Zakaj bomo kljub nizkim obrestnim meram še dolgo plačevali visoke obresti

Bine Kordež

V zadnjih dveh letih so nizke ali celo negativne obrestne mere povzročile precejšnje pretrese v ekonomiji. Posebno to velja za subjekte s presežnimi finančnimi sredstvi, ki vse težje najdejo zadovoljive donose. Na drugi strani pa spremljamo stroške zadolževanja države, kjer ostajajo zneski obresti še vedno zelo visoki, čeprav naj bi se države praviloma zadolževale najceneje. Seveda vemo, da so trenutno visoke obresti rezultat izdanih obveznic v preteklih letih, a mogoče bi bilo zanimivo spremljati, kaj se na tem področju dogaja ter predvsem kakšne so perspektive. V razmerah, ko moramo že skoraj plačati, da lahko kam varno spravimo denar, bi pričakovali, da bo to imelo tudi večje učinke na državno zadolževanje in da bo manj proračunskih odlivov za ta namen. Na žalost prav velikega zmanjšanja obrestnih stroškov države še nekaj časa ne bo in zato poglejmo, kje se skrivajo razlike.

Na spodnji sliki je prikaz gibanja obrestne mere na slovenske desetletne obveznice zadnjih pet let. V kritičnem obdobju 2012-2013 so investitorji za posojila naši državi pričakovali (zahtevali) kar okoli 6 % letno obrestno mero. Po izvedeni sanaciji bank in gospodarskem preobratu v Sloveniji ter splošnem znižanju obrestnih mer v svetu, so se ocene finančnih trgov močno izboljšale in lansko pomlad so bili zadovoljni že z enoodstotnim donosom na naše državne papirje. Kasneje so se zahtevane donosnosti v skladu z gibanji v Evropi nekaj povečale, a zadnje mesece zopet padle. Finančni investitorji so torej danes pripravljeni odkupiti slovenske obveznice (posoditi denar državi Sloveniji) po cenah, ki jim bodo v naslednjih letih prinesle manj kot odstotek obresti na leto, Nemcem pa moramo celo plačati, če jim želimo dati denar deset let v čuvanje (pričakovana obrestna mera na njihove 10-letne obveznice je namreč negativna).

Seveda pa ti pogoji veljajo samo za novo najeta posojila in novo izdane obveznice. Na vse dolgove, ki jih imajo države, pa seveda plačujejo posojilodajalcem obresti v skladu s pogoji ob izdaji obveznic. Večina vseh najetih posojil oz. izdanih obveznic države Slovenije pred letom 2014 je bila realizirana po obrestnih merah okoli 4 odstotke na leto in to je »cena« najetih sredstev, katero bomo morali plačevati do zapadlosti posamezne obveznice, ne glede na trenutna gibanja obrestnih mer (enako je sicer veljalo tudi v letih 2012 – 2013, ko so tekoče obrestne mere skočile celo na 7 odstotkov). Zaradi navedenih razlogov tako plačujemo danes še vedno kar okoli 4-odstotno obrestno mero na javni dolg države Slovenije. Ta princip velja seveda za vse države, čeprav so razlike kar precejšnje. Na spodnji sliki so prikazani podatki o obsegu plačanih obresti na državni dolg glede na BDP ter izračunana povprečna obrestna mera na ta dolg za nekaj držav članic Evropske monetarne unije (EMU), torej držav, ki so prevzele evro.


Vir: Eurostat, podatki na dan 22.4.16 (povzeto po Poročilu o upravljanju z javnim dolgom RS, Ministrstvo za finance RS in lastni izračun)

Svetlejši modri stolpci prikazujejo kolikšen del BDP morajo države namenjati za plačevanje obresti na javni dolg in razumljivo so močneje obremenjene bolj zadolžene države (Portugalska, Italija, Irska…). Temnejši stolpci pa prikazujejo povprečno obrestno mero po kateri posamezne države plačujejo obresti na javni dolg. Tu pa vidimo, da Slovenija plačuje pravzaprav najvišjo obrestno mero, 3,6 % na leto. Zaradi obveznic iz preteklih let seveda tudi Nemčija in Francija plačujeta obresti po precej višji povprečni obrestni meri kot velja za današnje zadolževanje, vseeno pa je nekoliko presenetljivo, da odstopamo navzgor tudi v primerjavi z bolj zadolženimi državami. Razlog je verjetno v tem, da smo se močneje zadolževali ravno v času najvišjih obrestnih mer, mogoče pa nismo bili tudi najbolj »srečne roke« pri izbiri časa in načina zadolževanja.

Četrtina dolga na primer izhaja iz izdaj obveznic v dolarjih v obdobju 2012 – 2014 (čas sanacije bank). Njihova povprečna obrestna mera znaša celo 5,2 % letno. Verjetno se še spomnimo, kako smo bili takrat zadovoljni, da nam je uspelo pridobiti potrebna sredstva in celo pohvalili smo se, ko je februarja 2014 zanimanje kar za 5-krat preseglo ponujen obseg obveznic, a za ob dokaj visoko ceno. Seveda pa je zaradi tega dražje zadolževanje tudi danes ter bo še leta naprej. Ko smo se maja 2013 zadolžili z izdajo obveznic v dolarjih po 5,85 % obrestni meri, moramo za sposojena sredstva plačevati to ceno vseh deset let do zapadlosti, ne glede na trenutna pričakovanja investitorjev. K sreči je Ministrstvo za finance z namenom odprave izpostavljenosti tečajnemu tveganju izvedlo vsaj transakcijo valutne zamenjave zadolžitve v USD v zadolžitev v EUR s fiksno obrestno mero (kot beremo v Poročilu o upravljanju javnega dolga). V drugi polovici leta 2014 je namreč prišlo do močne okrepitve dolarja in brez valutnega ščitenja bi se naš dolg v evrih za vse izdane dolarske obveznice povečal še dodatno za 1,5 milijarde evrov (!). Seveda pa je takšno zavarovanje povezano z dodatnimi stroški (o tem Poročilo ne govori), kar še povečuje ceno zadolževanja.

Na mestu je seveda vprašanje, zakaj ne izdamo nove obveznice z nižjo obrestno mero ter poplačamo dražje. To je sicer izvedljivo, vendar finančno ne bi nič profitirali. Če na primer obveznica še pet let (do dospelost) prinaša 5 % letne obresti, aktualna tržna obrestna mera pa je 1 %, je takšna obveznica na trgu zato približno 20 % dražja (5 let krat 4 odstotke letne razlike v obrestni meri). Imetnik obveznice (kreditodajalec) si je z njenim nakupom v letu 2014 zagotovil pet letni donos v višini 5 % in temu se ne bo odrekel. Če mu želimo dolg vrniti prej, bo zahteval razliko v obrestnih merah, kar bi še bolj obremenilo tekoče proračunske izdatke. Posojilodajalci, ki so nam do leta 2015 posodili 20 milijard evrov bodo v povprečju še pet let dobivali štiriodstotni donos. Za svoje zaupanje, ki so ga imeli v Slovenijo, so torej kar dobro nagrajeni, a tako je pač v finančnem svetu. Naše banke imajo danes težave kam plasirati vsa presežna finančna sredstva in zaslužiti vsaj kak odstotek, kot država pa bomo za svoje dolgove še precej let plačevali visoke obresti. In tri četrtine vseh izdanih obveznic je v rokah tujih investitorjev.

Na naslednjem grafikonu prikazujem, kako se bo konkretno gibala obrestna mera na državni dolg v naslednjih letih. V zgornji primerjavi z drugimi državami so upoštevane obresti za celotni javni dolg sektorja države (32 milijard evrov ali 83 % BDP konec lanskega leta), ki zajema poleg proračuna tudi dolgove vseh javnih zavodov, skladov (DUTB, SDH) do občin. Natančneje pa lahko spremljamo dolg proračuna (27,3 milijarde evrov), ki je financiran večinoma z izdajo dolgoročnih obveznic.


Vir: Poročila o upravljanju z javnim dolgom RS, Ministrstvo za finance RS in lastni izračun

Izračun z upoštevanjem nazivnih obrestnih mer za posamezno obveznico kaže (neprekinjena rdeča črta), da bomo še štiri leta na obstoječ dolg plačevali blizu 4-odstotno obrestno mero, nato pa se bo postopno zniževala do 3 % v letu 2024, nižje pa šele kasneje. Prekinjena rdeča črta pa kaže povprečno obrestno mero, če bi zapadla posojila nadomeščali z novimi obveznicami po denimo dvoodstotni obrestni meri. Zniževanje obrestne mere bo sicer hitrejše, a naslednja leta moramo vseeno računati še z dokaj visokimi izdatki državnega proračun za obresti. Letne obveznosti proračuna za obresti bodo še kar nekaj let blizu milijarde evrov, trenutne nizke obrestne mere pa bodo imele učinek šele postopno, v novem desetletju.

%d bloggers like this: