Nemški problem: nerešljiv brez razpada evro območja?

Financial Times je objavil odgovor bralca, ki mu je makrokonomija očitno dokaj jasna. Zelo natančno definira problem sedanjega neravnotežja v evro območju in pravilno ugotavlja, da je znotraj evro območja mogoče vzpostaviti ravnotežje zgolj, če Nemčija spodbudi rast inflacije (in/ali plač), saj druge države ne morejo iti še bolj v deflacijo.

(Kdaj bodo naši bralci na tem nivoju razumevanja?)

Toda ta “nemški problem” ni rešljiv znotraj evro območja, saj Nemčija nikoli ne bo prostovoljno začela povečevati javnih izdatkov ali spodbudila rasti plač in inflacije. Rešitev je bržkone le v uvedbi menjalnega tečaja med Nemčijo in ostalimi članicami evro območja – torej v razpadu evra.

Jens Spahn (“Thanks for the advice but we prefer fiscal discipline”, October 18) is highly satisfied with the performance of the German economy and its supposed role as an “anchor of stability for the EU”. Not even Keynes, he says, would have recommended that Germany indulge in deficit spending at this point.

Strangely missing from his article is Germany’s extraordinary current account surplus — now the largest in the world, amounting to 8.5 per cent of gross domestic product this year according to the International Monetary Fund. Mr Spahn boasts of Germany’s low unemployment, but the combination of a large current account surplus and low unemployment are classically symptomatic of an undervalued currency.

Nadaljujte z branjem

Čas tehno pesimizma

The Economist prinaša dobro recenzijo nove knjige “The Innovation Illusion” v avtorstvu Fredrika Erixona in Bjorna Weigela. Ta knjiga je še za spoznanje bolj mračna kot knjiga Roberta Gordona “The Rise and Fall of American Growth”. Medtem ko Gordon pravi, da je IT revolucija zgolj majhna diverzija v upočasnjujoči se trajektoriji rasti produktivnosti v primerjavi z invencijami iz prve polovice 20. stoletja, pa Erixon in Weigel obupavata nad upočasnjeno nagnjenostjo kapitalizma do inoviranja. Stopnja inoviranja se je upočasnila, podjetništvo prav tako, najpomembnejša podjetja so že stara ali pa v srednjih letih. Schumpetrova “kreativna destrukcija” se zdi mrtva.

Razlog za upočasnjeno nagnjenost kapitalizma k inoviranju Erixon in Weigel najdeta v samem kapitalizmu oziroma natančneje v strukturi lastništva. Danes večine podjetij nimajo v lasti podjetniki, pač pa finančni skladi, te pa zanima zgolj stabilen donos. Podjetja vodijo birokrati, ki se izogibajo tveganih naložb v nove tehnologije. Velika podjetja, kot so Microsoft, Google in zdaj še Facebook pokupijo vsa potencialno nevarna inovativna podjetja, njihove inovacije integrirajo ali pa zaprejo.

Nadaljujte z branjem

Nesrečna CETA: toliko hrupa za minorne učinke

CETA sporazum je najtemeljitejši in najcelovitejši prostotrgovinski sporazum, v katerega je do sedaj vstopila EU. V končni fazi bo uveljavitev Sporazuma pomenila, da bo 98.6% carinskih postavk kanadske carinske tarife in 98.7% carinskih postavk EU carinske tarife v celoti liberaliziranih. Na vse ostale proizvode, katerih trgovina bo liberalizirana, bodo carine umaknjene v treh, petih ali sedmih letih od trenutka, ko bo CETA stopila v veljavo.

Carinska liberalizacija pa ne vpliva na pravila in regulativo, ki je v veljavi na uvoznih trgih EU in Kanade (tehnična, sanitarna in fitosanitarna pravila ter regulativa glede varne prehrane in zahteve za označevanje proizvodov). Teh pravil CETA ne spreminja ali usklajuje. Ključnega pomena je dejstvo, da je sporazum CETA v svoji osnovi manj ambiciozen od prostotrgovinskega sporazuma med EU in ZDA (TTIP), ki je trenutno v fazi pogajanj. Sporazum CETA je dejansko dokaj nedolžen sporazum v primerjavi s TTIP, njegov najbolj “problematičen” del je mehanizem reševanja sporov med investitorjem in državo, ki nadomešča obstoječe sporazume o zaščiti investitorjev in je bolj napreden. Toda prav ta del se zdi ključen pri nasprotovanjui javnosti sporazumu.

Spodaj je povzetek glavnih – merljivih – učinkov CETA sporazuma na slovensko gospodarstvo, kot sva jih lani ocenila s kolegom Črtom Kostevcem v študiji za ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo.

Nadaljujte z branjem

Zakaj bomo kljub nizkim obrestnim meram še dolgo plačevali visoke obresti

Bine Kordež

V zadnjih dveh letih so nizke ali celo negativne obrestne mere povzročile precejšnje pretrese v ekonomiji. Posebno to velja za subjekte s presežnimi finančnimi sredstvi, ki vse težje najdejo zadovoljive donose. Na drugi strani pa spremljamo stroške zadolževanja države, kjer ostajajo zneski obresti še vedno zelo visoki, čeprav naj bi se države praviloma zadolževale najceneje. Seveda vemo, da so trenutno visoke obresti rezultat izdanih obveznic v preteklih letih, a mogoče bi bilo zanimivo spremljati, kaj se na tem področju dogaja ter predvsem kakšne so perspektive. V razmerah, ko moramo že skoraj plačati, da lahko kam varno spravimo denar, bi pričakovali, da bo to imelo tudi večje učinke na državno zadolževanje in da bo manj proračunskih odlivov za ta namen. Na žalost prav velikega zmanjšanja obrestnih stroškov države še nekaj časa ne bo in zato poglejmo, kje se skrivajo razlike. Nadaljujte z branjem

Valonska miška, ki je zaustavila sporazum CETA

Dani Rodrik denuncira zgroženost prostotrgovinskih navijačev nad tem, da preprosti ljudje nočejo več novih prostotrgovinskih sporazumov, ki nimajo nobene zveze s prosto trgovino, pač pa z zaščito interesov velikih korporacij. To, da je valonska miška (morda) zaustavila sporazum CETA, je preprosto odraz tega, da političnim elitam zelo očitno ni jasno, da se preprosti ljudje ne želijo pustiti še enkrat nategniti z obljubami velikih agregatnih koristi za državo, pri čemer ogromno večino koristi poberejo korporacije, precejšen del populacije pa to plača bodisi z izgubo služb bodisi z znižanjem plač. Kaj tukaj ni jasno? Da si ljudje (končno) upajo reči “Ne”?

Ne gre več samo za izgubljene službe in dohodke, pač pa za izgubljeno legitimiteto oblasti in za ljudski revolt proti politični samovolji.

It appears Belgium’s Wallonia has put a nail on the coffin of the EU-Canada trade agreement (CETA) by vetoing it. The reasons, The Economist puts it, “are hard to understand.”

Well, yes and no. Canada is one of the most progressive trade partners you could hope to have, and it is hard to believe that Walloon incomes or values are really being threatened. But clearly something larger than the specifics of this agreement is at stake here.

Instead of decrying people’s stupidity and ignorance in rejecting trade deals, we should try to understand why such deals lost legitimacy in the first place. I’d put a large part of the blame on mainstream elites and trade technocrats who pooh-poohed ordinary people’s concerns with earlier trade agreements.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Kaj bi makroekonomisti morali raziskovati

Janet Yellen, predsednica Fed, je prejšnji petek imela zelo odmeven govor o tem, kam bi makroekonomisti morali usmeriti svoj raziskovalni fokus. Naštela je štiri področja. Kot prvo je navedla vpliv agregatnega povpraševanja na agregatno ponudbo. To je seveda v nasprotju z dosedanjo doktrino, kjer so dolgoročni BDP determinirali faktorji na strani ponudbe, medtem ko je bilo povpraševanju dopuščeno zgolj vplivanje na ciklično nihanje okrog trendne dinamike BDP. Zadnje raziskave, predvsem Summers & Fatas (2016), pa so pokazale, da recesije (padec povpraševanja) puščajo globoke rane tudi v dolgoročnem BDP, saj zaradi učinka histereze del delovne sile in kapitala ostane trajno nezaposlen.

Drugo področje je obravnava agentov v makro modelih. Yellenova pravilno pravi, da bi morali opustiti predpostavko reprezentativnega agenta in preiti na heterogene agente, saj en sam reprezentativni agent slabo oziroma napačno prikazuje dejansko stanje. Tretje področje je interakcija med finančnim in realnim sektorjem, predvsem vpliv povečanega zasebnega dolga na fluktuacije BDP. Kot zadnje pa navaja raziskovanje vzrokov za inflacijo, kjer se je stara paradigma glede vpliva plač in kratkoročnih inflacijskih pričakovanj izpela.

Spodaj nekaj odlomkov iz govora Yellenove.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: