Finski eksperiment z univerzalnim temeljnim dohodkom

The Guardian ima zelo dober članek o finskem testu z univerzalnim temeljnim dohodkom (UTD) in nasploh o mnogih vidikih UTD v spreminjajočem se svetu. Finska testira UTD na vzorcu 2,000 brezposelnih oseb, ki bodo brezpogojno dobivale 560 evrov mesečno, ne glede na to, če se zaposlijo ali ne. Tradicionalna logika pravi, da bo ta zajamčen dohodek zmanjšal napore brezposelnih, da aktivno iščejo službo. Alternativna logika pa pričakuje, da bo za mnoge to le dodatek k prihodkom, ki ga bodo dobili, če se vmes zaposlijo, mnoge, ki se odločijo za podjetništvo, pa naj bi prav UTD držal pri življenju, dokler ne dobijo prvih prihodkov. Katera logika bo zmagala?

Ne upam si napovedati. Toda ne glede na to, ta eksperiment ne more biti dovolj kvaliteten pokazatelj pravega dolgoročnega vzorca obnašanja v pogojih zajamčenega dohodka. Vzorec je premajhen in časovno omejen. Iz njega je težko slepati, kako bi deloval, če bi bila celotna populacija na UTD, in to za nedoločen čas.

Toda cilji eksperimenta so bistveno globlji. Finska je ena izmed prvih držav, ki želi preveriti, ali je lahko UTD ustrezno nadomestilo za trajno izgubljena delovna mesta v obdobju pospešene avtomatizacije in robotizacije. Ideja ni “švoh”, vprašanje je le, kako to sfinancirati. Popularna ideja je, da bi morali tudi “roboti plačevati davke“, torej da bi lastniki tovarn plačevali davek za odpravljena delovna mesta z uvedbo avtomatskih linij in robotov. Torej da bi lastniki kapitala iz prihranka pri plačah zaradi odprave delovnih mest plačevali ekvivalent v obliki davka. Evropski parlament je pred dnevi tak predlog že zavrnil. Toda težko bo najti boljšo idejo. Če namreč lastniki kapitala ne bodo hoteli plačevati niti plač niti davka, potem tudi kupne moči za njihove izdelke ne bo in jim vsa avtomatizacija in robotizacija ne bosta nič koristila.

Pa mislite, da lastniki kapitala in razna gospodarska združenja razmišljajo tako daleč, da bi videli takšno logično povezavo oziroma dejstvo, da je agregatna ponudba omejena z aregatnim povpraševanjem? Globoko dvomim, da jim znese tako daleč. Seveda se lahko tolažijo z izvozom kot ventilom za nadomestno povpraševanje po lastnih izdelkih oziroma s free-riderstvom na tujem povpraševanju. Toda problem znotraj razvitih držav, sploh pa znotraj EU, postaja univerzalen. Kar pomeni, da bodo tudi rešitve morale biti skupne, da bi preprečili free-riderstvo posameznih držav.

This view has become fashionable in the wake of a series of headline-grabbing estimates about the proportion of jobs susceptible to automation. In 2013 Carl Frey and Michael Osborne at the Oxford Martin School predicted that 47% of jobs in the US were at risk of being automated “relatively soon, perhaps the next decade or two”. They foresaw innovations such as driverless technology replacing jobs such as driving a taxi, road haulage and dispatch driving.

These predictions have led some mainstream thinkers, such as Robert Reich, to warn that a future bereft of jobs may be looming. “Imagine a little gadget called an i-Everything,” Reich wrote last September. “This little machine will be able to do everything you want and give you everything you need.” He argued that, with fewer jobs, resources will need to be redistributed from those who own the technology of the future to the rest of us who want to buy it. According to Reich, a universal basic income “will almost certainly be part of the answer”.

Vir: The Guardian

%d bloggers like this: