Martin Sandbu se je v Financial Timesu lotil recenzije treh zadnjih knjig o krizi – razumevanja in poučevanja – ekonomije. O dveh izmed treh sem že pisal tukaj  (The Econocracy, Earle, Moran & Ward-Perkins; Economism, Kwak), tretja pa je The Reformation in Economics (Pilkington). Sandbu, ki je študiral na Oxfordu, pravi, da ni problem toliko v omejenosti poučevanja ekonomije zgolj na neoklasiko in ignoriranje ostalih ekonomskih vej, pač pa v izolaciji študija ekonomije od drugih ved (filozofija, politika, zgodovina).

S tem se v veliki meri strinjam, čeprav seveda ne bi imel nič proti, če bi tudi neoklasiko zreducirali in študij ekonomije križali tudi s heterodoksnimi vejami ekonomije. Pomembno je predvsem, da študentje namesto dogme in ideologije dobijo širino in sposobnost kritičnega razmišljanja izven okvira.

Je pa še ena stvar, na katero opozarja Kwak v knjigi Economism (res priporočam!): problem je, da študentje v prvem letniku študija ekonomije dobijo o ekonomiji napačno predstavo o tem, kako gospodarstvo deluje, kar lahko njihova prepričanja determinira za vselej. Študentje namreč dobijo občutek, da je mogoče vse stvari v gospodarstvu in širše simplistično razumeti in razložiti prek koncepta ponudbe in povpraševanja ter ravnotežne cene. Da je vse stvari v svetu mogoče narisati in opisati v grafu s krivuljama ponudbe in povpraševanja ter cene, ki se oblikuje v presečišču obeh. Pa še to večinoma v razmerah popolne konkurence, zaradi česar vse stvari kasneje presojajo iz vidika odstopanj od popolne konkurence. Torej vse, kar je v praksi drugače od situacije v primeru popolne konkurence, se jim zdi a priori blazno neučinkovito. Pri tem pa pozabljajo, da je popolna konkurenca popolni mit, tako kot božja ustvaritev sveta v sedmih dneh.

Popolna konkurenca ne obstaja in nikoli ne bo niti v najlepših sanjah, ker pač nikoli nimamo opravka z neskončno mnogo neskončno majhnimi ponudniki in povpraševalci, popolnoma homogenimi (enakimi) proizvodi in popolno informiranostjo. Zato nobene situacije na trgu ne bi smeli presojati z ozirom na mitološko popolno konkurenco, ker nas to zavaja v naših sklepih. V realnem svetu imamo običajno opravka s širšim ali ožjim oligopolom (z nekaj, ali celo samo z dvema, velikimi igralci na trgu) in s tem ustreznim strateškim obnašanjem med njimi glede bitke za tržne deleže (v razponu med cenovno vojno izpod mejnih stroškov in dogovarjanjem). Tudi kadar se nam zdi, da imamo opravka z monopolistično konkurenco, k čemur nas navaja opažanje velikega števila podobnih izdelkov, je to zgolj in le fikcija, saj gre običajno le za različno pozicionirane blagovne znamke v lasti majhnega števila velikih poslovnih skupin.

Prav tako študenti od prvega letnika ekonomije ne odnesejo spoznanja, da so posamezni trgi zelo specifični, da so pomembne lokalne razmere in zgodovina in da ponekod trgi ne delujejo in ne morejo učinkovito delovati zaradi specifike potreb (zdravstvo, izobraževanje) ali pa celo delujejo v perverzni smeri (kjer se krivulje ponudbe in povprašavanja postavijo povsem obratno od učbeniškega primera).

Denimo večina študentov v prvem letniku absolvira mikroekonomijo v prepričanju, da je trg dela mogoče obravnavati kot vsak drug trg in da minimalna plača deluje kot administrativno določena najnižja cena dela, zaradi česar bo na trgu dela nujno neravnotežje, saj bo povpraševanje po delu manjše od ponudbe. Pa ni tako, nobena resna empirična študija ali opažanje v realnem svetu tega ne dokazuje. Pa tudi če slučajno bi, bi to zgolj pomenilo, da imajo povpraševalci po delu (podjetja) določeno tržno moč, da lahko določajo cene izpod eksistenčnega minimuma, zaradi česar je intervencija države na trgu ne samo zaželjena, pač pa tudi nujna. Poglejte si primer ZDA v zadnjih štirih desetletjih.

V glavnem, ekonomizem, sploh pa kadar se te simplistične ekonomistične razlage na ravni prvega letnika ekonomije zažrejo v podzavest kasnejših ekonomistov ali kadar jih kot dogme pograbijo bodisi neuki novinarji bodisi priučeni ekonomisti in šank komentatorji, dela ogromno škodo v dejanskem razumevanju sveta. Sploh pa, kadar to simplistično ekonomistično logiko in retoriko prevzame kakšna neuka in populistična politična elita in nato želi na tem fiktivnem miselnem vzorcu graditi svoje ekonomske in socialne ukrepe. Kar seveda vodi v katastrofo.