Smiselna delna javna prodaja NLB

Sem (dežurni) zagovornik privatizacije NLB, vendar pa ne za vsako ceno. Ne vem, kakšno strategijo bo ubrala vlada pri prodaji NLB, ki jo zahteva Evropska komisija (EK), vendar je smiselno, da izbere strategijo, ki bo maksimirala koristi od prodaje. Zahteve EK po hitri prodaji NLB so seveda navadna bedarija. Kajti prodaja banke v sili in ko so cene bančnih delnic na zgodovinskem dnu, pomeni neposredno oškodovanje davkoplačevalcev. Tako kot je bila bedarija in oškodovanje davkoplačevalcev (pre)hitra prodaja NKBM in po smešno nizki ceni.

Če bi vlada do konca letošnjega leta pod pritiskom uspela prodati 75% delež v NLB za 600 do 700 mio evrov, bi to pomenilo, da nam ne bi mogla povrniti niti tretjine stroškov zaradi zadnjega reševanja NLB (v višini 1.9 milijarde evrov). Tudi če bi vladi uspelo 75% delež v NLB prodati po knjigovodski vrednosti (iztržek v višini 950 mio evrov), bi to pomenilo zgolj polovico zadnje dokapitalizacije s strani države.

Če obstaja tako močna zahteva s strani EK po prodaji NLB do konca 2017, je za vlado najbolj smiselno, da izvede delni IPO (prvo javno prodajo delnic), denimo 51% lastniškega deleža, širši javnosti s prednostno pravico posameznikov do nakupa delnic. Po eni strani bo tako stestirala interes kupcev in ceno, ki so jo pripravljeni plačati. Po drugi strani pa je to tudi način, da vlada omogoči državljanom, da participirajo na uspešnosti poslovanja banke in prek bodočih donosov dobijo nazaj vsaj delež svoje prisilne naložbe v NLB.

Za preostanek kapitalskih deležev (24%) lahko vlada kasneje poišče strateškega partnerja. Strateški vlagatelji pa se bodo tako ali tako pojavili že pri odkupovanju deležev od posamičnih lastnikov (državljanov), pri čemer bodo morali ponuditi višjo ceno kot ob IPO. Kar pomeni, da bodo državljani bolj ustrezno kompenzirani za svojo prisilno naložbo v NLB, kot bi bili sicer ob takojšnji prodaji NLB strateškemu partnerju. (v teoriji bi sicer konkurenca med potencialnimi večjimi (strateškimi) kupci prinesla ustrezno premijo, vendar pa je to v času depresivnih tečajev bank zelo vprašljiva predpostavka).

V vsakem primeru pa je danes ključno razmišljati o maksimiranju interesov davkoplačevalcev, ne pa o bedastih formalističnih zahtevah neke EK, ki so so skregane z zdravo kmečko pametjo.

________

* Krajša verzija je objavljena v današnjem Večeru

5 responses

  1. Depresivni tečaji bank? Zgodovinsko dno cen? Ali niso iz dna so porasli za 50 %?

    Poglej: https://www.stoxx.com/index-details?symbol=SX7P

    Določanje cene na podlagi zanje dokapitalizacije je popolnoma zgrešen pristop. To je zgrešena kmečka logika, ne pa utemeljeno vrednotenje banke. Sicer pa ceno določa borzni trg, ki je, kot vidiš, močno porasel.

    Bojan Ivanc
    glavni ekonomist Analitike GZS

  2. Tretjerazredni a “naši” uradniki brez vsakršnih izkušenj v prodajanju delnic in deležev (razen morda posameznih v svojih lastnih portfeljih t.j. bagatelo) razprodajajo naše skupno premoženje. Enaki ali podobni modeli sedijo tudi na DUTB in tudi tam uničujejo vrednost državljanom.
    Primeri: Mercator, Pivovarna Laško, NKBM, ACH+Protej…
    Živeli strokovnjaki!

  3. Bojan,
    se strinjam, prehitro sem včeraj v naglici uporabil ta izraz, da so valuacije bank na zgodovinskem dnu. Res je, da so se popravile glede na katastrofo v 2009. Toda vrednosti bank so še vedno depresivne. Glej denimo ECB Report, slika 3.2 na str. 59, ki kaže, da so bile sredi lanskega leta valuacije bank (price-to-book ratios) v evro območju izjemno nizke – na ravni 0.6 knjigovodske vrednosti (medtem ko so bile v ZDA ti količniki v istem obdobju okrog 1).
    https://www.ecb.europa.eu/pub/fsr/shared/pdf/3financialstabilityreview201605.en.pdf?a84cf3b106f7917997b6851eb1b5104b

    No, nato pa moraš pogledati valuacije bank v perifernih EZ državah, kjer so še nižje.

    Na silo prodajati banko po price-to-book količniku 0.6, kar pomeni ca. 760 mio evrov, medtem ko smo samo v zadnjo sanacijo NLB vložili 1.9 milijarde evrov denarja, je skregana z vsako zdravo logiko. In seveda z logiko dobrega gospodarja.

  4. Nič nimam proti privatizaciji, še več, sam sem goreč pristaš privatizacije. A obstaja pomembna razlika med prodajo in razprodajo.
    Trdim in pobiram stave: Apollo bo zaslužil vsaj 3-4x (se bojim, da celo 5-6x) v naslednjih 5 letih (razlika v ceni med NC in PC, dekapitalizacije, izplačila dividend…). Brez posebnega naprezanja. Zgolj čakanja na pravi trenutek.
    Menda nam ne bodo začeli “strokovnjaki” prodajati, da so vsakoletni >30% letni donosi v razdobju 5 let normalni donosi. In ne bluziti o “morali smo”, “obstajale so zaveze”, “sploh ne veste kako za las smo se izognili trojki” in podobna sranja. Ali smo mi nori, da tako razprodajamo lastnino?! Retorično vprašanje – seveda smo, ravno takšni idioti smo.

  5. Premoženje se načeloma prodaja zaradi dveh razlogov: ali nujno potrebuješ denar za pokritje tekočih stroškov, ali pa ti premoženje prinaša izgubo. Če je verjeti poročilom o dobičkonosnosti NLB in ob upoštevanju likvidnostnih rezerv pri BS ter rasti BDP okoli 3%, hitra prodaja ni potrebna. Vztrajanje EK pri hitri prodaji je samo spet en manever neoliberalnih lobijev kako omogočiti tujim voluharjem lahek zaslužek na račun slovenskih davkoplačevalcev in ga je potrebno tako ali drugače zavrniti oz. razkrinkati. Samo spomnimo se, kaj so počeli isti akterji v Grčiji.
    Vendar zadeva ni tako enostavna, saj je NLB pojem za vso šlamastiko na državnem gospodarskem področju, ki se je dogajala zadnjih 10 let in zato razumem Jožetov odpor do državnega lastništva bank. Da bi lažje spoznali kaj naj naredimo danes, si moramo pogledati kaj je šlo narobe.
    Po Drnovškovi dejanski zgodbi o uspehu smo dobili evro in s tem dostop do evropskih bančnih virov, ravno ko je leta 2004 na oblast prišel slovenski Darth Vader, Janez Janša. Ta si je zamislil hitro privatizacijo državne lastnine po vzhodnoevropskem vzorcu (Jelcin, Tuđman) s pomočjo tujih kreditov predvsem z menedžerskimi odkupi podjetij, da bi tako oblikoval sebi naklonjen nov sloj kapitalistov s pomočjo katerih bi ostal na oblasti do nadaljnega. Najprej je zamenjal vodilne strukture v bančništvu in drugem državnem gospodarstvu, iz tujine potegnil preko bank 20 mrd Eur privatnih kreditov, nastavil tajkune, odstranil direktorje, ki se niso podredili (Janković v Mercatorju) in nam vse skupaj prodal kot slovenski nacionalni interes. Operacija bi mogoče še uspela, če finančna kriza l. 2008 ne bi razkrinkala vse mizerije. Izkazalo se je, da se JJ spozna na ekonomijo kot zajec na boben in da je zaradi svojih osebnostnih lastnosti – ekonomske nesposobnosti, častihlepja in avtoritativnosti nastavljal na vodilna mesta poslušne in od sebe še manj sposobne ljudi, ki so v tem procesu videli predvsem svoje osebne koristi. Denarja je bilo na pretek – 20 mrd v nekaj letih, jasno da jih ni bilo možno v tako kratkem času pametno zapraviti. Cene delnic družb, ki so se odkupovale so bile previsoke, zato družbe s svojim rednim poslovanjem niso uspele odplačevati obveznosti, še posebno po izbruhu krize, ko so tuji kreditorji zahtevali hitro poplačilo kreditov. Večinoma nesposobna vodstva sveže sprivatiziranih firm niso znala prebroditi krize, začeli so se vrstiti stečaji. Stvari je še poslabšala Pahorjeva vlada, ki je prišla na oblast l.2009, ko je kriza udarila z vso silo. S svojim cincanjem (za razliko od Paulsena, ki je v roku enega meseca saniral Wall street) in z najemanjem državnih kreditov je samo odlašala reševanje bank in ostalega gospodarstva, dodala še kakšno svojo cvetko (ni ustavila Teš6, ko je bil še čas) in ob prvem resnem ukrepu (pokojninska reforma) leta 2011 padla. Pa je spet prišel na oblast JJ in zabil zadnji žebelj v krsto – s pretiranim varčevanjem je povzročil nov padec BDP, banke so klecnile, ulica ga je končno odnesla. Stvari so končno krenile na boljše s prihodom vlade Alenke Bratušek, sanacijo bank preko slabe banke in zagonom infrastrukturnih investicij, sofinansiranih z evropskimi stedstvi, izvozniki so se izvili iz krize in začeli povečevati izvoz. Na to že sanirano situacijo je prišel Cerar, čigar največja odlika je, da se ne meša v gospodarstvo. Po zaslugi izvoznikov in konjukture v Evropi bo celo obveljal za uspešnega premiera.
    In to zadnje je tudi nauk vse zgodbe – v operativno vodenje gospodarstva, vključno z bankami, naj se politika ne vmešava, vendar mora državno gospodarstvo aktivno varovati pred tujimi in domačimi plenilci. Tako se bomo spet vrnili k zgodbi o uspehu.

    Drago Babič

%d bloggers like this: