Descartes, francosko mestece, ki nakazuje vzorec za FREXIT

Britanski in ameriški vzorec se širi tudi skozi Francijo. Ljudje, predvsem izven velikih urbanih središč, v edinem možnem realnem protestu, ki ga imajo še na voljo, razmišljajo, da bi politične elite na oblasti streznili s šokom, da bi glasovali za skrajne populiste. Ker oblast že dolgo ne opazi, da se v mestecih, kjer sta globalizacija ali evropska integracija odnesli službe, ljudje ne morejo preživljati z minimalnimi plačami. Pri tem pa ljudje za svojo mizerijo ne krivijo globalizacije, evropske integracije in tehnološkega napredka, ki so tisti, ki so v resnici odnesli službe, in ne zabelijo tega z učinki politike varčevanja zaradi nemškega diktata, pač pa vso krivdo pripisujejo migrantom, ker pač vidijo, da dobivajo socialne pomoči in socialna stanovanja in čeprav delajo vsa tista “manjvredna” in slabo plačana dela, ki jih domačini ne bi želeli. Vzroki, posledice in slučajni dejavniki so že zdavnaj med seboj premešani v nerazpoznavno godljo, ki ima zgolj okus po jezi. Jezi nad politiko zaradi lastne mizerije.

Prebivalci francoskega mesteca Descartes (ja, po slavnem filozofu iz 17. stoletja) danes razmišljajo, da bi na predsedniških volitvah protestirali z glasom za skrajno desničarko Le Penovo. Da opozorijo politično elito na svojo mizerijo. Niso prepričani, da bodo zanjo glasovali tudi v drugem krogu. Toda kdo je po Brexitu in Trumpu v to še lahko prepričan? Jeza se lahko sprevrže v nezadržen politični hudournik. Le Penova obljublja pregon migrantov in obljublja protekcionizem in več služb. In obljublja FREXIT, referendum o izstopu iz EU. In natanko to utegne biti “prispevek” od boga in politike pozabljenih mestec, kot so Descartes, letos k francoski in evropski zgodovini.

In the small French town named after 17th-century philosopher Rene Descartes, Carole Tremblais is contemplating the best way to protest.

Sickened by corruption and broken promises, far-right leader Marine Le Pen might be the best bet for her declining town, she said. The way people think in Descartes offers clues on how far Le Pen’s anti-immigration, anti-establishment message resonates as she bids for the presidency and another shock to Europe’s political system.

Voting for Le Pen in the first round might be a good way of giving the system a slap in the face,” Tremblais, a mother of two who works in a bakery, said at the bar-brasserie La Chope on the main square. “The politicians in power have no idea what living on the minimum wage is like. Immigrants are treated better than the French are.

Le Pen’s National Front narrowly lost in 2015’s regional vote in Descartes and this time the desire to rebel might prove more irresistible. Like with Donald Trump in the U.S. and Britain’s vote to leave the European Union, the question is whether Le Pen can milk the disillusionment over the economy and immigration to triumph.

Like so many French towns, Descartes looks idyllic with pretty whitewashed houses, some half-timbered, a park with a rose garden by the Creuse river, and a sports complex with swimming pools, a velodrome and an area for playing boules.

But such facilities were paid for by taxes on local industry, and several firms have shrunk, closed down or left including makers of asbestos products and of industrial buildings. The population has fallen from more than 4,000 in the late 1990s to 3,600, and a third of locals are over 60.

Not even the fame of one of the founders of modern philosophy helps: the museum in the house where he was born in 1596 struggles to lure visitors, despite offering monthly “philosophy cafe” debates. The only hotel in town has closed down.

Descartes may have based his philosophy on doubt, but back at the bar La Chope at aperitif time, no uncertainty troubled Remy, 24, a machine-tools sales representative with slicked-back hair. […]

“Jean-Marie talked rubbish about the Jews, but that’s old, Marine is different,” he said, one of few locals to declare his intention to vote for Le Pen, albeit declining to give his surname. “I like that she puts jobs for the French first, and that she wants protectionism. I see the need for that in my job.”

Vir: Bloomberg

2 responses

  1. “Frexit” se sicer zanimivo sliši, predvsem kot strašilo, vendar je treba biti ob tem previdno skeptičen:
    -najprej, že v članku predvidevajo, da bi kljub relativno največji podpori v prvem krogu volitev v drugem krogu Le Penova izgubila proti kandidatu desnice in referenduma o izstopu Francije niti ne bi bilo, torej Bloombergovi novinarji še premorejo nekaj objektivnosti
    – drugo, pogledati moramo, od kod prihaja prispevek – od Bloomberga, hard core kapitalista, enega od najbogatejših zemljanov, ki si je naredil (in si še dela) premoženje na Wall streetu, ta pa bazira na manipulacijah z dolarjem kot svetovno valuto (mimogrede vloga dolarja kot osrednje svetovne valute prinese ZDA možnost, da s tiskanjem dolarjev ustvari letno okoli 1000 mrd premoženja – 5% BDPja! na račun celega sveta, ki parkira svoje prihranke v dolarje in s premetavanjem tega denarja Wall street odlično služi). Tak status dolarja (in s tem prej omenjene fantastične zaslužke) bi ogrozil močan Evro, če bi se v Evropi evrske države bolj povezale (kar zaenkrat kaže da se bo zgodilo preko “Evrope dveh hitrosti”) in bi tako postal evro nova svetovna rezervna valuta. Zato je v optiki “trumpolitike” razumljiva želja po razpadu EU in s tem evrske skupnosti, tako da bi ostal evro samo neka manj pomembna lokalna valuta (mimogrede, vrednost britanskega funta je v zadnjem času precej padla v primerjavi z evrom in dolarjem, tako da VB že čuti posledice referenduma o izstopu skozi realni padec BDP, izražen v evrih ali dolarjih, podobno bi se godilo tudi francoskemu franku ali slovenskemu tolarju v primeru razpada evra). Povezovanje Wall streeta s Trumpom pa se krepi, najprej po kadrovski plati (veliko sodelavcev je potegnil iz Wall streeta), nato s spremembami predpisov – Frank Doddov zakon o nadzoru Wall streeta naj bi bistveno omilil, da ne govorimo o davčnih olajšavah za bogate. Nasploh je Trumpova politika “Make America great again” usmerjena ne v povečevanje resničnih notranjih kvalitet Amerike, ampak bolj v uničevanje potencialnih nasprotnikov, ki bi zaradi boljšega gospodarstva in politike tako ali drugače prehiteli tako postarano parazitsko Ameriko. V tem kontekstu je treba razumeti Trumpove napade na Kitajsko in Evropo, vključno s takimi članki, kar nas vodi do:
    – tretje, Trump z vehementno aroganco vključuje medije v svojo realpolitiko, tako je na nedavnem zboru konservativcev označil medije, ki ga ne podpirajo, za “sovražnike ljudstva”. To se pa sliši znano, taka je bila Stalinova oznaka nasprotnikov, ki so kmalu po imenovanju izginili nekje s Sibiriji. Zato je treba biti do ameriških medijev previden, tako kot do Pravde v nekdanji SZ. Vse bolj se kaže tendenca Trumpa, da v smislu Orwelovega 1984 oblikuje Oceanijo z Ministrstvom resnice.

    Moramo pa biti evropejci Trumpu in Brexitu po drugi strani hvaležni, da (upam vsaj) vidimo vso mizerijo nacionalistične pasti in da se ji bomo pravočasno izognili ter da bomo sami izpeljali projekt “Make Europe great again”. Bomo videli, kaj bodo evropski voditelji izvalili naslednji mesec v Rimu.

    PS: gremo stavit za gajbo pira, da evro ne bo razpadel?

    Drago Babič

  2. Zgoraj sem navedel, da tujci letno “šenkajo” ZDA 1000 mrd $. To je bila ocena in ker se številke tekoče spreminjajo, je boljše navesti skupni znesek državnega dolga ZDA do tujine – ta znaša konec leta 6.281 mrd $, od česar Kitajski in Japonski po 1000 mrd. Temu lahko še prištejemo dolg države do Federal Reserve (to je čisto tiskanje denarja) v višini 2.463 mrd $. Torej so dosedaj ZDA na račun celega sveta dobile in potrošile 8.774 mrd $, kar jim je omogočil močni dolar kot svetovna valuta. Tako bolje vidimo, kaj ogroža močni evro in kakšen interes obstaja, da se ga zruši.
    Pa še to: največja garancija za tak dolar je mogočna ameriška vojska, ki jo na zgoraj omenjeni način v celoti finansira cel svet (stroški obrambnega proračuna lani so bili 815 mrd $). Da se Trump vsega tega dobro zaveda priča, da je za letos predlagal povečanje obrambnega proračuna za 54 mrd $, medtem ko je za druge postavke predlagal zmanjšanje.
    No, tako se postopoma kaže Trumpova taktika kako narediti Ameriko spet veliko. Kaj je bilo včasih v prvem letniku ekonomije testno vprašanje – kaj se bolj splača maslo ali topovi?

    Drago Babič

%d bloggers like this: