Ponovna uvedba obveznega vojaškega roka ali družbeno koristnega dela

Moram priznati, da sem vesel, da je Karl Erjavec podobnega mnenja glede ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka. Ta predlog pomeni povečane družbene koristi na številnih področjih (povečano domoljubje, dodatna vzgoja in priprava mladih na odraslo življenje, izboljšanje varnostne pripravljenosti v primeru vojaških in naravnih katastrof itd.), medtem ko negativnih plati (ob ustrezni organiziranosti) praktično ni (razen povečanega stroška za vojsko).

S politično posvojitvijo ideje ta pobuda dobiva realne možnosti za uspeh.

DAMIJAN blog

Varnostna situacija v svetu se je po destabilizaciji Bližnjega in Srednjega Vzhoda, povečanih migrantskih tokovih in intenzifikaciji terorističnih napadov od Turčije do osrčja Evrope močno poslabšala. Nekatere vlade evropskih držav zaradi kompleksne mednarodne situacije razmišljajo o ponovni uvedbi obveznega vojaškega roka, najbolj glasno pa Nemčija in Hrvaška. Na Hrvaškem kroži zamisel o uvedbi obveznega 3 do 4-tedenskega vojaškega usposabljanja, kar naj bi izvedli v poletnih mesecih.

S kolegi, ki imamo otroke v starosti, ko smo sami služili obvezni vojaški rok, se že nekaj časa globoko strinjamo, da bi tudi pri nas morali ponovno uvesti obvezno služenje vojaškega roka. Ob podobnih razlogih kot zgoraj (povečanje obrambne pripravljenosti držav v času povečane mednarodne negotovosti in nevarnosti terorističnih napadov), pa je naš razmislek nekoliko širši in povezan z državljanskim usposabljanjem mladih generacij.

View original post 595 more words

2 responses

  1. Simptomatično je, da je predlog po ponovni uvedbi vojaškega roka prišel ravno iz stranke Desus. Predstavniki generacije, ki prva po verjetno dveh ali treh stoletij ni poskrbela za to, da bi mlajša generacija živela bolje od njih samih, bi radi zabili še en žebelj v krsto zdravega in samostojnega razvoja mlajših.

    1. Niso mladi danes pri starših še sredi 30ih zato, ker so pomehkuženi, ampak ker nimajo možnosti odseliti se in živeti po svoje. K temu je dejavno pripomogla starejša, vaša generacija. Če navedem samo en primer, verjetno poznate zgodbo: v 60ih in 70ih je generacija staršev današnjih upokojencev množično gradila socialna stanovanja za mlade, ki se osamosvajajo in si ustvarjajo družine. Ko so ti mladi odrasli in pridobili politično moč, so z Jazbinškovim zakonom uzurpirali ta stanovanja (kupili za cca 5% vrednosti) in jih sedaj naslednji generaciji ponujajo po tržnih cenah, ki je približno 20x večja od cene, za katero so ta stanovanja pokradli sami.

    2. Niso mladi danes niso brez služb zato, ker se jim ne ljubi delati, ampak zato, ker je generacija starejših z delovno zakonodajo in preko drugih vzvodov moči (zaposlovanja in najemanja delovne sile), desetletja ščitila predvsem svoje službe. Ščitila jih je pred mlajšimi. Iz generacije mladih ste sčasoma ustvarili prekerno delovno silo brez pravic in brez zagotovljene socialne varnosti. In tudi brez možnosti, če že omenjate hotel mama, za najem stanovanjskega kredita – za stanovanja, ki jim jih ponuja vaša generacija po dvajsetkratniku cene, za katero ste jih sami dobili od generacije pred vami (prejšnja točka).

    3. Niso mladi danes nesamostojni zato, ker bi bilo karkoli narobe z njimi samimi, ampak zato, ker jim samostojnosti predolgo ne dopustijo njihovi starši. Kdo je odgovoren za to, da danes starši hodijo na govorilne ure že celo na fakulteto za svoje otroke – pomehkuženi otroci ali pretirano skrbni (in oblastniški) starši? Danes osnovne šole ponujajo telefonske aplikacije, s katerimi lahko starši neposredno dnevno spremljajo dejavnost svojih otrok. Za negativno oceno izvedo, še preden otrok pride domov, otroku pa ni omogočena samostojna odločitev o tem, kdaj, kako in če sploh bo povedal za to oceno in tudi nosil posledice svoje odločitve. Kdo je kriv za to, starši in šolski sistem ali desetletni otroci? Čez dvajset let bodo ti isti starši in učitelji tem istim otrokom brez kakršnekoli samokritičnosti očitali nesamostojnost. Ki je kar nekako čudežno vzniknila sama od sebe.

    4. Niso mladi danes družbeno neaktivni zato, ker bi bili za kaj takšnega preleni, ampak zato, ker so ne glede na svojo družbeno aktivnost praktično brez vpliva na razmerja v družbi. Vaša generacija je dobila priložnost zrušiti stari sistem in v enem zamahu zapolniti izpraznjena mesta v novem družbenem sistemu, ne glede na svojo starost in izkušnje. Nato ste zgradili hierarhično mrežo zacementiranih odnosov in privilegiranih funkcij, v kateri mlade spustite kvečjemu do kakšnih strankarskih podmladkov ali volenterskega sodelovanja v nevladnih organizacijah (plačljive službe v NGO seveda praviloma zapolnijo starejši), dalje se ne prebijejo. Današnji predsednik vlade je ob nastopu funkcije v umovanju vaše generacije veljal za mlajšega človeka in nov obraz – a prisoten je bil že ob pisanju slovenske ustave! Danes najresnejši pretendent za nasleditev njegovega položaja je bil obrambni minister že za časa Peterletove vlade. Povprečna starost parlamentarcev se je v 25ih letih povečala verjetno za 20 let, podobno je med njihovimi nadzorniki, mediji. Mladina se bo kmalu lahko preimenovala v Starino, Studio City pa v Studio Desus.

    5. Niso mladi danes brez podjetniške iniciative zato, ker bi bili brez idej in razvajeni, pač pa zato, ker jim je podjetništvo praktično onemogočeno. Skoraj vsa danes uspešnejša slovenska podjetja, ustanovljena v času samostojne države, nosijo letnico ustanovitve 1991. Le zakaj? Seveda se je takrat odprl nov prostor in so ga najlažje zapolnili predstavniki vaše generacije. A vaša generacija je za tem, ko si je zagotovila svoj prostor v svetu podjetništva, tega začela tudi aktivno zapirati – s postavljanjem raznih ovir za nova podjetja in posledično mlajše generacije. V devetdesetih se je lahko kdorkoli prijavil na kakršenkoli razpis, brez bančnih garancij, brez referenc, brez zaposlenih v podjetju in drugih minimalnih zahtev. Vaša podjetja so rasla in hkrati ste tudi ovire za tiste za vami postavljali vse višje. Danes predstavnik mlajše generacije, ki s podjetjem na trgu ni prisoten že vsaj petnajst let, ne more računati na kaj več kot drobtinice z mize, kjer si posle deli vaša generacija. Pred leti sta bila kot dokaz možnosti uspeha mlajših predstavljena dva mlada ekonomista, ki sta po zaključenem študiju odprla kiosk s hamburgerji!

    Mimogrede, kako si sploh predstavljate, da bi inavguracijski ritual v današnji Slovenski vojski lahko bil enak ritualu, ki ga je vaša generacija doživela v nekdanji JLA, kjer je služenje vojaškega roka trajalo eno leto, tisoč kilometrov od doma, brez prostih vikendov, v (pol)tujem jeziku, kjer so vas poveljniki lahko neovirano kaznovali ali celo maltretirali, kjer se je tudi ustvarjala psihoza dejanske vojaške ogroženosti. No, to samo mimogrede, sam ne sprejemam teze, da so današnji družbi potrebni mlajši, ki se znajo pokoravati avtoriteti in ubogati ukaze (čigavi avtoriteti, čigave ukaze?).

    Spoštovani g. Damjan, vaše kolumne redno spremljam (pravzaprav so skoraj edino čtivo iz ekonomskih ved, ki ga prebiram) in vas poleg drugih razlogov izjemno spoštujem tudi zaradi vaše sposobnosti samokritičnosti: ste eden redkih, ki brez težav in javno priznava svoje napake, predvsem na področju ekonomske teorije. Lepo vas prosim, da podobno samokritičnost pokažete tudi na področju širših družbenih odnosov, kjer sicer niste strokovnjak.

    Ste predstavnik generacije, ki je glede mlajših naredila skoraj vse napake, ki jih je sploh možnost narediti. Današnja mlajša generacija ne potrebuje nikakršnega vojaškega drila za, kot temu pravite, stik z realnim svetom. Stika z realnim svetom, ki jim ga je ustvarila vaša generacija, žal imajo čisto dovolj – zato pa tudi so pasivni, nesamostojni, nezainteresirani. Vaša generacija jih je oropala stanovanj, služb, samostojnosti in prihodnosti. Tudi če osebno niste zakrivili ničesar, morate priznavati kolektivno odgovornost generacije, ki ji pripadate.

    Zato prosim ne govorite o tem, na kakšne načine bi še bilo potrebno prevzgojiti mlade, da bodo oblikovani po podobi, ki ste si jo zanje zamislili. Vaš predlog spominja na star vic o Kardelju, ki na vse načine zdravi kravo, dokler ta ne crkne: »Škoda, pa toliko idej sem še imel«. Glede generacije, ki prihaja za vami, naj vaša generacija predvsem ne zamudi nobene priložnosti, da ostane tiho!

    Tomaž Krištof

  2. No, končno se je oglasil en “mladec”, bravo Krištof.
    Jaz sem mogoče eden izmed tistih, ki jih kritiziraš, sem namreč upokojenec, ki je pustil najboljša leta v prejšnjem sistemu, sedanjega pa sem lahko opazoval od leta 1991 “v živo”, tako da iz svojega zornega kota kakšno rečem na to temo.
    Strinjam se s tem, da smo v mojih mladih letih lažje prišli do stanovanj in služb in da smo bili samostojni prej, saj smo živeli v družinah z več otroki, oba starša sta bila zaposlena in nista imela veliko časa za razvajanje otrok. Jaz se spomnim, da sem že v gimnaziji občasno delal priložnostna dela, na faksu pa sem sploh že služil denar za svoj tringelt. Še nekaj sem doma prispeval za streho nad glavo in hrano (kar je pa bilo takrat zelo poceni, že kot študent si se lahko osamosvojil od staršev). In res, večina velikih podjetij, ki so danes najuspešnejša, je bilo oblikovanih precej pred letom 1991, takrat so se le tako ali drugače samo lastniško preoblikovala.
    Se strinjam tudi, da so si po letu 1991 tisti, ki so prišli na oblast, vzeli novo samostojno državo Slovenijo kot nagrado za svoj prispevek k osamosvojitvi, takratno družbeno lastnino pa kot vojni plen. Tako lahko razumemo Jazbinškov zakon o prodaji družbenih stanovanj, denacionalizacijo, ki je dala cerkvi nesorazmerno veliko premoženja (kar je v glavnem zapravila in naredila še 1,5 mrd izgube, ki jih sedaj pokrivamo preko bančne luknje), pa certifikatsko privatizacijo, ki naj bi ustvarila prvo generacijo domačih kapitalistov (le kje so ti zdaj?), nato drugi val tajkunske privatizacije med leti 2004 do 2008, ki naj bi ustvaril predvsem “naše” kapitaliste, ki je neslavno propadla in pustila za sabo aktualno bančno luknjo (vsaj 5 mrd škode).
    Vendar, bodimo objektivni, še vedno smo jo med bivšimi socialističnimi državami najbolje odnesli, tako po višini ustvarjenega BDP kot po kvaliteti življenja, merjenega z GINI koeficientom. Se pa čuti zastoj v razvoju po izbruhu finančne krize leta 2008, ki je razgalila naše slabosti, predvsem nesposobnost ustvarjanja nečesa novega kot odgovor na krizo. In še enkrat se strinjam, da je glavna slabost sedanje Slovenije to, da ni uspela širše vključiti mladih v razvoj in da gre sedanjim oblastnikom predvsem za obrambo doseženih pozicij.
    Vendar, dragi Krištof, vsaka generacija si mora sama izboriti svoj položaj v družbi, se organizirati in uveljavljati svoj interes preko demokratičnih inštitucij, ne pričakujte, da bodo starci naredili še to namesto vas.
    Ker pa se s tvojo kritiko v glavnem strinjam in ker imam kar nekaj izkušenj z rušitvijo prejšnje oblasti vam mladim lahko pri tem pomagam, samo povejte, gremo v akcijo, da ne bo ostalo samo pri besedah.

    Glede osnovne teme pa le to: samo neumni neprevidnež ne bi videl očitnega (oziroma izgubil stik z realnim svetom, kot pravi Krištof), da se varnostna situacija v kapitalizmu poslabšuje, grozijo nacionalisti, begunci, demonstracije in mogoče revolucije, predvsem pa živimo na Balkanu, naše sosede se oborožujejo, naši prvi sosedi Hrvati odkrito izražajo agresivnost, prva žrtev smo že mi (sporazum o meji, teran, Cimos, Mercator, NLB, itd.). Če se bo poklopila kriza Evrope s krizo na Balkanu, lahko realno pričakujemo nov oborožen konflikt na Balkanu. In ker ne moremo vsi pobegniti v kakšno davčno oazo, kot zakonca Login s svojim mačkom Tomom, je nujna krepitev obrambnih sil države, tudi z naborniško vojsko. Konec koncev gre za obrambo prihodnosti vas mladih (pa tudi vsega dosedaj pridobljenega). Pa smo spet tam, da starci ukazujejo. Mogoče pa je posredi nekaj modrosti, ki izhaja iz izkušenj?

    Drago Babič

%d bloggers like this: