Nekaj dejstev o globalizaciji in kako utegne požreti svoje starše

Spodaj je nekaj dejstev o globalizaciji iz prvega dela mojega predavanja o globalizaciji (prejšnji teden na MBA EF). Prezentacija pokaže, kako se je trend globalizacije začel v 1970-ih letih z začetkom trenda rasti izvoza azijskih držav v razvite države. Ta trend je bil močno koreliran z “izvozom” neposrednih tujih investicij razvitih držav v azijske in druge države v razvoju. Končno pa je bil tudi močno koreliran z upadom delovnih mest v industriji v razvitih državah ter prezaposlovanjem v storitvene dejavnosti. Sama globalizacija pa je seveda poskrbela tudi za nastavke za sedanjo globalno finančno krizo – ki je predvsem kriza razvitih držav, ki se ne morejo soočiti z – neprijetnimi – učinki globalizacije.

https://damijanweblog.files.wordpress.com/2013/01/globalization-effects.ppsx

.

Prvi val globalizacije se je začel v 1970-ih letih, ko se je svetovna trgovina povečala s 300 na 2,000 milijard dolarjev – predvsem po zaslugi povečanega izvoza azijskih tigrov ter nafte (obe naftni krizi, ki sta napihnili cene nafte). Drugi val globalizacije je sledil po letu 1985, ko je vrednost svetovne trgovine do leta 1998 porasla iz 2,000 na 6,000 milijard dolarjev. Tudi ta val so dominirale azijske države, toda takrat še brez Kitajske. Kitajska je v globalizacijo zares vstopila šele po letu 1999, sploh pa po letu 2001, ko je vstopila v WTO in ko so razvite države liberalizirale trgovino z njo. V tretjem valu globalizacije, v obdobju 1999-2011, se je vrednost svetovne trgovine povečala s 6,000 na 18,000 milijard dolarjev!

Te eksplozije svetovne trgovine ne bi bilo brez liberalizacije trgovine na eni strani (najprej z ostalimi azijskimi državami, po letu 2001 pa tudi s Kitajsko) ter povečanega izvoza kapitala (v obliki neposrednih tujih investicij) iz razvitih v nerazvite države. Podjetja v razvitih državah so iskala poceni delovno silo v nerazvitih državah ter postopoma s procesi outsourcinga in offshoringa prenašale proizvodnjo v nerazvite države. Posledic tega globalizacijskega buma je ogromno, najbolj očitne pa so naslednje:

  1. hitra rast svetovne trgovine in prenos industrije v nerazvite države,
  2. de-industrializacija v razvitih državah in izguba delovnih mest v industriji (v ZDA kar 30% industrijskih delovnih mest v obdobju 1979-2007, od tega polovica po letu 2001),
  3. relokacija delovne sile v storitvene dejavnosti v razvitih državah, kjer pa je večina odpuščenih iz industrije bila deležna slabše plačanih delovnih mest,
  4. posledično izginjanje srednjega razreda v razvitih državah, predvsem v ZDA,
  5. pozitivni učinki globalizacije na razvoj nerazvitih držav (bolje plačane službe, povečanje pismenosti, manj otroškega dela itd.),
  6. zmanjšanje revščine v nerazvitih državah (za okrog 630 milijonov ljudi se je v obdobju 1981-2008 dvignilo iznad meje revščine), vendar pa je večina učinka nastala na Kitajskem, v podsaharski Afriki se je revščina celo povečala,
  7. s prenosom proizvodnje v nerazvite države se je globalno ravnovesje drastično spremenilo; predvsem po azijski finančni krizi v drugi polovici 1990-ih let ter po vstopu Kitajske v globalizacijo  so azijske države začele kopičiti devizne rezerve in z njimi financirati trgovinske deficite v ZDA ter nekaterih drugih, predvsem perifernih evropskih državah, kar je eden izmed ključnih nastavkov za sedanjo globalno finančno krizo.

Več o tem bom pisal enkrat naslednjič. Zaenkrat le teh nekaj grobih dejstev, ki kažejo, kako se je globalna svetovna gospodarska slika spremenila v zadnjih treh desetletjih. To nakazuje tudi na to, da je sedanja situacija nevdržna za globalno ravnovesje in da bo ta globalna neravnotežja potrebno uravnotežiti, če želimo stabilizirati svetovno gospodarstvo.

One response

%d bloggers like this: