamo torej približno 76% revežev. Nekako 300.000 državljanov s nekaj pod ali nekaj nad povprečnimi prihodki živi skromno, a ne tolče revščine in takšnih je nekako 20%. Nato imamo dobre 3% ali kakšnih 50.000 državljanov ki si lahko privošči prijetnosti sodobne civilizacije in živijo nekako dobro, v primerjavi z reveži pa celo razkošno. Ostane nam manj kot 1% premožnih, ki si lahko privoščijo življenje na nivoju povprečnega Nemca ali Evropejca iz razvitejših evropskih držav. Ta socialna slika je nekoliko ublažena z dejstvom, da ima v Sloveniji po zaslugi socializma in tako imenovane Jazbinškove razprodaje družbenih stanovanj veliko ljudi lastna stanovanja in hiše, za katere ne plačujejo najemnine, ali pa precej teh socialističnih hiš in Jazbinškovih stanovanj oddajajo podnajemnikom ali turistom v sistemu RBNB. Nekaj prispevajo k preživljanju Slovencev tudi prihranki iz dobrih starih časov naloženih v skladih in depozitih in pridnost pri obdelovanju majhnih posestev pri pridelovanju vrtnin in sadja. Imamo pač precej polkmetov, ki poleg službe še nekaj pridelajo za svoje potrebe, ali pa še nekaj zalagajo sorodnike v mestih, ki pridejo do kakšnega krompirja ali jabolk po zaslugi dobrotljivih kmečkih revežev zastonj.
Predlagane spremembe porazdelitve davčnih bremen ne bodo za 99% prebivalcev Slovenije nikakršne, ali pa samo minimalne razbremenitve, 1% premožnih pa bo še izboljšal svoj položaj. Vidimo, da predlagane spremembe zasledujejo cilj povečanja neenakosti, ki je v Sloveniji po ugotovitvah g. Kordeža med najmanjšimi v svetu, čeprav se hitro povečuje. Po uveljavitvi reform se bo gotovo približala, če že ne dosegla ali presegla neenakost, ki jo imamo v Evropi. Seveda je pojem neenakosti močno relativen. Neenakost v Švici je nemara res večja, kot v Sloveniji, a v Švici gotovo ni 76% ljudi, ki bi živelo v revščini.
Osnovna težava Slovenije je dejstvo, da imamo mnogo preveč revežev in njihovo število se bo ob takšnih davčnih spremembah še gotovo hitro povečevalo. Očitno je, da vladajoča politika, desna ali leva, ki že 30 let predstavlja ideološko zamegljeno večino Slovencev ne razume, da dežela revežev ne more biti zgodba o uspehu, kot smo nekoč razglašali nekaj uspešnih let po osamosvojitvi Slovenije, pač pa je lahko le zgodba o propadu socialne in pravne države, ki se bo nadaljevala dokler ne bo večina Slovencev in slovenska vladajoča politika spoznala, da je nujno pričeti neenakost zmanjševati in uvesti spremembe, ki bodo omogočile delo z plačami, ki bodo preprečile revščino in zagotovile prihodke za plačevanje davkov in prispevkov za kritje potreb socialnega standarda civilizirane družbe. Dokler bo v Sloveniji prevladovalo prepričanje, da smo ogroženi, ker nimamo močne vojske in ker smo premalo ograjeni na meji s Hrvaško in da je prav, da imamo samo 1% premožnih državljanov, ter ne bomo razumeli, da nas najbolj ogroža naraščajoča revščina , toliko časa si gotovo ne moremo obetati boljšega in srečnejšega življenja. Kordeževi statistični podatki nazorno dokazujejo, da recesija, tako, kot pandemija v Sloveniji še zdaleč ni premagana, temveč se bo vedno znova pojavljala v valovih, ki bodo verjetno vedno hujši in jih bomo vedno težje prenašali, ne glede na to, koliko bomo ideološko zamegljeni.
Všeč mi jeVšeč mi je