Bo globalizacija požrla svoje starše?

Dani Rodrik, profesor s Harvarda, in eden izmed najbolj znanih pro-tržnih globalizacijskih skeptikov, si je vprašanje, ali ni globalizacija šla predaleč, zastavil že daljnega leta 1997 v knjigi Has Globalization Gone too Far?. Rodrik v knjigi trdi, da globalizacija ustvarja ne samo zmagovalce, ampak tudi luzerje in da so posledične socialne tenzije lahko hudo nevarne tudi za zmagovalce. V tem komentarju bom predstavil nekaj plati razvoja globalizacije v zadnjih desetletjih, da bi se na koncu vprašal, če ni mar že prepozno, da bi se izognili temu, da globalizacija na koncu “požre svoje starše”. *

Izraz »globalizacija« se je sicer prvič uporabil v začetku 1980-ih let, seveda pa zametki globalizacije segajo že nazaj v čase Rimskega imperija ter kitajske svilene poti. Vse skupaj je dobilo nov zagon s Kolumbovim odkritjem Amerike (1492), ko je postalo jasno, da obstajajo še drugi kontinenti ter možnosti za trgovino, pospešek pa z odkritjem parnega stroja (1763), ki je prinesel revolucijo v transportu (parniki, železnica) ter tako radikalno »zmanjšal svet«. Po britanski industrijski revoluciji ter »izvozu liberalizma« se je svet trovinsko povezal. Toda resnici na ljubo je bila ta trgovinska integracija izjemno skromna, če jo merimo s sedanjimi vatli. Denimo leta 1950 je obseg svetovnega izvoza znašal “samo” 62 milijard dolarjev in se do leta 1970 povečal za petkrat na 317 milijard dolarjev. Nato pa je duh ušel iz steklenice.

Prvi val “zaresne” globalizacije se je začel v 1970-ih letih, ko se je svetovna trgovina med letoma 1970 in 1980 povečala s 300 na 2,000 milijard dolarjev – predvsem po zaslugi povečanega izvoza azijskih tigrov ter eksplozije cen nafte v obeh naftnih krizah. Sledila je svetovna recesija zaradi dolžniške krize v prvi polovici 1980-ih let. Drugi val globalizacije je sledil po letu 1985, ko je vrednost svetovne trgovine do leta 1998 porasla iz 2,000 na 6,000 milijard dolarjev. Tudi ta val so dominirale azijske države, toda takrat še brez Kitajske. Kitajska je v globalizacijo zares vstopila šele po letu 1999, sploh pa po letu 2001, ko je vstopila v WTO in ko so razvite države liberalizirale dostop kitajskih izdelkov na njihove trge.

Prava eksplozija je sledila šele po letu 2000, v tretjem valu globalizacije, ko se je vrednost svetovne trgovine povečala s 6,000 na 18,000 milijard dolarjev! Zdaj pa to številko primerjajte s piškavimi 62 milijardami dolarjev svetovne trgovine leta 1950! Šlo je za izjemno, eksponentno rast svetovne trgovine, pri čemer sta dve tretjini tega enormnega obsega trgovinskih tokov nastali v zadnjem desetletju. Da ne bo pomote, ni šlo zgolj za eksplozijo izvoza azijskih držav v razvite države, pač pa so v podobni, le malenkost manjši meri svoj izvoz povečale tudi razvite države. Konec leta 2011 so razvite države še vedno imele več kot polovični delež v svetovnem izvozu.

Prezentacija: Učinki globalizacije (klikni na sliko za prenos)

https://damijanweblog.files.wordpress.com/2013/01/globalization-effects.ppsx

Te eksplozije svetovne trgovine seveda ne bi bilo brez liberalizacije trgovine na eni strani (najprej z ostalimi azijskimi državami, v drugi polovici 1990-ih let z Indijo, po letu 2001 pa tudi s Kitajsko) ter hkrati povečanega izvoza kapitala (v obliki neposrednih tujih investicij – NTI) iz razvitih v nerazvite države. Kot kaže prezentacija zgoraj, sta šli eksponentna rast svetovnih trgovinskih tokov in tokov NTI z roko v roki. Podjetja v razvitih državah so iskala poceni delovno silo v nerazvitih državah ter postopoma s procesi outsourcinga in offshoringa prenašale proizvodnjo v nerazvite države. Tega globalizacijskega buma seveda nikakor ne bi bilo tudi brez hkratnega hitrega razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije ter standardizacije (kontejnerji) in znižanja transportnih stroškov za nekajkrat v pomorskem prevozu.

Ta eksplozija globalnih trgovinskih tokov in investicijskih tokov v zgolj enem desetletju (na dve desetletji podlage) ob hkratni tehnološki revoluciji je fenomen sam po sebi. Toda še bolj zanimive so globalne strukturne spremembe in posledice, ki jih je ta eksplozija prinesla s seboj.

Prva taka posledica je pospešen prenos industrije v nerazvite države. Razvite države so sicer še vedno beležile rast neposrednih naložb (NTI), vendar pretežno v obliki prevzemov in združitev (kar zaradi iskanja “sinergij” običajno znižuje število delovnih mest), v državah v razvoju pa so šle NTI večinoma v “greenfield” investicije, ki povečujejo proizvodne kapacitete in število delovnih mest. Nujna posledica tega procesa je bila pospešena de-industrializacija v razvitih državah in izguba delovnih mest v industriji. Ameriški urad za statistiko dela (BLS) je v študiji iz leta 2011 pokazal, da so v obdobju 1979-2007 ZDA izgubile 6 milijonov oziroma skoraj tretjino delovnih mest v industriji. Od tega pa kar polovico po letu 2001. Pierce in Schott sta v še vroči študiji iz decembra 2012 pokazala, da ta izguba delovnih mest v industriji po letu 2001 tesno sovpada z ameriško podelitvijo statusa “trajno normalnih trgovinskih odnosov” Kitajski. Kitajska je torej v enem desetletju pomagala “posrkati” dobre 3 milijone ameriških delovnih mest.

Druga ključna – in seveda logična – strukturna posledica tega je bila relokacija delovne sile v storitvene dejavnosti v razvitih državah. Toda kot kaže študija BLS iz leta 2001, je v obdobju 1979-1999 le 31% odpuščenih v industriji kasneje našlo polno zaposlitev, le 36% jih je našlo podobno ali višje plačano službo, več kot polovica pa jih dela za manj kot 85% prejšnje plače v industriji. To pomeni izginotje bolj varnih, sindikalno zaščitenih in bolje plačanih delovnih mest ter seveda posledično izginjanje srednjega razreda v razvitih državah, predvsem v ZDA. Ob tem pa številne raziskave kažejo, da ameriški zaposleni od te globalizacije niso imeli koristi, saj so povprečne plače “modrih ovratnikov” v ZDA kljub enormni rasti produktivnosti stagnirale. Koristi pa so pobrali menedžerji ter visoko izobraženi, ki so močno izboljšali razmerje glede na plače “modrih ovratnikov”. Tisti z najnižjimi dohodki (spodnji decil) v ZDA se lahko tolažijo s študijo Brode in Romalisa (2008), ki je pokazala, da so “bolečine” revnih blažile nižje cene pocenskih kitajskih izdelkov za široko porabo, ki jih revni trošijo relativno več, ter s tem ublažile zmanjšanje njihovih dejanskih realnih dohodkov.

Iz tega vidika verjetno lahko razumete nasilne anti-globalizacijske demonstracije v razvitih državah (Seattle, Genova itd.) ob srečanjih skupine najbolj razvitih držav. Ljudje v razvitih državah dejansko niso demonstrirali proti izkoriščanju in slabim delovnim pogojem zaposlenih v revnih državah, kot so deklarirali, pač pa proti “izvozu” lastnih delovnih mest v cenejše države.

Na drugi strani pa je tretja posledica globalizacije v njenih večinoma pozitivnih učinkih na razvoj nerazvitih držav. Bolj odprte države so začele hitreje rasti, po letu 2000 so začele izrazito rasti celo afriške države (po 6% letno) ter latinskoameriške države (po 4% letno). Najbolj pa so z globalizacijo pridobile azijske države, in sicer predvsem tiste, ki so se, kot ugotavlja Dani Rodrik v številnih študijah, globalizaciji odprle načrtno in pospešeno – tako da so kombinirale domače industrijske politike s pritokom tujega produktivnega kapitala ter odprtjem zahodnih trgov za svoje proizvode. Države, ki so se odprle brez vseh omejitev (denimo s popolno odpravo kapitalskih omejitev, s fiksiranjem deviznega tečaja itd.), kar velja predvsem za Latinskoameriške države v 70-ih in 80-ih letih in nekatere azijske države v 90-ih letih, so utrpele velike šoke in finančne krize. Potrebovale so desetletja, da se izvlečejo iz krize po tem, ko je tuj finančni kapital pobegnil.

Ne glede na nekatere anti-globalizacijske aktiviste številke kažejo, da so nerazvite države z globalizacijo večinoma pridobile. Pridobile so bolje plačane službe kot prej, delež otrok v delovni sile se je od leta 1960 do 2000 zmanjšal s 24% na samo 10%. Pismenost se je v globalnem merilu povečala iz 52% na 81% vsega prebivalstva. Najpomembnejši učinek pa je zmanjšanje revščine v nerazvitih državah. Po podatkih Svetovne banke se je v obdobju 1981-2008 za okrog 740 milijonov ljudi dvignilo iznad meje revščine (merjene z 1 dolarjem nacionalnega prihodka na dan). Resnici na ljubo je večina – tri četrtine – tega učinka nastalo na Kitajskem, v podsaharski Afriki se je revščina v tem obdobju celo povečala (za 140 milijonov ljudi), v Latinski Ameriki pa je ostala na isti ravni. Seveda obstaja glede merjenja revščine veliko kontroverznosti, toda po podatkih Branka Milanovića iz Svetovne banke, se je tudi ob neupoštevanju Kitajske in Indije po letu 2000 na globalni ravni stopnja neenakosti med državami zmanjšala.

Slika: Dinamika neenakosti v svetu, merjena s povprečjem Ginijevih koeficientov, 1950-2005

Milanovic

Vir: Milanovic (2009), Global Inequality Recalculated, PR Working paper 5061

(Op.: “Concept 1 neenakost” ne upošteva velikosti držav, “Concept 2 neenakost” pa svetovno povprečje neenakosti ponderira z velikostjo držav)

Toda hkrati s temi pozitivnimi posledicami je na globalni ravni z eksplozijo globalizacije prišlo do četrte ključne strukturne spremembe. S prenosom proizvodnje v nerazvite države se je namreč globalno ravnovesje drastično spremenilo – predvsem po azijski finančni krizi v drugi polovici 1990-ih let ter po vstopu Kitajske v globalizacijo so azijske države začele kopičiti devizne rezerve in z njimi financirati trgovinske deficite v ZDA ter nekaterih drugih, predvsem perifernih evropskih državah. To pa je, kot je v govoru leta 2007 ugotavljal predsednik FED Ben Bernanke, tudi eden izmed ključnih nastavkov za sedanjo globalno finančno krizo.

Tako kot so veliki trgovinski primanjkljaji v mediteranskih državah EU povezani z velikim trgovinskim presežkom Nemčije na drugi strani ter posledičnim povečanjem nemških finančnih investicij v periferne EU države (kar je dejansko ozadje sedanje velike evrske krize), velja tudi na globalni ravni. Kitajska gospodarska eksplozija ne bi mogla nastati brez odprtega ameriškega trga, in ZDA si ne bi mogle privoščiti velikega deficita, če ga ne bi z nakupi ameriških vrednostnih papirjev financirala Kitajska. Hkrati pa brez poplave te velike likvidnosti na ameriških finančnih trgih ne bi prišlo do nenormalnega razmaha trgovanja s finančnimi derivativi ter kasnejše implozije finančnega sistema.

ZDA so danes s Kitajsko v varljivi in krhki simbiozi. Hiter odmik ene ali druge države bi utegnil v zrak poslati globalno gospodarstvo. Mnogi v ZDA so prestrašeni zaradi »strateško nevarne« odvisnosti od kitajskega pritoka kapitala, čemur je bil namenjen tudi dobršen del predsedniške predvolilne kampanje. Mnogi pa so prestrašeni zaradi dejstva, ker se v zadnjem letu delež Kitajske v lastništvu ameriških državnih obveznic že trendno zmanjšuje. Zaenkrat strahovi sicer še niso upravičeni (toda o tem enkrat kasneje).

Svetovno gospodarstvo je predvsem v zadnjem desetletju verjetno prešlo v stanje, ki si ga »starši globalizacije«, to pa so predvsem ameriške korporacije in uradna ameriška politika, niso predstavljali, ko so spustili duha iz steklenice. Globalizacija je sicer enormno povečala dobičke ameriških korporacij, ki so investirale širom sveta, toda hkrati je najedla domačo gospodarsko substanco in socialno stabilnost. Na noge je postavila nove globalne velesile (države BRIC), hkrati pa razvite države postavila v odvisnost od pritoka finančnega kapitala ter jih naredila zelo ranljive za finančne krize, ki so se prej večinoma dogajale v nerazvitih državah.

Morda je danes že prepozno za vprašanje ali je še mogoče preprečiti, da globalizacija požre svoje starše. Vsekakor pa je sedanja globalna kriza predvsem ZDA in njihove korporacije prisilila k razmisleku, kako daleč še smejo z globalizacijo – ali še bolje, kako se iz nje s čim manj ranami izvleči. Odgovor leži v ponovni industrializaciji, odpiranju  industrijskih delovnih mest doma in ponovnemu rojstvu srednjega razreda, ki je neke vrste porok za socialno stabilnost. Kot kaže ena izmed nedavnih študij McKinseya, so ameriške korporacije začele z vračanjem industrisjkih delovnih mest nazaj domov. Zaenkrat se ti učinki sicer merijo samo v tisočih, toda miselni obrat je očiten. Ob tem pa bodo predvsem ZDA po treh desetletjih divjanja v peti prestavi brez pripetih varnostnih pasov pod diktatom dobičkov korporacij morale dati večji poudarek socialni, zdravstveni in šolski politiki. Obama je na dobri poti. Gospodarska in politična stabilnost zahteva tudi socialno stabilnost, torej varna in dobro plačana delovna mesta ter varnostno mrežo za tiste, ki jim spodleti.

________

* Izvorno objavljeno v Finance Weekend.

4 responses

  1. Največja težava globalizacije je, premalo globalizacije. Menim, da bi si morala celotna svetovna ekonomija zadati cilj popolne odprave carin in tržnih ovir v naslednjih desetih letih. Cel svet bi moral postati svobodno območje trgovanja. Seveda z redkimi izjemami, kakor so strupi in podobno. Denar ni nič drugega kakor sredstvo s katerim se lažje trguje. Bolj napredna oblika trgovanja blago za blago. In vedno se na koncu vsa trgovina konča pri blagu, storitvah, to so dobrine, ne pa pri denarju, kajti sam denar, je sam po sebi popolnoma neuporabna zadeva, kateri še za wc papir po ni dober. Tako je govoriti o nekakšnih primanjkljajih v trgovini in podobno samo socialistična floskula, katera je dobra za farbat oči narodu a v resnici ustvarja samo večjo revščino. Čudi pa me, da so največji nasprotniki tega ravno hipiji, saj kaj oni ne prepevajo najbolj ravno tisto: “Imagine there’s no countries …” 😉

  2. Vsaka centralna banka poskrbi, da je v obtoku dovolj denarja, ker pač ekonomija mora delovati. Na prvi pogled, bi lahko rekel, da Kitajska ruši ameriški trg. Vendar, kaj jim pomagajo milijarde dolarjev v trezorju? Ameriški FED dopolni primanjkljaj valute v ZDA in tako pravzaprav Američani dobivajo robo iz Kitajske zastonj. Seveda pa to ne more iti v neskončnost. Pustimo trgu, da se sam regulira. Torej, kdo je tu pameten in kdo je tu neumen?

  3. Sedaj pa si poglejmo, še enega najbolj nesmiselnih mitov o globalni ekonomiji. Globalizem in multinacionalke, nas bodo vse naredile reveže in berače. Ta mit že zgornji blog razbija. Vzemimo na primer trg tablic, ki zadnje leto ruši vse rekorde. Kdo so kupci? Reveži in berači zagotovo ne, četudi lahko zlobno opomnem, da so pri nas redki klošarji brez mobitela. Celo v Indiji, sem jih videl. Torej, če bomo res vsi postali reveži zaradi globalizacije, bodo prvo multinacionalke šle v bankrot. In spet trg tu sam najbolje odloči, koliko je nekaj vredno. Če bodo plače šle gor za sto odstotkov, bodo šle tudi cene. Če bomo vsi “reveži”, bo moral Samsung ponudit ceno tablice za “reveže” ali pa bo sam propadel. Če je verjet socialističnim paranoikom, bomo vsi postali “reveži”, naj dodam s tablicami? Če kdo dvomi v to politiko, naj si pogleda, kako se zlomi ekonomija, kjer se cene zamrznejo in podobne socialistične čira čare. V nasprotju z večino optimistično verjamem v prihodnost, ker vem, da je dosežena raven svobode že dovolj velika in sprožen je plaz liberalizma, ki ga nobena nora nazadnjaška politika ne bo mogla zaustavit, ne da bi jo plaz pogrnil in raz-treskal.

%d bloggers like this: