Pomen (moč) ljubezni pri vodenju v javni upravi…

Prof. Senko Pličanić na Dnevih slovenske uprave (povzetek članka):

Avtor v prispevku razpravlja o pomenu ljubezni, še posebej ljubezni do sebe pri vodenju (v javni upravi, v politiki, v gospodarstvu) in pri povečanju zavzetosti zaposlenih (v javni upravi in drugod). Avtorjeva teza je, da je za vse, kar počnemo, ključna ljubezen (do sebe). Skoraj popolna odsotnost ljubezni (do sebe) je zato glavni razlog za prevladujoč negativizem v Sloveniji, tudi v javnem sektorju oziroma javni upravi.

Ljubezen (in srečo) lahko dosežemo le ob uravnovešenosti materialne in duhovne rasti. Celovito načelo trajnostnega razvoja, ki poleg gospodarske rasti zajema tudi duhovno rast je po avtorjevem mnenju model, ki nam ponuja izhod iz obstoječega (slabega) stanja – v svetu in v Sloveniji.

Posebej pomembna je (še posebej zaradi dolge »odsotnosti«) duhovna (osebna) rast. To moramo vrniti v naša življenja. In pri tem »uporabiti« državo in pravo in kot eno njunih glavnih nalog določiti zagotavljanje pogojev za (poleg gospodarske) tudi duhovno rast in s tem ljubezen in srečo.

Glede na pomembnost javnega sektorja in znotraj njega še posebej javne uprave (zaradi dobrin in storitev, ki nam jih zagotavlja ter zato, ker ga financiramo davkoplačevalci) je posebej pomembno, da duhovno (osebno) rast vgradimo v permanentno usposabljanje zaposlenih v javnem sektorju. In s tem zaposlenim omogočimo, da se podajo na pot k ljubezni (do sebe). Glede na pomembnost vodenja, pa je treba posebno pozornost nameniti liderjem v politiki, javnem sektorju in javni upravi. Ljubezen bi morala namreč biti ključno »orodje« vodenja zaposlenih (v javnem in zasebnem sektorju).

Ta pogumna Pličanićeva teza morda ni daleč od legendarne Kardeljeve teze o sreči, ki je ne more dati ne država, ne sistem in ne partija, ampak jo je mogoče najti samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi (kar pa je, eh, mogoče samo v svobodi, ki jo daje samoupravljanje):

Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam. Toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose ter – v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah – tudi državo, sistem in politično stranko kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj – da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko – na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev – svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljanje.

Vir: Edvard Kardelj, Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja

Ergo, ob kombinaciji obeh tez in predpostavke tranzitivnosti dobimo model za izhod iz obstoječega (slabega) stanja v svetu in Sloveniji: le ljubiti moramo sebe in naše liderje ter vzpostaviti nazaj samoupravljanje (da nas osvobodi lastništva). V bistvu zelo hipijevska teza.

One response

  1. “Ljubezen do sebe”, a.k.a. samoljubezen. Ta je pa dobra ja. Kvecjemu lahko govorimo o spostovanju do sebe, ne pa o ljubezni, ki je nekaj kar je usmerjeno navzven, ne pa vase. Ce je usmerjeno vase, je to samoljubje, to pa ni ljubezen.

    O ljubezni do voditeljev so razmisljali ze mnogi in tako razmisljanje se zelo poda politiki, ki je podrocje iracionalnega. V javni upravi bi moralo biti pa tega cim manj, cim vec pa dobre stare racionalnosti, kajti ne rabis “ljubezni”, da vidis, da je birokracije prevec in da drzavljanom ne pomagas, ampak najprej rabis razum, da se v blodnjaku birokracije sploh znajdes in, da jo preuredis.

    Tako pisanje pa kaze na to, da danes niti usluzbenci v javni upravi niso vec varni pred kapitalisticno cigu-migu duhovnostjo. Zdaj bivsi minister za javno upravo pise kot kak guru na psiholoskem seminarju.

    Vceraj sem videl eno reklamo za nek avtomobil v kateri je pisalo “na poti k pravemu jazu”. Danes trzniki dobesedno copy\pasteajo stvari iz psiho seminarjev. Ne bo povsem presenetljivo, ce bodo taki absurdni nagovori vse pogostejsi tudi v javni upravi, zaradi cesar pa ne bo nic boljsa.

%d bloggers like this: