Kadarkoli so v ZDA na oblasti republikanci, za seboj pustijo ogromno luknjo v javnih financah. Konzevativci so politiki, ki pridigajo o javnofinančni konzervativnosti, zmernosti pri trošenju javnega denarja in nujnosti uravnoteženega proračuna. Vendar le, ko niso na oblasti. Takrat jih močno skrbi, da ne bi vlada preveč trošila. V bistvu jih moti, da ne bi vlada preveč trošila za »napačne stvari«. Za socialne transferje, za javno zdravstvo in šolstvo in javne investicije v infrastrukturo. Ne moti jih pa tako zelo denimo trošenje javnega denarja za vojaške izdatke.

Ko pridejo konzervativci na oblast, v trenutku pozabijo na prejšnje pridiganje o javnofinančni konzervativnosti in nujnosti uravnoteženega proračuna. Prva stvar, o kateri razmišljajo, je znižanje davkov za tiste z najvišjimi dohodki in na premoženje. Druga stvar je povečanje izdatkov za vojsko. Takrat se ne zmenijo za simulacije, ki kažejo, da bo njihovo zniževanje davkov navrtalo globoko jamo v proračun in močno obremenilo javne finance za naslednje desetletje zaradi potrebe po večjem zadolževanju za financiranje povečanega proračunskega primanjkljaja.

Konzervativci spregledajo vsa svarila. Ne zanimajo jih. Namesto tega vedno lansirajo zgodbo o čudežnih učinkih znižanja davkov. Govorijo o »trickle down« učinku. Vsi bodo pridobili, tudi »delovne družine«. Predvsem pa bo znižanje davkov spodbudilo nove investicije, ki bodo prinesle nova delovna mesta in višjo gospodarsko rast.

Te napovedi se seveda nikoli ne uresničijo. Nasprotno. Reaganova administracija je namesto napovedi, da bodo – po filozofiji Lafferjeve optimalne davčne stopnje – znižanja davkov »plačala sama zase« (torej ustvarila več prihodkov od izgubljenih fiskalnih prihodkov), ustvarila zgolj rekorden proračunski primanjkljaj. Tega je nato poglobilo še znižanje davkov administracije Busha starejšega. Clintonova administracija je nato morala dvigniti davke, da je sanirala proračunsko luknjo in celo ustvarila presežek. Takoj zatem pa so novo luknjo v proračun navrtala znižanja davkov obeh vlad Busha mlajšega. Ko je prišla velika recesija leta 2008, so republikanci močno omejili stimulativni fiskalni paket, ki ga je pripravila demokratska Obamova adminsitracija. Niso izpustili minute, da ne bi kričali, da je treba zmanjšati proračunski primanjkljaj v času krize.

No, ko je Trump dve leti pred iztekom mandata spet drastično znižal davke in naj bi s tem navrtal dodatno luknjo v proračun za naslednjih deset let v vrednosti vsaj 1,900 milijard dolarjev, so bili republikanci ne samo tiho, pač pa zelo zadovoljni s tem. Bila so jih polna usta investicij in višje rasti.

Seveda pa nobeno izmed teh znižanj davkov v ZDA ni prinesla ne dodatnih investicij, ne višje rasti in ne več služb. Ameriški Congressional Research Service je v dveh analizah (2011 in 2012) za obdobje 1945-2010 pokazal, da gre pri blagodejnem učinku znižanja davkov na gospodarstvo zgolj za lažen mit. Velja nasprotno, gospodarska rast je bila najvišja v času najvišjih davčnih stopenj na dohodke in kapitalske dobičke, nižji davki niso spodbudili niti varčevanja niti zasebnih investicij, pač pa je znižanje davkov vedno močno povečalo neenakost (ker so premožnejši bolj razbremenjeni).

Podobno izkušnjo imamo v Sloveniji s konzervativci. Janševa druga vlada je leta 2012 s fiskalno konsolidacijo najprej zmanjšala javne izdatke (ZUJF), s čimer je slovensko gospodarstvo poslala v recesijo. Hkrati pa je z izgovorom spodbujanja investicij znižala davek na dobiček in uvedla olajšave za naložbe. Seveda ni prišlo ne do povečanja rasti in ne do novih investicij, le proračunska luknja se je povečala za dodatnih 300 mio evrov.

Sedanja Janševa vlada se je v času recesije spet lotila zniževanja davkov. Naj spomnim, da je lani proračunska luknja znašala več kot 3.8 milijarde evrov (8.4% BDP), od tega se le 70% te luknje nanaša na ukrepe v zvezi s Covid. Brez neposrednega učinka COVID ukrepov bi primanjkljaj znašal 2,3 % BDP, kar po presežku iz 2019 kaže na neodgovorno trošenje Janševe vlade. Letošnja proračunska luknja naj bi bila še višja – skoraj 4.2 milijardi evrov oziroma 8.6% BDP. Od tega pa kar 6.2 odstotnih točk ni povezano s Covid ukrepi.

Kljub tej luknji pa Janševa vlada načrtuje več kot podvojitev splošne olajšave pri dohodnini, znižanje zgornje mejne davčne stopnje na 45%, znižanje davka na dobičke iz kapitala ter uvedbo socialne kapice za tiste z najvišjimi plačami. Ti ukrepi, ki imajo glavni učinek le na tiste z najvišjimi dohodki, skupaj pomenijo manjše fiskalne prihodke za več kot pol milijarde evrov. Gre za povsem nerazumen ukrep, ki razen darila premožnejšim, ne bo imel nobenih učinkov na rast.

Ob tem pa Fiskalni svet opozarja na problematične projekcije vlade glede prihodkov. Te bodisi niti niso predstavljene ali pa so nerealistične. Denimo, da naj bi do leta 2024 porabili več kot tri četrtine vseh nepovratnih sredstev, ki so na voljo v naslednjih desetih letih! Janševa vlada torej v času krize in rekordnega proračunskega primanjkljaja po nepotrebnem poglablja to luknjo za še dodatne pol milijarde evrov, hkrati pa to prikriva s kreativnim računovodstvom.

Konzervativce je pri tem nerazumnem kopanju fiskalne luknje treba zaustaviti, sicer nas bo še dolgo bolela glava, ko njih več ne bo na oblasti.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku