Koalicija razpad(l)a. Kaj zdaj?

Po razpadu sedanje vladne koalicije so možni trije senariji razvoja političnih dogodkov. Prvič, manjšinska vlada s polnimi pooblastili, ki pa ima, objektivno, vek trajanja največ 2-3 mesece. Drugič, konstruktivna nezaupnica s predlogom novega mandatarja s podporo nove koalicije. In tretjič, predčasne volitve, ki pa za seboj potegnejo mrtev tek vlade v obdobju najmanj 4-6 mesecev. Za državo je optimalna tista različica, ki v danih okoliščinah zagotavlja največjo politično stabilnost in nadaljevanje reformnega zagona. Iz tega vidika se zdi najbolj smiselna druga različica. Poglejmo razloge.

Objektivno gledano, manjšinska vlada v sestavi SDS in NSi s 30 poslanci ne more imeti dolgega veka trajanja, največ 2-3 mesece. Kratkoročno bi sicer lahko zagotovila nadaljevanje reform na področju trga dela in sanacije bančnega sistema ter posredno tudi ratifikacijo sporazuma o hrvaški pridružitvi EU. Toda takšna manjšinska vlada bi se hitro sesula ob glasovanju o kakšnem težjem vprašanju. Prvi in ultimativni konflikt pa bi seveda nastal že ob imenovanju izvršnih in neizvršnih direktorjev nove Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB, po domače: slabe banke) ter nadzornikov v Slovenskem državnem holdingu (SDH). In če ne prej, bi takrat prišlo do scenarijev 2 in 3.

Tretji scenarij v obliki predčasnih volitev je najmanj ugoden zaradi mrtvega teka vlade. Pred zadnjimi volitvami je to obdobje predvolilnega časa in povolilnega oblikovanja koalicije trajalo več kot 6 mesecev preden smo dobili operativno vlado. V tem času bi seveda reformne pobude zaradi razpustitve parlamenta prenehale, prav tako pa ne bi moglo priti do operacionalizacije sanacije bank. Veliko zadrego bi sprožila tudi neratifikacija sporazuma o hrvaški pridružitvi EU, ki bi precej preglavic povzročila našim partnerjem v EU ter Hvaški. Seveda pa bi hkrati Slovenija spet zdrsnila v prosti pad pri bonitetnih agencijah ter morala plačati zelo povišane premije na državno tveganje pri najemanju kreditov za refinanciranje obstoječih obveznosti in financiranje tekočega proračunskega primanjkljaja (v višini dobrih 3 milijard evrov). Proračunska situacija bi se utegnila, ni pa to samoumevno nujno, tako zaostriti, da bi Slovenija zaradi nelikvidnosti morala zaprositi za finančno pomoč (in sicer vlada, ki bi opravljala tekoče posle).

Iz obojega sledi, da je v sedanji situaciji optimalna tista rešitev, ki bi zagotovila večjo kratkoročno in srednjeročno stabilnost in omogočila Sloveniji vlado s polnimi pooblastili ter z ustreznim konsenzom za nadaljevanje reform. Iz tega stališča bi bila v sedanji situaciji najbolj smiselna konstruktivna nezaupnica s predlogom novega mandatarja s podporo nove koalicije. Pri tem imam v mislih – glede na stanje odnosov med dosedanjimi partnerji –  koalicijo med tremi (ali štirimi) strankami sedanje vladne koalicije (DL, SLS, Desus in morebiti še NSi) ter PS (skupaj 51 poslanskih glasov). (SD v nobenem primeru ne bi smela biti del vladne koalicije).

Seveda bi bilo v tem primeru potrebno doreči temeljne skupne programske cilje (najmanjši skupni imenovalec) ter koalicijsko kombinatoriko. Po mojem mnenju so ključne naslednje zadeve.

Koalicijska kombinatorika:

  • stranke DL, SLS, Desus in morebiti še NSi sklenejo desno-sredinski koalicijski blok, ki nastopa kot en partner in ki predlaga mandatarja za sestavo vlade (skupaj 19 do 23 poslanskih glasov),
  • stranka PS (28 poslanskih glasov) pristopi h koaliciji desno-sredinskega bloka, vendar pod pogojem, da “zamrznjeni” predsednik Zoran Janković nedvoumno odstopi tako kot predsednik stranke ter tudi kot ljubljanski župan,
  • v zameno, ker izgubi mesto mandatarja, dobi PS eno ministrsko mesto več.

Temeljni programski cilji:

  • sprejem zakonodaje s področja trga dela,
  • razbremenitev stroškov dela,
  • sanacija bančnega sistema v skladu s sprejetno zakonodajo,
  • deregulacija podjetniškega okolja,
  • zagon investicijskega cikla, predvsem naložb v transportno-logistično infrastrukturo in energetiko.

(Uveljavljanje zakona o Slovenskem državnem holdingu kratkoročno ni prioriteta, ker ne vpliva na kratkoročno stabilizacijo gospodarstva. Prav tako kratkoročno (v roku enega leta) ni urgentno nujna privatizacija državnih podjetij (cene so trenutno izjemno nizke). Privatizacija saniranih bank lahko sledi šele po končani sanaciji, ki pa bo trajala vsaj 2-3 leta)

Mandat nove vlade: do izpeljave ključnih reform in makroekonomske stabilizacije gospodarstva (obdobje enega leta, največ dveh), sledijo parlamentarne volitve.

Če ne pride do te nove vladne koalicije, seveda sledijo predčasne parlamentarne volitve.

One response

  1. Koalicijske kombinatorike, kot si jo zastavil ni, je le flat dejstvo…Jankovič z županskega mesta ne bo odstopil. Pravi, da zaradi vnukov, kar mi med vrsticami pove, da se še ni prodala puška, ki bi ga sterala napisati odstopno izjavo. In težko bi napisal, da ga ne razumem…

%d bloggers like this: