Prof. Senko Pličanić na Dnevih slovenske uprave (povzetek članka):
Avtor v prispevku razpravlja o pomenu ljubezni, še posebej ljubezni do sebe pri vodenju (v javni upravi, v politiki, v gospodarstvu) in pri povečanju zavzetosti zaposlenih (v javni upravi in drugod). Avtorjeva teza je, da je za vse, kar počnemo, ključna ljubezen (do sebe). Skoraj popolna odsotnost ljubezni (do sebe) je zato glavni razlog za prevladujoč negativizem v Sloveniji, tudi v javnem sektorju oziroma javni upravi.
Ljubezen (in srečo) lahko dosežemo le ob uravnovešenosti materialne in duhovne rasti. Celovito načelo trajnostnega razvoja, ki poleg gospodarske rasti zajema tudi duhovno rast je po avtorjevem mnenju model, ki nam ponuja izhod iz obstoječega (slabega) stanja – v svetu in v Sloveniji.
Posebej pomembna je (še posebej zaradi dolge »odsotnosti«) duhovna (osebna) rast. To moramo vrniti v naša življenja. In pri tem »uporabiti« državo in pravo in kot eno njunih glavnih nalog določiti zagotavljanje pogojev za (poleg gospodarske) tudi duhovno rast in s tem ljubezen in srečo.
Glede na pomembnost javnega sektorja in znotraj njega še posebej javne uprave (zaradi dobrin in storitev, ki nam jih zagotavlja ter zato, ker ga financiramo davkoplačevalci) je posebej pomembno, da duhovno (osebno) rast vgradimo v permanentno usposabljanje zaposlenih v javnem sektorju. In s tem zaposlenim omogočimo, da se podajo na pot k ljubezni (do sebe). Glede na pomembnost vodenja, pa je treba posebno pozornost nameniti liderjem v politiki, javnem sektorju in javni upravi. Ljubezen bi morala namreč biti ključno »orodje« vodenja zaposlenih (v javnem in zasebnem sektorju).
You must be logged in to post a comment.