Indeks mizerije pozabljenega belega srednjega delavskega razreda

Trump je svojo predvolilno kampanjo v veliki meri izgradil na sklicevanju na ameriški “pozabljeni” beli srednji delavski razred. Obljubil je, da ta razred ne bo več pozabljen. Obljubil je, da jim bo vrnil izgubljena delovna mesta z globalizacijo. In očitno mu verjamejo, kajti delež pripadnikov belega srednjega razreda, ki podpira Trumpa je za 20 odstotnih točk večji kot v celotni populaciji.

Da bi Trumpu pomagali pri uresničevanju njegove vizije vračanja delovnih mest belemu srednjemu delavskemu razredu (BSDR), so se pri The Economistu odločili, da mu pomagajo z metriko. Oblikovali so nekakšen indeks mizerije pozabljenega belega srednjega delavskega razreda, ki zajema tri kazalce: (1) razliko v stopnji brezposlenosti med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR, (2) razliko v stopnji participacije v delovni sili med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR ter (3) razliko v višini urne plačne postavke med vso moško delovno aktivno populacijo in populacijo BSDR.

Nadaljujte z branjem

Globalizacijski šok in zmanjšana ženitvena vrednost moških

Ta raziskava je sicer že nekaj let krožila po konferencah, včeraj pa je bila objavljena v NBER. Trenutno najbolj produktivna trojka labor & trade ekonomistov, Autor, Dorn & Hanson, ki je kot prva pokazala na negativne učinke kitajskega šoka na upad ameriške industrije, na politično polarizacijo v prizadetih regijah, socialne posledice in na zmanjšano inovativnost, se je lotila tudi učinka na “trg porok“. V raziskavi When Work Disappears: Manufacturing Decline and the Falling Marriage-Market Value of Men, so pokazali, da je izginjanje industrijskih delovnih mest zaradi trgovinskega šoka prizadelo tudi “ženitveno vrednost” moških. Morda se vam zdi to obskurna ugotovitev, vendar ni. Namreč, s tem ko so moški brez služb in prihodkov, ki se posledično podajo v alkohol, droge ali kriminalne dejavnosti, manj privlačni kot ženitveni partnerji, se zmanjša stopnja porok. Poveča pa se delež gospodinjstev z enim samim (ženskim) staršem, ki so posledično revnejša in težje otrokom zagotavljajo primerljiv standard in izobrazbo. Vse to pa ima seveda posledice tudi na njihovo kasnejšo poklicno pot in seveda na zmanjševanje socialne mobilnosti in povečevanje družbene neenakosti.

Nadaljujte z branjem

Iluzija koristi eksperimenta s ciljanimi študijskimi voučerji v Čilu

Čile je gospodarsko najbolj dinamična država Južne Amerike, čeprav je za mnoge odprto vprašanje ali zaradi ultraliberalnih “friedmanovskih” reform ali zaradi izvoza surovin ob rastočem globalnem povpraševanju (polovico izvoza predstavlja izvoz bakra). Hkrati ima Čile eno največjih stopenj neenakosti v Južni Ameriki ter večinoma privatno visoko šolstvo, ki temelji na Friedmanovih študijskih voučerjih. Problem je, ker v tem sistemu mnogi mladi iz revnih družin izvisijo, zato je leta 2008 čilska vlada ta sistem reformirala in za polovico povečala vrednost voučerja za študente iz revnih družin. To naj bi v teoriji spodbudilo šole, da bodo takšnim študentom dale večjo pozornost. V novem paperju Feigenberg, Rivkin & Yan (2017) ugotavljajo, da prve ocene o uspešnosti reformiranega voučerskega programa ne držijo, pač pa imajo glavne “zasluge” za uspeh depriviligeranih študentov izobrazba in dohodek staršev.

Nadaljujte z branjem

Finski eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom

The Guardian ima zelo dober članek o finskem testu z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD) in nasploh o mnogih vidikih UTD v spreminjajočem se svetu. Finska testira UTD na vzorcu 2,000 brezposelnih oseb, ki bodo brezpogojno dobivale 560 evrov mesečno, ne glede na to, če se zaposlijo ali ne. Tradicionalna logika pravi, da bo ta zajamčen dohodek zmanjšal napore brezposelnih, da aktivno iščejo službo. Alternativna logika pa pričakuje, da bo za mnoge to le dodatek k prihodkom, ki ga bodo dobili, če se vmes zaposlijo, mnoge, ki se odločijo za podjetništvo, pa naj bi prav UTD držal pri življenju, dokler ne dobijo prvih prihodkov. Katera logika bo zmagala?

Ne upam si napovedati. Toda ne glede na to, ta eksperiment ne more biti dovolj kvaliteten pokazatelj pravega dolgoročnega vzorca obnašanja v pogojih zajamčenega dohodka. Vzorec je premajhen in časovno omejen. Iz njega je težko slepati, kako bi deloval, če bi bila celotna populacija na UTD, in to za nedoločen čas.

Nadaljujte z branjem

Nov zdravstveni prispevek “popravlja” lani uvedeno davčno razbremenitev

Bine Kordež

V lanskem letu so potekale dolgotrajne razprave, kako spremeniti dohodninsko lestvico. Z njo se je želelo bolje nagradili ključne kadre v podjetjih in s tem omogočiti večjo konkurenčnost gospodarstva. Zagovorniki so izpostavljati predvsem potrebo po davčni razbremenitvi razvojnih inženirjev in drugih strokovnih kadrov, ki naj bi bežali v tujino. Nobenih dilem ni, da so v Sloveniji najvišje plače pač precej bolj obdavčene kot na primer v Avstriji.

Z »mini davčno reformo« so bile na koncu sprejete rešitve, po kateri so bili določenega davčnega popusta deležni najbolje plačani kadri v Sloveniji, vendar le tisti, ki zaslužijo vsaj 1.600 evrov mesečno neto. Nekaj višje razbremenitve je bilo deležnih okoli 5 tisoč najbolje plačanih Slovencev, ki zaradi uvedenih sprememb letos prejemajo 200 evrov večje mesečne prejemke. Bojim se, da med njimi ni prav veliko razvojnih inženirjev, ki so bili glavni argument vse razprave, temveč predvsem najvišji menedžerskih sloji, odvetniki, tudi zdravniki…., ki so že do sedaj mesečno zaslužili vsaj 4 tisoč evrov neto. Ali je bila takšna rešitev ustrezna in pravilna, bodo pač vedno različni pogledi, a prav je, da to vsaj vemo. Zagovorniki upravičeno izpostavljajo, da ta skupina ljudi plačuje bistveno višje davke kot primerljive osebe v Avstriji in to vsekakor drži. Razumljivo pa te argumente težje sprejemajo tisti, ki jih isti ljudje prepričujejo, da bi dvig minimalne plače za dodatnih 15 evrov mesečno, gospodarstvo premočno obremenilo.

Nadaljujte z branjem

Weekend reading

Ekspanzija in globalizacija “žreta svoje starše”

Moja stara teza je, da ekspanzija in globalizacija “žreta svoje starše” (tukaj in tukaj). Namreč, ZDA so se z uspešnostjo svoje agresivne in militantne politike na eni ter ekspanzivne gospodarske globalizacije ustrelile v koleno:

  1. z iraško vojno (in zmago) so dvignile cene nafte in plina, s tem pa niso obogatile samo Busheve družine in njegovih teksaških prijateljev, pač pa so pomagale iz bankrota potegniti Putinovo Rusijo, ki se je na visokih cenah nafte in plina spet vrnila med velesile, in
  2. z globalizacijo in selitvijo (skoraj) celotne ameriške proizvodnje proti jugu (Mehika) in Vzhodu (predvsem Kitajska) so ameriške korporacije nehote iz bankrotirane socialistične Kitajske naredile drugo globalno velesilo.

Nadaljujte z branjem

Če smo že pri teoriji zarot…

… in inteligentni skepsi, je dobro prebrati ta članek v Bloombergu o Alexandru Duginu, brilijantnem ali norem, vsekakor pa ekstremističnem ruskem filozofu, ki naj bi najprej spravil Erdogana in Putina (po sestrelitvi ruskega lovca nad turško mejo), ju naredil zaveznika v sirski vojni, in pomagal preobrniti sirsko kalvarijo v prid zmage predsednika Asada. In ki naj bi ideološko povezal Putina in Trumpa.

Ne da bi se spuščal v to, koliko od tega je res, je dejstvo, da je Putinova diplomacija v zadnjih letih zasenčila ameriško (Putinov uvodnik v NY Timesu, preprečitev ameriške invazije na Sirijo, zmaga v ukrajinskih nemirih in odcepitev Krima, zmaga v sirski kalvariji, vpliv na ameriške volitve itd.). In Rusiji v zadnjih letih uspeva to, za kar se tako goreče zavzema Dugin – rušenje ameriške “liberalne hegemonije” v svetu.

Spodaj je nekaj odlomkov iz članka o Duginovi vlogi, preberite pa predvsem tisto vmes.

Nadaljujte z branjem

Kaj imajo skupnega Ku Klux Klan, prohibicija in trumpizem?

Na Flip Chart Fairy Tales je bil pred dnevi objavljen odličen komentar (hvala, Črt!) o valu populizma v ZDA. Natančneje, o cikličnosti populizma v ZDA. Komentar pravi, da to, kar se danes dogaja v ZDA s “trumpizmom“, za ZDA ni nič novega. Nekaj zelo podobnega so že doživele v 1920-ih letih. Če lahko trumpizem danes označimo kot ksenofobni nativizem, ki izkorišča anksioznost tradicionalnega dela prebivalstva, prizadetega z dejanskimi učinki globalizacije ter strahom pred tujimi migranti, lahko enake vzorce najdemo v 1920-ih letih. Prohibicija, ki so jo takrat uvedli v osrednjem delu ZDA, je bila dejansko oblika kulturne zaščite protestantske večine pred tujci pod krinko prepovedi alkohola, ki so ga priseljeni (katoliški) Irci in Italijani uživali v neprimerno večjih količinah. Zaščita pred pijančevanjem, nemoralo in kriminalom.

The forces behind prohibition may sound familiar. Its supporters were mostly white protestants from rural and small-town America. Many people were disturbed by rapid industrialisation, urbanisation and immigration. They felt that their America was under attack. Campaigning organisations like the Anti-Saloon League were able to link their anti-alcohol aims to wider fears about immigration and social change. Many immigrants came from countries with drinking cultures and the increase in immigration at the end of the 19th century coincided with a rise in the consumption of alcohol. The cities with their crime, low morals, drunkenness and immigrant populations contrasted sharply with the small towns with their social order, morality, temperance and Anglo-Saxon protestant populations.

Nadaljujte z branjem

Smiselna delna javna prodaja NLB

Sem (dežurni) zagovornik privatizacije NLB, vendar pa ne za vsako ceno. Ne vem, kakšno strategijo bo ubrala vlada pri prodaji NLB, ki jo zahteva Evropska komisija (EK), vendar je smiselno, da izbere strategijo, ki bo maksimirala koristi od prodaje. Zahteve EK po hitri prodaji NLB so seveda navadna bedarija. Kajti prodaja banke v sili in ko so cene bančnih delnic na zgodovinskem dnu, pomeni neposredno oškodovanje davkoplačevalcev. Tako kot je bila bedarija in oškodovanje davkoplačevalcev (pre)hitra prodaja NKBM in po smešno nizki ceni.

Če bi vlada do konca letošnjega leta pod pritiskom uspela prodati 75% delež v NLB za 600 do 700 mio evrov, bi to pomenilo, da nam ne bi mogla povrniti niti tretjine stroškov zaradi zadnjega reševanja NLB (v višini 1.9 milijarde evrov). Tudi če bi vladi uspelo 75% delež v NLB prodati po knjigovodski vrednosti (iztržek v višini 950 mio evrov), bi to pomenilo zgolj polovico zadnje dokapitalizacije s strani države.

Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: