Kitajski šok oziroma prosta trgovina ni (nujno) nedolžna

Najnovejša študija Autor, Dorn & Hanson (2016), treh avtoritet na področju zunanje trgovine in trga dela, prinaša za mnoge šokantne ugotovitve: da prosta trgovina lahko vodi do dolgoročno negativnih učinkov na določene regije in trg dela. To je nekaj, kar v teorijah mednarodne trgovine sicer poznamo in predavamo, pa vendar nekoliko potisnemo ob stran. Vsi teoretski modeli mednarodne trgovine (Smith-Ricardov, Heckscher-Ohlin-Samuelsonov, Krugmanov, Panagariyev, Melitzev, če navedem samo ključne iz različnih generacij teh teorij) kažejo, da je prosta trgovina načeloma koristna za obe državi. Resnici na ljubo te ugotovitve veljajo ob določenih predpostavkah in posebnih pogojih, ki – milo rečeno – niso zelo realistični.

Glavni model primerjalnih prednosti (Heckscher-Ohlin-Samuelsonov model), ki je prevladoval v 20. stoletju, kaže sicer, da panoga, ki nima primerjalnih prednosti v primeru odprtja trgovine lahko izgublja. To pomeni, da podjetja propadajo, zaposleni izgubijo službe itd. Model predvideva, da je strošek prilagajanja nizek in da hitro pride do prezaposlitve “sproščenega” kapitala in delovne sile v panogo, ki ima primerjalne prednosti, celotno gospodarstvo pa je na boljšem kot brez proste trgovine. 

Zgornja predpostavka je sicer nerealistična, toda če gledate učinke liberalizacije zunanje trgovine po drugi svetovni vojni, dejansko velikih negativnih učinkov znotraj držav ni bilo. Resda so določene panoge izgubljale, vendar so izgubo zaposlenosti nadomestile druge panoge, hkrati pa je država s politikami zaposlovanja in socialnimi politikami poskrbela, da so bili šoki znosni. Toda vstop Kitajske na svetovni trg je, kot ugotavljajo Autor, Dorn & Hanson, spremenil vse.

Namreč, zgornje ugotovitve so veljale, dokler so med seboj trgovale države, kjer razlike v stroških dela niso bile tako dramatično velike. Druga stvar, ki pa jo Autor, Dorn & Hanson prezrejo, pa je, da je v osemdesetih letih prišlo do spremembe paradigme. Ni šlo več zgolj za izmenjavo proizvodov in sporadične tuje neposredne investicije, pač pa za globalni prenos proizvodnje zahodnih korporacij proti vzhodu oziroma jugu. Vendar ne samo delovne intenzivne proizvodnje oziroma proizvodnje “cenenih” tekstilnih in podobnih izdelkov, pač pa do selitve proizvodnje (sestavljanja) tudi sofisticiranih proizvodov. Zahodne korporacije so ustvarile “globalne verige vrednosti“, kjer so doma ohranile razvoj, dizajn, prodajne in marketinške operacije, na vzhod oziroma jug pa preselile proizvodni del. To je doma uničilo proizvodna delovna mesta, ne več samo v tekstilni panogi, pač pa povsod, kjer je bilo proizvodne procese mogoče rutinizirati in domačo delovno silo nadomestiti bodisi s stroji bodisi s “ceneno” delovno silo v tujini.

Ergo, in to je, kot ugotavljajo Autor, Dorn & Hanson, uničilo trge dela v mnogih državah oziroma regijah. Mnoge regije se tudi desetletje in več po “kitajskem šoku” niso pobrale, brezposelnost je ostala visoka, plače pa depresivne. Druge panoge niso uspele kompenzirati negativnega “kitajskega šoka”, ki je odgovoren za približno 40% upad industrijske zaposlenosti v ZDA. Zgodilo se je to, kar modeli mednarodne trgovine sicer dopuščajo, vendar kot tranzitorni, prehodni pojav.

Dodaten problem pa je, kot sem tukaj že nekajkrat pisal, da je razvoj globalizacije v zadnjih treh desetletjih v razvitih državah pripeljal do U-oblike polarizacije na trgu dela, kjer zaposlenost in plače naraščajo na obeh skrajnih polih distribucije delovne sile, vmesni (srednji) dohodkovni razred pa je izgubil in še naprej izgublja. S tem se je močno povečala družbena neenakost v dohodkih in premoženju. Toda pomembne so posledice te povečane neenakosti oziroma izvotlitve srednjega sloja – to pa je nestabilnost agregatnega povpraševanja (srednji sloj je lahko povečeval trošenje zgolj na podlagi zadolževanja, po krizi pa prezadolženi srednji sloj ne more ali si ne upa več trošiti), zmanjšana socialna mobilnost (otroci revnih staršev si ne morejo privoščiti študija), povečana kriminaliteta ter družbeno nezadovoljstvo.

To pomeni, da je obstoječi model kapitalizma, kot smo ga poznali zadnjih 30 let, trčil ob svoje omejitve. Potrebne bodo spremembe v tem modelu. In te spremembe bodo, kot je pred dnevi ugotavljal Martin Wolf v Financial Timesu, morale pristriči peruti ekonomske svobode. To konkretno pomeni višje davke za premožnejše, več socialne države (v zdravstvu, šolstvu in za socialne transferje), več javnih infrastrukturnih investicij in večje omejevanje svobode (konkurence) podjetij in preprečevanje izogibanja plačevanja davkov.

Toda samo zgornje ne bo dovolj. Potrebna bo tudi sprememba v modelu globalizacije. Potreba po omejitvi prostega pretoka finančnega kapitala je danes že skoraj konsenz med ekonomisti in v mednarodnih inštitucijah, kot je IMF. Toda kaj narediti s tujimi neposrednimi investicijami in prosto trgovino? Bodo države začele spodbujati podjetja, da proizvodnjo prenesejo spet nazaj domov? Kakšne subvencije bodo podjetjem dale v zameno?

Vse to so vprašanja, ki so se meni še pred sedmimi leti zdela bogokletna. Toda “kitajski šok” in finančna kriza iz 2008 sta spremenili vse. Potrebujemo nove odgovore na stare dileme. Vztrajanje pri dogmatskih pogledih, ki bazirajo na teorijah z nerealističnimi predpostavkami, ni dobro stališče. Čeprav bodo konzervativci na njem vztrajali do konca.

%d bloggers like this: