Marca letos se je evropska komisija nenadoma splašila. Začela je iskati svetovalce za študijo, ki bi pojasnila razloge za dramatičen upad naložb poslovnega sektorja v Sloveniji. V obdobju pred finančno krizo in pred tistim predkriznim investicijskim bumom, v letih 2000 do 2005, so skupne investicije slovenskega poslovnega sektorja znašale od 16 do 17 odstotkov BDP, nato pa so po finančni krizi, v obdobju 2010–2018, dramatično upadle na raven okoli 10 do dobrih 11 odstotkov BDP. Kljub izjemno visoki gospodarski rasti v zadnjih treh letih se investicije niso pobrale. Kaj se torej dogaja, da so slovenska podjetja nehala investirati?

Zadeva je res skrb zbujajoča, ko si pogledate podatke od blizu. Škoda, da vam ne morem pokazati slike, ki najbolj plastično pokaže to dramo. V prvi polovici prejšnjega desetletja (pred investicijskim bumom v letih 2005–2008) so bila slovenska podjetja relativno glede na BDP med investicijsko najbolj aktivnimi v EU. Skupaj so v povprečju investirala za 4 do 5 odstotnih točk BDP več od povprečja držav EU-27 in za 2 odstotni točki BDP več od štirih naših največjih konkurentov v srednji Evropi (Madžarska, Češka, Slovaška in Poljska).

Nato je nastopila kriza in slovenske poslovne investicije so upadle za 6 do 7 odstotnih točk BDP. In se niso več pobrale. Tudi v drugih članicah EU so poslovne investicije po krizi upadle, toda za 2, največ 3 odstotne točke BDP. Po letu 2010 investicije slovenskega poslovnega sektorja kot delež v BDP konstantno zaostajajo za povprečjem držav EU-27 za 1 do 2 odstotni točki, za četverico srednjeevropskih držav pa za 2 do 3 odstotne točke.

Če to prevedemo v evre: slovenske poslovne investicije so glede na BDP iz leta 2019 za pol do ene milijarde evrov prenizke glede na povprečje držav EU ter za eno do eno in pol milijarde evrov prenizke glede na povprečje štirih višegrajskih držav. Glede na povprečje investicij pred letom 2005 pa so prenizke za dve in pol do tri milijarde evrov na letni ravni!

Delno so izpad teh poslovnih inveticij do leta 2014 nadomeščale javne naložbe, od takrat pa so tudi te usahnile, medtem ko naložbe gospodinjstev ostajajo tradicionalno podhranjene.

Ta nizka raven domačih poslovnih naložb pomeni seveda, da je avtomatsko tudi rast BDP za najmanj 2 do 3 odstotne točke nižja, kot bi lahko bila. Hkrati pa se zaradi izpada naložb ne povečujejo produktivne kapacitete, ki bi omogočale visoko gospodarsko rast v prihodnjih letih in desetletjih. Z drugimi besedami, slovensko gospodarstvo ne vlaga dovolj v zmogljivosti, ki bi lahko generirale rast v prihodnosti.

Kaj so glavni razlogi za ta investicijski izpad? Več jih je in zgodba je bolj kompleksna, kot dopušča ta kolumna. Ker sem po finančni krizi delal precej primerjalnih mednarodnih analiz na temo vpliva prezadolženosti na poslovanje (in tudi investicije) podjetij, je bil prvi instinktivni potencialni razlog prevelika zadolženost podjetij. Pač, prezadolžena podjetja v času krize ne razmišljajo o novih naložbah, ampak o tem, kako bi svojo finančno izpostavljenost zmanjšala in se razdolžila. Toda če vzamete celotno populacijo slovenskih podjetij, jih razdelite na prezadolžena in manj zadolžena in v sliko narišete njihovo povprečno stopnjo neto investicij (odšteta je amortizacija), ne boste v njej videli neke posebne zgodbe. Pred krizo so prezadolžena podjetja sicer investirala nekaj več, nato leta 2009 dramatično zmanjšala investicije, toda po letu 2010 se krivulji neto investicij za obe skupini podjetij gibljeta v isti smeri in na približno isti ravni. Investicije so torej zmanjšala vsa podjetja, ne samo prezadolžena.

Drugi potencialni razlog za padec naložb je, da denimo podjetja, ki poslujejo samo na domačem trgu, investicijsko hibernirajo. Toda ko si narišete sliko neto investicij za izvoznike in neizvoznike, boste (razen za leti 2014 in 2015) dobili praktično prekrivajoči se krivulji in neto investicije v povprečju blizu ničle ali celo pod njo. Torej tudi izvozniki v povprečju ne investirajo, pač pa le nadomeščajo v preteklosti investirana sredstva.

Če investicije razdelite na tiste v neopredmetena in tiste v opredmetena sredstva, boste videli, da so padle izključno naložbe v zemljišča, stavbe in opremo, medtem ko so investicije v raziskave in razvoj, lastninske pravice, blagovne znamke in dobro ime ostale na isti (nizki) ravni. Torej je treba iskati razloge za zmanjšanje investicij v fizična osnovna sredstva.

Eden izmed razlogov se najbrž skriva v zreli strukturi slovenskega gospodarstva in izvoza. Največji slovenski izvozniki so večinoma vpeti v globalne oskrbovalne verige. So dobavitelji komponent za velike multinacionalke. In če si narišete strukturo slovenskega izvoza po vrsti izdelkov, boste hitro ugotovili naraščajoči trend deleža izvoza blaga vmesnih proizvodov (povečanje za 7 odstotnih točk od leta 2005) in padajoči trend deleža končnih izdelkov v izvozu (zmanjšanje za 5 odstotnih točk). To kaže na strukturni premik slovenskega izvoza od končnih izdelkov k sestavnim delom.

To pa hkrati pomeni, da ker slovenska podjetja relativno malo zares inovirajo, so tudi potrebne investicije manjše. Ne vlagajo v prebojne tehnologije in nove izdelke. In tega manka tudi ne nadomeščajo tuje neposredne naložbe, ki so se po letu 2010 skorajda podvojile. Tudi tukaj gre za naložbe v obstoječo strukturo.

V bistvu smo zamrznili gospodarsko strukturo, ni razvoja in zato ni novih naložb. In eden največjih izzivov je, kako spodbuditi slovenski – tehnološki – razvoj in dinamizirati našo gospodarsko strukturo. Sedanja kriza ter evropski zeleni dogovor sta priložnost, da naredimo razvojni preboj. Vprašanje je le, koliko ljudi na pomembnih mestih v Sloveniji to razume.

___________

* Izvorno objavljeno v Dnevniku