Jasmina Držanič

V prvem delu sem povzela, koliko sredstev je Komisija Evropske unije pripravila za ojačitev svojih članic po Covid-19. V upanju, da bi  tema zaintrigirala več ljudi, navajam nekaj »teaserjev«.

1. Next Generation EU je ukrep, ki bo tri leta financiral programe in projekte, če pa bo kakšna stvar imela daljšo ročnost, potem je potrebno te programe nujno kombinirati z drugimi nepovratnimi viri, ki bodo trajali dlje časa. Če ne bo že v štartu opredeljenih tudi drugih virov, ki bodo trajali dlje časa, potem se bo NextGeneraton EU bolj slabo uporabil. Ne zaradi tega, ker bi bila kakšna formalna prepoved, temveč zaradi same narave programov in projektov. Da bo bolj razumljivo, ponazarjam s primeroma. V Sloveniji je jasno, da je potrebno vzpostaviti infrastrukturni sklad za dolgoročno financiranje gradnje infrastrukturo. Dolgoročno pomeni vsaj 15 let. Torej, če se del nameni iz vira Next Generation EU, moramo hkrati opredeliti tudi finančne vire, ki bodo obstajali tudi po tem, ko bo vir Next Generation EU usahnil. Podobno je s programom, ki je bil pred Covid 19 tarča kritik – Nacionalni energetsko podnebni načrt. Morda se je malo pozabilo, ampak nove energetske objekte bo ta država potrebovala in tudi to bo treba financirati. V enem delu lahko z Next Generation EU, ampak dolgoročno bo potrebno vzpostaviti še druge vire. Torej, morajo se narediti sheme sistemskega dolgoročnega financiranja.
   
2. Tako prvi kot drugi steber Next Generation EU po svoji vsebini nagovarjata trajnostne projekte, bodisi da so v fazi, ko jih je treba še testirati (prvi steber), bodisi da bi lahko začeli z rednim delovanjem (drugi steber) in potrebujejo še začetni investicijski zagon. Ampak vedno gre za trajnostne zadeve, ki bodo prinesle tudi večjo samozadostnost. Takih projektov se brez bistveno večjega vlaganja v znanost ne da izvesti. Torej, MIZŠ in MGRT bi morala stopiti skupaj in pogledati, koliko projektov, kjer znanost in gospodarstvo sodelujeta in potem narediti ambiciozni načrt, kako tak volumen najmanj podvojiti. Pa glede na to, da se proračunska postavka za znanost v letu 2021 verjetno ne bo povečala, bi moral MIZŠ tule doseči dodatno financiranje znanosti skozi tale ukrep.
3. Tretji steber je namenjen krepitvi zdravstvenega sistema. Kar seveda pomeni, da je po dolgem času več možnosti za investicije v bolnišnice in zlasti za delovna mesta zdravstvenega osebja. Kako na to odgovarjajo na ministrstvu za zdravje? Ali imajo načrt potreb? Ali imajo listo nujnih projektov, da ne bomo državljani na pamet govorili, kaj vse bi potrebovali od bolnišnic, opreme in predvsem koliko zdravstvenega osebja potrebujemo in kakšne plače bodo zaposleni imeli? Če ni seznama, do kdaj bo? Ima ministrstvo za zdravje svoj investicijski tim ali ima ministrstvo za zdravje svoje ljudi, ki znajo bolnišnično tehnologijo (v smislu tega, kakšne so poti, kakšni so ukrepi prezračevanja), ker inženirski kader, ki je njega dni projektiral bolnišnične objekte (rajnki Smelt) je že zdavnaj odšel v pokoj, iz zadnjega desetletja se pa spominjamo samo gradbenih napak na bolnišnicah in kazanje s prstom, kdo vse je kriv….
4. Vse stebre je treba razumeti v kombinaciji tako s klasičnim proračunom EU (večletni finančni okvir) kot tudi z drugimi domačimi viri (proračun in ostalo). To zahteva kvalitetno vodenje, ki vključuje soodvisnost. Če tega ni, obstaja veliko tveganje, da se ne uporabljajo ne sredstva iz Next Generation EU in ne kohezija.
5. Realno bo v Sloveniji relativno več nepovratnega denarja. Take možnosti ne bo več. Ravno zaradi tega pa se pojavlja tudi veliko tveganje raznoraznega predatorskega delovanja pri teh sredstvih, preden bi sploh prišla do Slovenije.

Kdaj bodo programi operativni. Zelo hitro. Ne smemo odlašati. Celo časovnica EU pravi, da ni časa za odlaganje – slika – vzeta iz komunikeja Evropske komisije.

Skratka, nič od tistega, da bomo o tem razmišljali »enkrat po počitnicah« Takrat bodo vsebine na EU nivoju že usklajene. Kako pa bo doma? Ker za 5 milijard EUR se ne greš pogovarjati, če nimaš niti osnovne ideje, za kaj bi jih porabil. In trenutno iz javno dostopnih dokumentov ne vem, kako na državnem nivoju stojimo z osnovno idejo, kako in kam plasirati ta sredstva. Dodatno imamo tudi realno veliko tveganje predatorskega delovanja.

Kaj je potrebno storiti, da ne bi prišlo do predatorskega delovanja?

1. Potreben je čim več strokovne razprave o tem in tudi čim več člankov, vse z namenom, da se poveča senzibilnost družbe za to temo. Tudi ne bi bilo nič narobe, če bi v medijih (podobno kot je bilo leta 2004, ko smo se učili, kaj je EU, pa leta 2006, ko je bil prehod na evro) imeli stalne rubrike na to temo. Če ne bo tega, bomo spet ugotavljali, da volivci ne razumejo odtujene EU.
2. Lokalne skupnosti, podjetja, RRI bi morali sedaj čim bolj pritiskati na ministrstva, najavljati projekte, predstavljati iniciative. Ker tako se delajo wish-liste in tako se dela okvirni nabor projektov. Treba je trkati, tudi če se vrata ne odprejo. Ker enkrat se bodo morala. Verjetno so povsod neki projekti, ki so obstali v predalih ali pa so bili tako ambiciozni, da se jih noben ni upal lotiti. Če ne bo pritiska s strani civilne družbe, bodo po ministrstvih skupaj zložili kakšne stare excele in popravljali številke (in pri tem pazili, da ja ne bodo na noben način prišli na področje, kjer bi po vsebini moralo več ministrstev sodelovati…), realiziralo se bo pa bolj malo.
3. Vse parlamentarne stranke bi morale redno spraševati vlado in vsa ministrstva, kaj bodo uvrstila kot prednostne programe za Next Generation EU. Vsaka stranka, ki da kaj nase in želi dolgoročno delovati, bi morala imeti med svojimi člani/poslanci osebo, ki bi začasno pokrivala samo to področje in bi morala dihati za ovratnik vsakršni trenutni oblasti.

Ker če se ne bo zgodilo nič od tega, si lahko vsak kupi robec in se obriše pod nosom