Super, morda celo najboljši komentar, kar sem jih videl glede bliskovitega propada superbogataške nogometne lige. Yanis Varoufakis je odlično povzel bistvo odcepitve kartela najbolj bogatih klubov. Pri tem pa je zanimivo dvoje. Prvič, Varoufakis lucidno ugotavlja, da so ljudje pokleknili pred bankirji, ki so skoraj razstrelili kapitalizem in pristali na to, da se jih reši na račun najšibkejših državljanov (socializacija izgub). Zaprli so si oči pred utajo davkov na dobičke korporacij in razprodajo javnega premoženja po nemškem diktatu. Kot nekaj naravnega so sprejeli rezanje pravic do storitev javnega zdravstva in izobraževanja, obup prekarnih delavcev, ljudske kuhinje, deložacije iz domov in visoke ravni neenakosti. Ljudje so pristali na krčenje demokracije in da jim tehnološki velikani vzamejo zasebnost.  Pristali so, da jim je bila vzeta eksistenca in prihodnost. Vse to so lahko prebavili. Toda “ljudskega” nogometa pa ne dajo.

In drugič, kar je še bolj bizarno, ljudje, kot neformalna koalicija konservativcev, levičarjev in nacionalistov, južnjakov in severnjakov, mirno prebavljajo to velikansko neenakost v klubskem nogometu, kot jim ga servira UEFA v Ligi prvakov. Kjer je verjetnost, da bo najšibkejši šampionski klub iz Slovaške ali Slovenije kdaj prvak te šampionske lige, praktično enaka ničli. V Super ligi najbogatejših klubov bi se ta dejanska ničelna verjetnost zgolj formalizirala. Neke velike razlike glede tega pa ne bi bilo. Razlika je le v tem, da širša Liga šampionov omogoča revnejšim klubom, da nekoliko participirajo na prihodkih od TV pravic.

V tem protestu proti bogataškemu nogometnemu kartelu pa ni nihče pomislil, kako demokratizirati ta kapitalizem v nogometu. Nikomur ni padlo na misel, da bi pogledal v ZDA, kako so v najbolj kaptalistični državi regulirali najbolj prestižna tekmovanja in omogočili enake možnosti tudi šibkejšim klubom. Kapitalizem omogoča tudi konkurenco, če je ustrezno reguliran.

Kot sem pisal že pred štirimi leti, ko je PSG za bizarno visoko ceno “kupil” Neymarja, je rešitev za panevropski klubski nogomet treba iskati v smeri regulacije po vzoru lige NBA. V letih pred Neymarjevim prestopom so vrtoglavo naraščale prestopne odškodnine za igralce. Iz tega trenda sledi nevarnost velike koncentracije na nogometnem trgu, kajti tako velike prestope lahko financira le peščica največjih klubov – v Španiji, Britaniji in Franciji (italijanski in nemški klubi so že zaradi drugačne lastniške strukture praktično “prerevni”). To pomeni, da se bo v prihodnje kvaliteta nogometnih talentov in zvezd koncentrirala le še v peščici najbogatejših klubov (z arabskimi ali ruskimi lastniki) in da se bodo razlike v kvaliteti evropskega klubskega nogometa samo še povečevale. To pa lahko postane dokaj nevarno.

Slednje namreč pomeni, da se bodo že sedaj zelo neenake možnosti uspeha še bolj drastično povečale. Klubi iz “revnih” oziroma manjših in nogometno manj zanimivih držav bodo imeli še manj možnosti za doseganje relevantnih uspehov, če so bo vsa nogometna kvaliteta koncentrirala pri peščici najbogatejših klubov.

Tukaj bi po mojem mnenju morala vmes poseči UEFA kot organizatorka in regulator evropskih ligaških tekmovanj. Po vzoru privatne NBA (severnoameriške košarkaške zveze) bi morala uvesti striktno regulacijo plačil za prestop, proračunov klubov in prestopnih pogojev. Privatna (sic!) NBA je skozi lastno 70-letno evolucijo in izkušnje prav zaradi omogočanja čim bolj enakih enakih možnosti za vse sodelujoče klube uvedla striktno regulacijo (tudi) na finančnem področju.

Ključni so trije elementi. Prvi element je reguliran naborni (draft) sistem mladih igralcev. Najboljši mladi igralci, ki želijo igrati v NBA ligi, morajo iti skozi naborni postopek, v okviru katerega posamezni kljubi izberejo bodoče igralce. Pri tem pa velja, preprosto rečeno, pravilo, da lahko najslabše uvrščeni klubi izbirajo prvi in s tem izberejo najboljše igralce. Dejanski sistem je sicer nekoliko bolj kompleksen in se je večkrat spreminjal. Sedaj velja pravilo, da ima 14 najslabših klubov, ki se niso uvrstili v končnico (playoff) prednostno pravico do prve izbire na draftu, vrstni red izbiranja se določi z žrebom (loterijo). Pri tem velja na loteriji določen vrstni red žreba le za prve tri pozicije na draftu, medtem ko se za ostale upošteva inverzno razmerje v zmagah in porazih. Najslabše uvrščeno moštvo po koncu sezone ima tako 25% možnosti prve izbire na draftu. Ta sistem omogoča, da lahko najslabši klubi v ligi efektivno dohitijo v kvaliteti najboljše, saj lahko na draftu poberejo navečje talente.

Drugi element je “plačna omejitev” (salary cap),  ki omejuje skupni letni proračun posameznih klubov za plače igralcev. Salary cap se letno spreminja in je določen v odstotku od skupnih prihodkov lige (trenutno dobrih 44% skupnih prihodkov lige). V sezoni 2016-2017 je salary cap za posamezno moštvo znašal 94.14 mio $, skupaj z limitom za davek na luksuz pa 113.29 mio $. Zgornje meje plač igralcev so določene glede na staž igranja v ligi, pri čemer imajo najstarejši igralci pravico do najvišjih plač – tisti z 10-letnim stažem celo do 35% plačnega proračuna kluba (Wikipedia):

The maximum salary of a player with 6 or fewer years of experience is either $25,500,000 or 25% of the total salary cap (projected for 2017–18), whichever is greater. For a player with 7–9 years of experience, the maximum is $30,600,000 or 30% of the cap, and for a player with 10+ years of experience, the maximum is $35,700,000 or 35% of the cap. There is an exception to this rule: a player is able to sign a contract for 105% of his previous contract, even if the new contract is higher than the league limit.

To seveda pomeni, da morajo uprave klubov skrbno optimizirati izdatke in najti pravo kombinacijo med zvezdniki in “delavci”. Seveda tudi ta regulacija omogoča vzdrževanje enakih možnosti in zagotavljanje konkurenčnosti lige.

Tretji element pa je sistem trgovanja z obstoječimi igralci, pri čemer lahko klubi po koncu sezone (tudi vmes) prosto trgujejo z igralci in si jih med seboj izmenjujejo v paketih. Pri tem pa morajo seveda paziti na salary cap. Pogoste so situacije, ko nek klub v želji po pridobitvi odličnega igralca iz drugega kluba zanj ponudi nekaj svojih igralcev z nižjimi plačami. To klubom omogoča sprotno prilagajanje glede kvalitete igralne strukture moštva, vendar ne da bi ogrozilo enake možnosti vseh klubov.

Glede na trende v evropskem nogometu bo tudi UEFA pod Čeferinovim vodstvom morala razmisliti o uvedbi podobne regulacije tudi v evropskih klubskih ligah. Sicer se bo liga šampionov, pa tudi ostale, sprevrgla v ligo elitne peščice najbogatejših klubov z množico revnih statistov z ničelno možnostjo ne samo uspeha, pač pa tudi napredovanja v kvaliteti.