Nestresni stresni testi

Ta komentar pišem nekaj dni preden bo v nedeljo Banka Slovenije uradno objavila rezultate stresnih testov za tri slovenske banke. Za razliko od lanskega javnega stresa, ki smo ga imeli s pregledom slovenskih bank, od letošnjih stresnih testov ne pričakujem veliko. Po lanskem potresu devete stopnje, so pričakovanja glede letošnjih stresnih rezultatov bolj podobna lahni poletni plohi. Če seveda ne bo kakšnega velikega presenečenja. Toda če že, je tega prej kot v lani dokapitaliziranih NLB in NKBM pričakovati v SID banki. *

Bolj kot pri nas so letos na trnih v Italiji, Grčiji in Avstriji, kjer pričakujejo, da bodo po tri ali najmanj dve banki na testu padle. Pa še kakšna na Cipru, v Belgiji in Portugalski. Nasploh v Avstriji se špekulira, da bi na testu utegnila pasti Raffeisenbank in morda še Erste, medtem ko je Hypo banka, v katere luknjo je avstrijska država v zadnjih letih uradno vrgla že 4,3 milijarde evrov, praktično v nadzorovani likvidaciji. Zanimivo je, kako je Avstrija vsa ta leta uspevala tako dobro skrivati slabo poslovanje in luknje v njenih bankah s podružnicami v srednji Evropi in na Balkanu.

Sicer pa v Evropi velikega vznemirjenja pred objavo rezultatov stresnih pregledov bank ni čutiti. Ta serija vseevropskih stresnih testov, ki jo je naložila Evropska centralna banka (ECB), je potrebna, ker ECB z letošnjim letom – v skladu z dogovorom glede oblikovanje Evropske bančne unije – prevzema vlogo regulatorja bančnega sistema evrskega območja. Vse večje (sistemske) banke bodo tako podvržene centralnemu nadzoru iz Frankfurta in v primeru težav bodo deležne dokapitalizacije iz Evropskega mehanizma za stabilnost (ESM), kar naj bi v bodoče preprečilo toksično povezavo med bančnimi luknjami in nacionalnimi proračuni. Ta serija stresnih testov, ki je zajela 130 evropskih bank oziroma okrog 80 % celotnega bančnega sektorja, poteka dejansko vzporedno s stresnimi testi, ki jih sicer izvaja Evropska bančna agencija (EBA). EBA se glede rigoroznosti stresnih testov do sedaj ni prav zelo izkazala, zato je tokrat preglede naročila ECB v skladu z njeno metodologijo.

Toda ne glede na izide evropskih stresnih testov se situacija v bančnem sistemu – niti v Sloveniji niti v preostalem evrskem območju – ne bo bistveno spremenila. Za banke v evrskem območju je značilno, da so hiper likvidne in večinoma tudi prekapitalizirane. ECB jih po tekočem traku zasipa s poceni likvidnostnimi posojili, banke pa ta denar nosijo nazaj v hrambo na ECB, namesto da bi ga posojale naprej. Nakar se se je ECB pred dvema mesecema odločila, da bo bankam to »hranarino« začela zaračunavati z negativno obrestno mero na depozite. Vendar ni pomagalo in ni spodbudilo kreditiranja. Banke so se preprosto nehale potegovati za nova likvidnostna sredstva, kreditirajo pa še zmeraj ne.

Banke zaradi tega težko obsojamo, obnašajo se pač racionalno v skladu s svojo logiko. Po eni strani so zelo zaostrile kreditne standarde in za razliko od prej posojajo samo še podjetjem z zelo dobro boniteto. Nočejo sprejemati dodatnih tveganj. Od bankirjev boste v svojo obrambo zato običajno slišali, da pač ni veliko dobrih projektov, ki bi jih lahko kreditirali. Na drugi strani pa je situacija v gospodarstvu še vedno zelo slaba. Evrsko gospodarstvo še vedno ni zlezlo iz luknje, v katero je padlo po letu 2008. Banke se bojijo, da bi se podaljšanje stagnacije utegnilo odraziti na denarnem toku in plačilni sposobnosti njihovih obstoječih komitentov, kar bi seveda poslabšalo bančne bilance. Zato ostajajo previdne in raje sedijo na veliki likvidnosti kot koklja na jajcih, iz katerih pa se nič ne izvali.

In slovenske banke so tukaj samo – še nekolikokrat slabša – kopija evropskih bank. Ne posojajo. Po likvidnostnem šoku iz konca leta 2008, ko je zamrznil medbančni trg in so morale v nekaj letih v tujino vrniti za štiri milijarde evrov ter po šoku s slabšanjem kreditov njihovih komitentov, so naše banke samo zategnile ročno zavoro. Nehale so financirati. Če karikiram, nihče več ni imel dovolj dobre bonitete. Paradoks pa je v tem, da bolj kot so zamrzovale prej običajno kratkoročno refinanciranje podjetij, bolj so se slabšale bilance komitentov, s tem pa tudi bilance bank samih. Jasno, napako je naredila takrat politika, ker ni presekala te panike in takoj sanirala bank na eni in ključnih bolnikov med podjetji na drugi strani, s čimer bi veliko podjetij še vedno normalno poslovalo, bank pa ne bilo treba pet let prepozno sanirati s tremi in pol milijardami evrov.

Toda tudi če to slednje pustimo ob strani in štartamo iz »točke nič«, torej iz stanja 13.decembra lani, ko smo po zelo stresnih testih sanirali dve največji banki (NLB in NKBM), za eno (Abanka) zaprosili za dovoljenje za državno sanacijo, dve (Factor banka in Probanka) pa poslali v kontrolirano likvidacijo, se na kreditnih trgih pri nas ni nič spremenilo. Leta 2013 se je slovensko gospodarstvo (brez finančnega sektorja) razdolžilo za dobro milijardo evrov. Z drugimi besedami, podjetja so morala vrniti za dobro milijardo evrov več kreditov, kot so jih dobila novo odobrenih (ali refinanciranih) s strani domačih bank. In letos se kljub bančni sanaciji ta trend razdolževanja nadaljuje. Po zadnjih podatkih Banke Slovenije so se v prvih sedmih mesecih (do konca julija letos) neto krediti domačih bank slovenskemu nebančnemu sektorju zmanjšali za eno milijardo in dvesto milijonov evrov. Od tega za slabo milijardo podjetjem.

V letu 2013 je stopnja »rasti« kreditov podjetjem znašala minus 31 %, v prvih sedmih mesecih letos pa »samo« še minus 29 %. Ob tem pa se je obseg slabih kreditov letos še povečal, in sicer za 450 milijonov evrov (iz 5,5 na skoraj 6 milijard evrov). Torej manj kot banke kreditirajo, bolj se jim poslabšujejo bilance. In kljub povečanim oslabitvam bo ob tem trendu najbrž že naslednje leto potrebna nova dokapitalizacija bank.

Ta negativni trend glede kreditiranja s strani domačih bank se bo seveda nekoč ustavil. Toda nikakor še ne po teh stresnih testih in ne še tako kmalu. Po teh stresnih testih se ne bo zgodilo nič (razen seveda, če ne bodo v SID banki odkrili kakšnega »negativnega zaklada«). In se tudi ne more zgoditi. Kajti podobno kot pri ostalih evropskih bankah bodo ta jajca (prevelik kapital in visoka likvidnost), na katerih sedijo slovenske banke, ostala jalova, vse dokler se gospodarsko okolje ne spremeni. Dokler se ne povrne optimizem in stabilna rast povpraševanja, tudi banke ne bodo začele posojati. Banke bodo začele več posojati šele, ko bodo videle, da se trendi denarnega toka podjetij krepko obračajo navzgor in da je ta rast stabilna. To pa še ne bo tako hitro. Vračanje optimizma in zaupanja med potrošnike in podjetja je dolgotrajen proces.

V Sloveniji sicer trenutno – po zaslugi županskih volitev in »lokalnih Keynesov« – beležimo zavidljivo rast okrog dveh odstotkov. Toda ta momentum rasti se bo že v začetku naslednjega leta zaustavil, če ga minister za finance ne bo znal, hotel ali smel poganjati naprej s pametno investicijsko politiko. Evropa se zanesljivo pogreza v deflacijsko depresijo, kar pomeni stagnacijo izvoznega povpraševanja za naša najboljša podjetja. Iz deflacijske depresije bi Evropo sicer z lahkoto potegnili, če bi, prvič, zagnali močan cikel vseevropskih vlaganj v javno infrastrukturo (vsaj 500 do 700 milijard evrov oziroma 5% BDP Evropske unije v naslednjih petih letih), ali drugič, uporabili pristop »helikopterskega denarja«. Pri slednjem gre za to, da bi vlade prek fiskalne politike znižale davke (ali dale socialne transferje) tistim z najnižjimi dohodki (ki običajno ves dohodek takoj potrošijo), ECB pa bi z monetarno politiko to financirala prek kvantitativnega sproščanja. Strošek operacije je enak nič. Ta drugi pristop je glede na institucionalno pat pozicijo v EU seveda čista znanstvena fantastika, medtem ko je tudi glede prvega, ki je bistveno manj nekonvencionalen, Nemčija odločno proti.

Iz tega tudi sledi odgovor, zakaj se po objavi teh stresnih testov ne bo zgodilo nič, ne v EU in ne v Sloveniji. Dokler Merklova ne spusti ročne zavore, bodo banke še naprej v neskončnost sedele na jalovih jajcih.

______

Izvorno objavljeno v Dnevnikovem Objektivu

* Update 27.10.2014:

Presenečenja v SID banki ni bilo, pač pa se je izkazala z zelo robustnim modelom za obvladovanje tveganj, medtem ko sta NLB in NKBM v primeru ekstremnega negativnega scenarija izkazali minimalne potrebe po dokapitalizaciji. Obe sta s pozitivnim poslovanjem letos že nabrali potrebne dobičke, ki jih bosta delno namenili za povečanje kapitalskih rezerv.

%d bloggers like this: