Stara ideja Johna M. Keynesa in Miltona Friedmana, Ben Bernanke pa je to idejo večkrat predlagal Japonski (1999 in 2002), da je v času gospodarske depresije mogoče z “metanjem denarja iz helikopterja” spodbuditi agregatno povpraševanje, je spet zelo aktualna. Namreč, pokazalo se je, da monetarna politika s kvantitativnim sproščanjem (QE) ni bila uspešna. QE je sicer povsod ogromno povečal likvidnost, toda privedel je zgolj do novega balona na trgu kapitala ter povečanja dohodkov zgolj zgornjega 1%. QE pa ni dosegel željenega cilja – spodbuditve agregatnega povpraševanja.

Zato je spet zaživela ideja “helikopterskega denarja” – torej, da bi denar (zastonj in neposredno) dali tistim, ki ga bodo potrošili. Za uresničitev tega koncepta bi morali sodelovati fiskalna in monetarna politika. Prek fiskalne politike bi vlada znižala davke (ali dala socialne transferje) tistim z najnižjimi dohodki (ki običajno ves dohodek takoj potrošijo), monetarna politika pa bi to financirala prek QE. Razlika do sedanjega QE je v grobem samo v tem, da sedanji QE koristi le bogatim (lastnikom kapitala), ki pa ne trošijo, zaradi česar QE nima vpliva na agregatno povpraševanje. Helikopterski denar pa bi (naj) spodbudil prav to. Strošek za državo in centralno banko je v času likvidnostne pasti enak – blizu ničle. Vlada in centralna banka pa lahko ta stimulus kadarkoli umakneta (če denimo pride do nevarnosti povečane inflacije).

O tem sem pisal že avgusta, ko sem opozoril na novi paper Willema Buiterja (nekoč glavnega ekonomista EBRD, zdaj pa profesorja na LSE in glavnega ekonomista Citigroup). Buiter v paperju ugotavlja, da tovrstna politika vedno deluje, saj so trije pogoji, da bo helikopterski denar spodbudil agregatno povpraševanje, vedno izpolnjeni: (1) mora obstajati korist od držanja tega “manjvrednega” (“fiat”) denarja onstran njegovega donosa (kot plačilno sredstvo), (2) ta fiat denar mora biti “irredeemable” (ni ga mogoče odkupiti ali odplačati) oziroma mora delovati kot (plačilno) sredstvo za tistega, ki ga drži, ne  pa kot obveznost za izdajatelja, in (3) njegova cena mora biti pozitivna.

To pomeni, da je spodbujanje agregatnega povpraševanja prek “helikopterske” razdelitve denarja tistim, ki ga bodo potrošili, kadarkoli, sploh pa v času nizkega agregatnega povpraševanja, načeloma vedno učinkovito. Ali z drugimi besedami, ob primernem sodelovanju med fiskalno in monetarno politiko, sta deflacija (ali nizka inflacija) in sekularna stagnacija povsem nepotrebni in sta zgolj stvar politične odločitve.

Če koga zanima še kaj več o tem, je tukaj dober poljuden povzetek v VOX, malce manj priljuden, vendar razumljiv prispevek ima tudi Simon Wren-Lewis (s številnimi referencami naprej).

Ta ideja je seveda znanstvena fantastika, sploh za EU. Toda glede na vse (neuspešno) eksperimentiranje z monetarno politiko, bi ta eksperiment lahko bil resnično učinkovit.