Kitajske plače že višje od brazilskih, vendar nevarnost globalizaciji preži v Trumpu

Zadnji podatki kažejo, da Kitajska ni več zakladnica rezervne industrijske armade z najnižjimi plačami. Kitajske urne plačne tarife so v zadnjih desetih letih zrasle nad brazilske in tajske ter so že za skoraj dvakrat višje kot v Mehiki.

Kaj to pomeni za globalizacijo? Nič posebnega zaenkrat. Kajti privlačnost Kitajske za preselitev proizvodnje ni samo v neskončnem bazenu poceni delovne sile, pač pa tudi danes predvsem v neskončni fleksibilnosti zaposlenih in podjetniškega sektorja na Kitajskem, ki sta pripravljena akomodirati vsakršno tuje povpraševanje, slednji pa že ex ante organizirati ducate podjetij v dobavni verigi tujim korporacijam.

china-wagesVir: Financial Times

Globalizacija po letu po letu 2001 (po vstopu KItajske v WTO) pomeni globalne verige vrednosti, ki imajo pomemben “hub” (center) na Kitajskem, ker je tam pač najlažje organizirati sestavljanje.

Največja nevarnost krhanju takšne globalizacije s Kitajsko kot hubom sta lahko le pospešena avtomatizacija prizvodnje in Trumpov protekcionizem, ki mu bo sledil tudi evropski. Globalizacijo lahko uniči le to, kar jo je omogočilo: popolna sprostitev trgovinskih in kapitalskih tokov.

 

7 responses

  1. Kaj pa, če je z vidika kapitala še večji problem (sicer totalitarna) kitajska oblast, ki je ujeta med kladivom kapitala in nakovalom ljudstva, ki mu do neke mere preprosto mora streči za socialni mir? Kako dolgo bo tak model, taka rast, tak “mir” še trajal? Karkoli se dogaja v Evropi in tudi v ZDA, pa z vidika globalizacije morda ni več tako pomembno.

      • Po površini ne ravno velika pekinška regija v zrak spusti toliko strupenih plinov kot vsa S. Amerika skupaj. Ne bi ravno rad živel v takem “udobju” z gas masko vsak dan, cel dan na obrazu.

  2. Iz primerjave urnih postavk v zadnjih desetih letih se da razbrati marsikaj:
    – tam, kjer je vpliv ZDA oz. njenih korporacij najmočnejši, to je v Južni Ameriki, so se urne postavke zmanjšale, torej se je nesorazmerno krepil kapital na račun dela, neenakost seje povečala, pa tudi rast BDP ni bila visoka
    – tam, kjer je vpliv ZDA manjši, to je daljni vzhod (brez Kitajske) so se sorazmerno z rastjo BDP plače povečale, torej je bila delitev BDP za delavce ugodnejša, neenakost se ni drastično povečala, rast je bila višja kot v Južni Ameriki
    – svetovni rekorder v relativnem povečanju plač je Kitajska. Ob upoštevanju še rekordne rasti BDPja v tem obdobju je Kitajska pokazala, da je njen družbeno gospodarski sistem, ki je kombinacija tržnega, divjega kapitalizma ob centraliziranem državnem lastništvu ključnih velikih gospodarskih družb in centralizirano planskem vodenju daleč najuspešnejši sistem pri deželah v razvoju. To dejstvo bi moralo vzpodbuditi makroekonomiste, da proučijo v čem je razlog take superiornosti njihovega sistema v primerjavi z ortodoksnimi modeli razvoja, ki jih zagovarjajo predvsem ameriški ekonomisti. Če nič drugega, so kitajski partijski makroekonomisti odvrgli na smetišče zgodovine celo generacijo na zahodu cenjenih makroekonomistov, predvsem iz čikaške šole, ki so vodili razvoj Južne Amerike in jih ponižali na raven prvošolčkov. Kaj meniš Jože?
    Zanimivo bo spremljati novo fazo razvoja Kitajske, v kateri naj bi dohitela najrazvitejše države sveta. Prve karakteristike te faze se že vidi – zmanjšuje se izvoz, njegova sestava se pomika proti proizvodom z višjo dodano vrednostjo, povečujejo se plače, investicije so še zmeraj visoke. Torej je nadaljnji razvoj osnovan na že akumuliranem lastnem kapitalu (delno celo prodajajo ameriške obveznice, da finansirajo sami svoje investicije), selektivno izbirajo tuje tehnologije in znanje, ki ga še nimajo (glej Boscarolova proizvodnja lahkih letal). Očitno se usmerjajo v notranji razvoj, nadaljnjo rast naj bi vzpodbujala predvsem povečana potrošnja prebivalstva in domače investicije. Manj pomembni postajajo za njih tuji trgi in s tem globalizacija in tako postajajo manj ranljivi za eventuelno protekcionistično politiko ZDA. Svoj izvoz utrjujejo s selektivnimi investicijami v svilno pot (n. pr. pristanišče Pirej), kar mimogrede ponuja priložnost tudi nam – če jim obljubimo košček Luke Koper, bodo tja usmerili veliko prometa, pa še mimogrede bodo sfinansirali in zgradili za pol cene 2.TDK.
    In vse to se dogaja še vedno pod trdno roko Komunistične partije Kitajske.
    Če bo Kitajcem na ta način v naslednji 20 letih uspelo dohiteti ZDA in Evropo (na kar vse kaže), bo treba učbenike ekonomije pisati na novo, Harvard School of Economics bo nadomestila Pekinška univerza, naše podiplomce iz ekonomije bo treba pošiljati na Kitajsko in ne v ZDA, profesorji ekonomije se bodo morali učiti kitajščine.

    Pa še vzporednica za nas: če bi ob osamosvojitvi pustili na oblasti Komunistično partijo Slovenije z Milanom Kučanom na čelu, bi bili sedaj po BDP in kvaliteti življenja blizu Avstriji in pred Italijani. Ali pač ne?

    Drago Babič

  3. Drago,

    Se strinjam. Dani Rodrik s Harvarda je te razlike v razvojnih modelih med Latinsko Ameriko in Azijo že izdatno dokumentiral v treh knjigah:

    Rodrik, Dani (1997). Has Globalization Gone Too Far?. Institute for International Economics. ISBN 0-88132-241-5.
    Rodrik, Dani (2007). One Economics, Many Recipes. Princeton University Press. ISBN 0-691-12951-7.
    Rodrik, Dani (2011). The Globalization Paradox. Norton & Company, Inc. ISBN 978-0-393-07161-0.

    Moji študentje pri Globaliziaciji imajo to za obvezno branje že nekaj let. Zato liberalci tako sovražijo Rodrika.

    Če želiš, ti lahko te knjige dam v e-obliki.

    Lp Jože

%d bloggers like this: