Kuga javnega sektorja

Bine Kordež

Če bi pisal prispevek o javnem sektorju za Pisma bralcev, bi seveda navedel kako bi morali najprej vsaj za polovico zmanjšati število vseh državnih uslužbencev, nekoristnih, nepotrebnih ter parazitno zaposlenih, pri preostalih se bo potem videlo, kdo res dela in kdo ne. Da bi lahko tiste, ki ne delajo ali delajo škodo, tudi materialno in kazensko preganjali. Seveda bi bilo treba odstraniti tudi vse prepoznane prevarante, nastopače in grabežljive tatove, ki škodijo in ponižujejo večinoma poštene Slovence Dodal bi še vsaj tri primere nezadovoljstva s storitvami državnih uslužbencev in pismo bi uredniki seveda z veseljem objavili (navedbe so nekoliko povzete po enem izmed objavljenih pisem). Kdo pa ne sliši rad in prebere, če kako krepko zapišeš čez državo. Lahko sicer o javnem sektorju pišemo tudi drugače, navedemo kake primerjalne številke – a to bi bilo za bralstvo najbrž že prezahtevno ali se ne bi ujemalo s splošno sprejetimi pogledi. Zato je drugačno razmišljanje lahko objavljeno samo na takih straneh oz. medijih. Vseeno torej poglejmo še nekaj alternativnih razmišljanj in podatkov.


Seveda, da ne bo nesporazuma – veliko zgoraj navedenih ocen (sicer pavšalnih) nesporno drži, posebno ko pogledamo posamezne primere, s katerimi se srečujemo vsak dan. Še več pa je pri tem posploševanja in kritike javnega sektorja nasploh. To pogosto izhaja iz osnovne teze, da si lahko privoščimo javni sektor samo v obsegu, kot ga opredeljuje razvitost in dosežki gospodarstva. Da gospodarstvo ustvarja, javni sektor pa to troši. A ni nujno, da je temu ravno tako.

Vzemimo preprost primer, da namenimo 100 evrov inštalaterju, ki nam je popravil vodovodno napeljavo v stanovanju. Lahko pa imamo tudi drugo situacijo, da 100 evrov namenimo zdravniku, ki skupaj s sestro poskrbita za pregled ali »popravilo vaše lastne napeljave«. Ko potrošimo 100 evro za en ali drugi namen, smo v Sloveniji ustvarili toliko dodane vrednosti (če smo jih potrošili za nakupe v Avstriji, pač ne). In kakšna je razlika med enim in drugim ustvarjanjem dodane vrednost? Samo v tem, da smo prvo storitev plačali neposredno iz lastnega žepa, iz neto plače, drugo storitev pa smo plačali prek plačila zdravstvenega zavarovanja kot davčno obremenitev plače. Tako inštalater kot zdravnik sta s svojo storitvijo ustvarila za 100 evrov dodane vrednosti v družbi in načeloma nobena od njiju ni nič bolj »kvalitetna« od druge in predvsem – zdravnik ni potrošil tega, kar je inštalater ustvaril.

Do drugačnega gledanja prihaja, ker prvo storitev plačujemo iz svojega žepa in če je napaka zahtevnejša, zanjo namenimo ustrezno več, ali pa se popravilu odpovemo. S plačilom davkov pri plači pa seveda pričakujemo, da nam bodo »lastno napeljavo popravili« kolikor je potrebno in če tega ne dobimo v pričakovanem obsegu ali času, smo razočarani. A v bistvu gre za družbeni konsenz, da bomo od približno 2.000 evrov, kolikor skupaj mesečno zasluži povprečen Slovenec, namenili 750 evrov za plačilo storitev, ki nam jih izvaja država (vključno s pokojnino), za preostalih 1.250 evrov pa se sami odločamo, katero storitev ali blago si bomo privoščili. V ekonomskem smislu tudi vse storitve države pomenijo ustvarjanje dodane vrednosti, razlikujeta se samo v tem, da slednje plačujemo prek plačila davkov (solidarno, enotno), ostale pa po lastni izbiri.

Razlika je torej samo v načinu plačila in ker storitve javnega sektorja solidarno plačujemo preko odtegljajev, prek davkov, gledamo šolstvo ali zdravstvo kot potrošnjo javnih sredstev, čeprav temu dejansko ni tako. Slovenci skupaj potrošimo kakih 20 milijard evrov in od tega 15 po lastni izbiri, 5 pa preko države za storitev javnega sektorja. In delitev med prvo skupino potrošnje in drugo ni v tem, koliko smo ustvarili v prvi za drugo, temveč v dogovoru, koliko plačujemo prek prve poti in koliko preko druge. Zanimivo pri tem je, da smo do storitev države mogoče včasih še bolj kritični kot do kvalitete in cene ostalih storitev, ki jih naročamo sami (čeprav je seveda res, da pri državnih storitvah alternativ nimamo, pač ne moremo k drugemu referentu če s storitvijo prvega nismo zadovoljni). A pomislimo kako odreagiramo, ko nam veterinar za našega kužka zaračuna 100 evrov, kaj pa za isti mesečni prispevek za zdravstveno zavarovanje pričakujemo in dobimo v zdravstvenem domu ali bolnici.

Ko torej običajno govorimo o predimenzioniranem (in neracionalnem) javnem sektorju v Sloveniji, poglejmo še nekaj primerjav z drugimi državami v Evropi. Seveda je pri tem vedno problem zajemanja, a gre za uradne podatke Evropske Unije, ki se zbirajo po kolikor toliko poenotenih kriterijih in najbrž jim lahko verjamemo. Navedeni podatki zso 9a Slovenijo, povprečje Evropske Unije ter povprečje osmih najrazvitejših držav s katerimi bi se seveda radi primerjali. Vidimo torej, da z davki za potrebe javnega sektorja zberemo v Sloveniji celo nekaj manjši delež BDP kot je povprečje v EU, enako velja tudi za število zaposlenih v javnem sektorju in to glede na celotno populacijo ali glede na vse zaposlene. Pri tem je značilno, da imajo razvitejše države relativno še obsežnejši javni sektor in da Slovenija pri tem ne odstopa navzgor.

DELEŽI ZA JAVNI SEKTOR delež davkov v BDP delež zaposlenih v javnem sekt. glede na vse zaposlene delež zaposlenih v javnem sekt. glede na vse prebivalce delež BDP ustvarjen v javnem sektorju
Slovenija 37,3 % 22 % 8,8 % 15 %
povprečje EU 38,5 % 27 % 9,7 % 17 %
8 najrazvitejši držav EU 39,9 % 30 % 11,7 % 20 %

Vir: Eurostat, OECD statistika in lastni preračuni

Na te podatke bomo (posebno z gospodarstva) dobili hitro komentar, da si tako velik javni sektor lahko privoščijo razvitejše države, ki ustvarijo toliko več. A pomembna je tudi zadnja kolona, torej koliko javni sektor prispeva k BDP (ne samo koliko potroši) in tudi tu je delež v povprečju EU višji kot v Sloveniji, v razvitejših državah sploh. Razvite države imajo visok BDP torej tudi zato, ker imajo velik javni sektor, ki prav tako ustvarja dodatna delovna mesta ter dodano vrednost. Ali ne prispeva učitelj k blaginji družbe vsaj toliko kot čistilka, ki nam tedensko počisti stanovanje? To banalno primerjavo navajam zato, ker uvrščamo čistilni servis med gospodarstvo, torej sektor ki ustvarja – učitelj pa naj bi to ustvarjeno dodano vrednost potrošil, ker se praviloma razume. Mogoče pa se na Švedskem tega zavedajo in ustvarjajo večjo blaginjo tudi s tem, da je 15 % prebivalcev zaposlenih v javnem sektorju (pri nas 9 %). Da razumejo povratni vpliv teh dejavnosti.

Za zainteresirane pa v nadaljevanju navajam še nekaj konkretnih številk o zaposlenih in plačah javnega sektorja. Pod pojmom »javni sektor« ljudje sicer največkrat razumejo birokrata na občini ter še kakega poslanca, predvsem pa ni prave predstave o številu in strukturi zaposlenih v tem sektorju. Po evidenci AJPES-a, ki posebej zbira tovrstne podatke, je v Sloveniji trenutno v javnem sektorju zaposlenih 160 tisoč ljudi (torej petina vseh zaposlenih oz. delovno aktivnih). Največja skupina je v izobraževanju na vseh nivojih (58 tisoč), zdravstvu in sociali (skupaj 47 tisoč, od tega 35 tisoč v zdravstvu, 12 tisoč pa v sociali: socialni zavodi, domovi starejših. varstveni zavodi…), policija, vojska in finančna uprava zaposlujejo skupaj 18 tisoč ljudi, nato pravosodje (6 tisoč), kultura (6 – tretjina RTV), občine (5), upravne enote (2) ter še 18 tisoč v raznih drugih službah. Verjetno za koga kar malo presenetljive številke, o katerih poslušamo vsak dan, a njihovega obsega praviloma ne poznamo.

In gibanja zadnjih deset let? Tu seveda vemo, da je kriza zarezala predvsem v privatni (zasebni) sektor, medtem ko zaposleni v javnem sektorju kakih večjih pretresov glede zaposlovanja niso doživljali (zasebni sektor po tej razdelitvi zajema sicer tudi zaposlene v gospodarskih družbah v lasti države). Na spodnjem grafikonu je s črtama prikazano gibanje števila zaposlenih v javnem in privatnem sektorju (v pravnih osebah) upoštevaje leto 2005 kot osnovo. To je bilo leto pred močnim porastom zaposlovanja predvsem v privatnem sektorju (v obdobju 2000 – 2005 se je število zaposlenih v Sloveniji povečalo za manj kot 2 odstotka). Zaradi visoke gospodarske rasti in predvsem zadolževanja v tujini je privatni sektor v treh letih pred krizo kar za desetino povečal število delovnih mest, rast v javnem sektorju pa je bila razumljivo skromnejša (3 %). Nastop krize pa je v privatnem sektorju povzročil postopno zmanjševanje zaposlenosti vse do leta 2013, ko so se trendi obrnili in zadnji podatki za julij letos kažejo, da je zaposlenost zopet na nivoju izhodiščnega leta 2005.

Za razliko od tega pa se je število zaposlenih v javnem sektorju krepilo tudi v kriznih letih, vse do druge polovice leta 2012, ko je prišlo do upada za 2.500 zaposlenih, nato pa zopet beležimo manjšo rast (ne izključujem, da je omenjeni upad števila zaposlenih v javnem sektorju bolj odraz statističnega zajemanja kot dejanskega zmanjševanja, saj se je sprememba zgodila samo v dveh mesecih). Delovna mesta v javnem sektorju so nedvomno mnogo bolj zaščitena in pod manjšim vplivom gospodarskih ciklov, je pa seveda tudi res, da po obsegu ta nihanja niso tako ključna za skupno zaposlenost v državi (to vidimo preko razlike v stolpcih, ki odražajo nominalne spremembe števila zaposlenih).

Poleg števila zaposlenih v javnem sektorju pa so pod budnimi očmi javnosti tudi gibanja plač. Seveda ima izračun povprečnih plač določene omejitve, saj odraža tudi spremembe v strukturi zaposlenih, vseeno pa omogoča določene zaključke. Plače v javnem sektorju so tako naraščale vse do leta 2009, ko je Virantova plačna reforma povzročila dvig plač javnega sektorja tudi potem, ko smo že vstopili v krizno obdobje (ta ukrep je seveda povečal proračunski deficit, a zanimivo, omogočil tudi za kako odstotno točko manjši upad BDP). Od takrat povprečne plače v javnem sektorju stagnirajo, nekoliko nad nivo leta 2009 so se dvignile šele v zadnjem obdobju, a še to le za dva, tri odstotke (prekinjena rdeča črta v spodnji tabeli prikazuje tudi gibanje realne povprečne plače v javnem sektorju, z rastjo do 2009, nato upad in po letu 2013 ponovno skromna rast).

Modra črta pa prikazuje rast povprečne nominalne plače v zasebnem sektorju, kjer pa beležimo konstantno rast, sicer skromno, a vseeno. Do manjšega zastoja je prišlo edino v letu 2009, a je 4,8 % rast povprečne plače v letu kasneje to nadomestila. Seveda so se v veliko družbah plače tudi znižale, vpliv ima tudi struktura zaposlenih, a veliko družb je plače tudi zviševalo, sicer do porasta ne bi prišlo. Mogoče so nekoliko bolj presenetljive razlike v rasti plač med proizvodnimi in storitvenimi dejavnostmi. V proizvodnih dejavnostih, predvsem industriji so namreč povprečne plače rasle dokaj konstantno ne glede na krizo in danes so za več kot polovico višje kot pred desetimi leti. V trgovini je bila rast podobna povprečni, v ostalih storitvenih dejavnostih pa je, kot prikazuje slika, rast precej nižja. Tem razlikam verjetno botrujejo razmere na trgu – proizvodne dejavnosti realizirajo na tujih trgih kar dve tretjini svoje prodaje, storitvene pa le petino.

Povprečna plača v javnem sektorju je bila torej v izhodišču okoli 30 % višja kot v zasebnem sektorju (svetlo modra črta in desna skala na grafikonu), do večjega odstopanja je prišlo v letu 2009 po omenjenem porastu plač javnih uslužbencev, nato pa je razmerje postopno upadlo na 1,25 : 1. V zadnjih mesecih se razmerje popravlja v korist javnega sektorja, a bolj zaradi stagniranja plač v zasebnem sektorju. Nekoliko je presenetljivo, da se precej boljši rezultati gospodarskih družb ne odražajo veliko v rasti plač. Letošnja julijska povprečna plača v zasebnem sektorju je bila na primer nižja kot lanskega julija.

V tem članku nisem želel ocenjevati ali so plače v javnem sektorju ustrezne in primerne glede na vloženo delo ali glede na plače v gospodarstvu. Drugi del teksta je bil samo prikaz gibanj plač ter tudi zaposlenosti v zadnjih desetih letih kot nekakšna podlaga za lastne ocene bralcev in mogoče tudi polemika s kakšnimi posplošenimi ocenami brez ustrezne podlage. Namen je bil bolj predstaviti pomen in težo javnega sektorja, ki ga običajno napačno razumemo samo kot neko potrošnjo, izdatke države, ne pa enakovredno storitev, ki tudi prispeva k rasti dodane vrednosti države, le da te storitve plačujemo posredno, z davščinami in solidarno. Zaradi tega pogosto pavšalno omejevanje tovrstnih zaposlitev ni vedno nujno učinkovito. Seveda pa tudi drži, da so ta delovna mesta bolj varna, da slabše obvladamo ustrezno in stimulativno nagrajevanje, da je lažje izogibanje delovnim obvezam, zaradi česar je lahko plača na primerljivih delovnih mestih tudi nekaj nižja.

%d bloggers like this: