Pred časom sem pisal, da je izmed treh možnosti varianta predčasnih volitev s 6-mesečnim mrtvim tekom verjetno najslabša izbira. Ker zaradi “zamrznitve” zastavljene sanacije bank še bolj poglobi gospodarsko agonijo in podaljša kreditni krč še za kakšno leto ali več. Hkrati pa politična nestabilnost in “reformni mrk” toliko vznemiri bonitetne agencije in finančne trge, da Sloveniji drastično podražijo stroške refinanciranja. Pri potrebni zadolžitvi letos za najmanj 3.1 milijarde evrov pa vsaka odstotna točka “pribitka na povečano politično tveganje” prinese na letni ravni dodatnih 30 milijonov evrov več stroškov za obresti (to je denimo približno toliko, kot je izgubilo visoko šolstvo sredstev zaradi vladnih varčevalnih ukrepov) . V desetih letih pa to nanese nekaj sto milijonov evrov. Povsem po nepotrebnem.

Iz tega vidika je začasna “tehnična”, “pol-tehnična” ali “projektna” koalicija boljša rešitev. Prvič, ker zagotovi določeno stopnjo stabilnosti, ko jo najbolj potrebujemo. In drugič, ker lahko “projektna koalicija” v vmesnem času naredi stvari, ki jih “enopolna” (bolj desna ali bolj leva) koalicija ne bi mogla. Bodisi zaradi nasprotovanja drugega političnega pola in nagajanja z referendumi in sindikati. Bodisi zaradi težav z lastno ideologijo.

V primeru projektne koalicije, v kateri je tako mandatar kot vsaj polovica ministrov tehnokratov, je mogoče izvesti nekaj ključnih strukturnih reform, za katere strankam ni treba prevzeti politične odgovornosti. Na predčasne volitve čez eno leto ali leto in pol lahko gredo, kot da s tem niso imele nič. V vmesnem času pa je bil “dirty work” opravljen.

Seveda pa je vse odvisno od prioritenega reda zastavljenih ciljev in njihove konkretne vsebine. Če so na prvem mestu (1) sanacija bank prek slabe banke, (2) zagon infrastrukturnih in energetskih projektov ter (3) reforma trga dela, sem jaz za takšno rešitev. Če se pa stranke o tem ne uspejo dogovoriti, pa seveda nima smisla, da se tega lotijo.