Pet predlogov za izboljšanje slovenskega izobraževalnega sistema

Kaj Jež

Od ukinitve študentskih bonov, zmanjšanja vpisnih mest na gimnazije, spremembe kriterijev za vpis v visoko šolstvo do uvedbe šolnih in državnih štipendij. *

  1. Ukinitev in nadomestitev študentskih bonov

Študentski boni so nedvomno ena bolj nenavadnih karakteristik slovenskega visokega šolstva. V svetu so skorajda unikaten način zagotavljanja dostopnosti prehrane študentom. A na žalost velja dejstvo, da študentski boni glede na ceno ne prinašajo velike prednosti študentom, ki naj bi bili primarni prejemniki te bonitete. Boni v praksi prinašajo precejšnjo korist restavracijam, ki ponujajo hrano na bone in omejujejo svobodo študentov pri ravnanju s svojimi sredstvi ter izbiro hrane po lastnih preferencah. Prav tako prejemniki to boniteto prejemajo neenakomerno prav zaradi omejitev geografske lege, prehrambenih preferenc, navad ter drugih omejitev ter mnogih drugih faktorjev. Zato predlagam ukinitev sistema študentskih bonov ter njihovo nadomestitev z letnim transferjem, formalno namenjenih prehrani, v višini trenutne povprečne subvencije na osebo ali pa uvedbo zelo splošne štipendije, ki obenem upošteva tako socialni status kot študijske rezultate. Tako bodo študenti imeli več svobode pri ravnanju z denarjem ter večjo mero samoodgovornosti, prav tako pa bo administrativni strošek manjši.

  1. Zmanjšanje vpisnih mest na gimnazije

Danes se v gimnazijske programe vpisuje precej večji delež populacije kot v preteklosti. Če so bile gimnazije nekoč šole za tiste z nadpovprečno sposobnostjo, talentom ali trudom, so danes postale skorajda standard, šola, na katero se lahko vpiše skorajda vsak, ter jo tudi uspešno zaključi. Kot posledica tega je standard gimnazijskega programa močno padel, prav tako pa je padel tudi standard na poklicnih srednjih šolah saj imajo tja vpisani učenci v povprečju mnogo nižji učni uspeh ter sposobnosti. Zato menim da bi bilo potrebno zmanjšati število šol, ki izvajajo gimnazijski program ter spremeniti program na mnogih danes gimnazijskih ustanovah iz programa splošne gimnazije v poklicnega ali pa mešanega, v stilu ekonomske gimnazije, ipd. Ti programi bi bili manj splošni ter usmerjeni manj v smer priprave na visoko šolstvo ter bolj v smer zaposljivosti po končani srednji šoli ali pa pripravi na visokošolske in ne univerzitetne programe. To velja predvsem na področju naravoslovnega izobraževanja ter izobraževanja na programih deficitarnih poklicev. Prav tako bi bila smiselna uvedba krajših srednješolskih programov, izvedenih z večjo mero neodvisnosti in namenjenih predvsem izobrazbi in urjenju za specifičen poklic, po podobnem principu kot so to v preteklosti počele vajeniške šole. Takšne ustanove bi seveda morale delovati v tesni povezanosti z posameznimi gospodarskimi subjekti. Seveda ne bi bilo prav omejiti dostopnosti visokega šolstva maturantom teh šol v primerjavi z gimnazijskimi maturanti, zato predlagam reformo kriterijev za vpis v visoko šolstvo.

  1. Sprememba kriterijev za vpis v visoko šolstvo

Z izjemo redkih šol, ki že opravljajo sprejemne izpite, se mi splošna uvedba sprejemnih izpitov na vseh programih ne zdi smiselna. Deloma ker bi bilo to za visokošolske zavode nepraktično, potratno in naporno ter ker bi tak sistem lahko bil manj odporen na korupcijo ter nepotizem. Namesto tega najprej predlagam da se odpravi upoštevanje učenega uspeha pri vpisu na visokošolske programe. Kot posledica tega so srednje šole namreč prilagodile standarde ter način ocenjevanja z namenom, da njihovi maturanti dosežejo čim boljši učni uspeh, kar jim da boljšo možnost vpisa v izbrane programe. To je v praksi zaradi tekmovanja med dijaki in posledično šolami premaknilo Gaussovo krivuljo ocenjevanja ostro v desno in razvrednotilo morebitno resnično izjemnost ali nadpovprečnost.

Drugič, predlagam izenačitev poklicne ter splošne mature tako da vsak visokošolski zavod jasno definira ”kvalificijske predmete” med obveznimi ali izbirnimi predmeti na maturi, pri katerih bi uspeh na na maturi imel največjo težo pri vpisu. Uspešno opravljanje mature pri ostalih predmetih bi sicer bilo zahtevano, vendar ne bi vplivalo na možnosti za vpis. Tako študenti poklicnih šol ne bi bili več zapostavljeni pri nadaljevanju izobraževanja na visokošolskih zavodih, medtem ko bi slednji prejeli študente, katerih znanje ter sposobnosti najbolj ustrezajo izbranemu programu.

  1. Kampanja promocije poklicnega srednješolskega izobraževanja

Četudi bi sama omejitev vpisa v gimnazijske programe morda dosegla učinek, bi bil tak ukrep brez spremembe mnenja učencev ter njihovih staršev nadvse nepopularen. Zato predlagam obsežno vsedržavno kampanjo namenjeno usmerjanju osnovnošolcev pri izbiri poklicnega srednješolskega programa in kasneje poklica ter osveščanju staršev (ki imajo pogosto največ besede pri izbiri srednješolske ustanove) o prednostih poklicnega izobraževanja. Takšna kampanja bi morala biti izvedena v sodelovanju z srednjimi šolami ter podjetji – predvsem tistimi, ki ponujajo pripravništva ter vajeništva in ki zaposlujejo srednjšolske maturante poklicnih šol.

  1. Uvedba šolnin na ravni visokega šolstva ter državnih posojil

Dejstvo je, da fiktivni vpisi ter vpisi študentov, ki visokošolskih programov ne zaključijo uspešno, predstavljajo precejšen ter nepotreben strošek za državno blagajno. Prav tako je odnos študentov do visokega izobraževanja prav zaradi njegove brezplačne narave nekoliko neodgovoren, saj ga dojemajo kot pravico in ne kot dragoceno storitev. Uvedba šolnin na ravni visokega šolstva pri rednem študiju (v približni višini šolnin izrednega študija) bi močno omejila fiktivne vpise ter odvrnila vpis tistih, ki nimajo namena ali sposobnosti dokončati programa, na katerega so vpisani. Seveda bi uvedba šolnin brez podpornega sistema za vestne ali ogrožene študente ogrozila dostopnost visokega šolstva za te, kar bi lahko imelo negativne razvojne ali politične posledice. Zato bi bilo potrebno uvesti sistem državnih posojil, ki bi pokrival celotno vrednost šolnin in le vrednost šolnin. Vračilo posojil se za časa trajanja študentskega statusa ne bi terjalo in bi bila izbrisana ob uspešnem zaključku izbranega programa. V primeru izgube statusa študenta brez zaključka visokošolskega programa pa bi posojila zapadla in bivši študent bi kot prejemnik moral odplačati dolg državni ustanovi, ki bi jih izdajala. Tako bi za študente, ki redno opravljajo obveznosti, ostale razmere podobne kot kot so zdaj, medtem ko bi neresni študenti ali pa tisti z namenom zlorabe statusa bili indirektno kaznovani.

______

* Kaj Jež je bivši predsednik odbora za izobraževanje Dijaške Organizacije Slovenije ter eden izmed članov organizacijske ekipe konvencije o ocenjevanju v srednjem šolstvu OBESSU (Organizing Bureau of European School Student Unions) v Bernu.

6 responses

  1. Se strinjam z večino predlogov. Glede šolnin v visokem šolstvu, sam bolj zagovarjam sistem vavčerjev, ki so sicer podobni, kot zadnji predlog v prispevku. Plačano visoko šolstvo s strani države (brezplačnega šolstva ni, vprašati se je potrebno le, kdo stroške pokriva: so to študentje sami, oz. njihovi starši, ali se breme prerazporedi na vse davkoplačevalce) predstavlja predvsem investicijo države v večjo dodano vrednost, ki jo lahko dosegajo njeni davkoplačevalci (boljše službe, boljše plače, boljši prihodki v državno blagajno). Zato mora imeti država pravice prerazporejanja kvot za posamezne študijske programe in smeri – tehnika, družboslovje, medicina, glede na ocene zaposljivosti in potreb po določenem kadru v naslednji dekadi ali dveh. Pri tem bi do neke mere omogočil, da dijaki lahko izkoristijo vavčer tudi za vpis za priznane univerze v tujini, še posebej v programe, ki se v Sloveniji ne izvajajo. Posledično bi to potegnilo dvig kakovosti študija tudi v Sloveniji, saj bi bili visošolski zavodi izpostavljeni močnejši konkurenci. Tu bi veljalo razmisliti tudi o zaprtju smeri, ki proizvajajo veliko število težko zaposljivih diplomantov, saj to priča o inflaciji diplomantov s slabim in neuporabnim znanjem. Potrebe bi lažje in ceneje pokrivali z izdajo manjše kvote vavčerjev za podobne programe v tujini in ustrezno štipendijsko politiko, ki bi tovrstne diplomante potegnila nazaj v državo.
    Jasno je, da so tovrstni predlogi trenutno na meji sanj, saj sprememba trenutno uveljavljenega sistema prizadela mnoge nedotakljive profesorje z vprašljivimi referencami. Vendar se je potrebno zavedati, da ti isti ljudje delajo škodo tudi dolgoročno, saj jih bo tudi v prihodnje težko zamenjal nekdo strokovnejši.

  2. Vidim, da se vracamo v case vse bolj usmerjenega izobrazevanja. Najprej bi se bilo treba vprasati, tudi, ce vse nasteto uspe, ali bo zavozeno slovensko gospodarstvo sploh kaj bolj sprejemalo diplomante, maturante, itd… Saj to je namen ane? Zato se analiz in solskih predlogov ne sme delati na podlagi zdetja, ampak je treba takorekoc z gotovostjo dokazati, da je to za mlade smiselno, vsaj z zaposlitvenega vidika. Torej je treba najprej pogledati gospodarske razmere in trende.

    Kar se bonov tice, ne vem kaj imajo boni veze z izobrazevanjem in njegovo kvaliteto, gre zgolj za nacin prehranjevanja dolocene populacije. Mislim pa da se nihce se ni pritozil, da mu omejujejo “svobodo”, saj lahko kadarkoli seze v denarnico in kupi nesubvencionirano hrano.

    Kar se tice omejevanja vpisa na druzboslovne fakultete in usmerjanja h kaki “tehniki” in naravoslovju, tudi to ne bo delovalo. Slabo predznanje s teh podrocij, pac naredi svoje. Ce bi bili resni bi morali to spremeniti ze na osnovnosolski ravni in naravoslovje in matematiko poucevati drugace, bolj uspesno, ne pa da se mlade idiotsko strasi, da je “matematika” tezka, ali tezja od cesa drugega, kar je svojevrstna neumnost.

  3. Glede ukinitve študentskih bonov s transferjem ali brez se strinjam, saj gre za privilegij nekaterih generacij študentov, ki ga v bistvu ob sedanji gospodarski situaciji in varčevanju v državi, ne zmoremo. Tudi sicer namenjamo veliko denarja za študentske organizacije, kjer z njim ne ravnajo gospodarno in jih zelo država zelo slabo nadzira.
    Menim pa, da bi hkratna uvedba šolnin precej omejila študij in ni sorazmeren ukrep za fiktivne vpise, ki jih je lahko nadzirati in kontrolirati v enotnem informacijskem sistemu.
    Je pa všečen ukrep, kjer bi študent podpisal pogodbo o izobraževanju z državo, ki ta študij oziroma ustanovo financira iz proračunskih sredstev, v kateri se bi zavezal študij uspešno dokončati, sicer bi ga ta lahko terjala za vračilo kot npr. sedaj počne za socialne pomoči in varstvene dodatke.
    Tudi zmanjšanje financiranja srednjih in visokih šol oziroma izobraževalnih programov podpiram, saj je potrebno opraviti temeljito selekcijo med njimi in tudi v podiplomskih programih, ter se odločiti kakšne potrebe imamo v državi in kaj bo država financirala. Programi in s tem izobraževalne ustanove so se namreč povsem razbohotile, zlasti v družboslovnih programih. Seveda je tu težava tudi tu, da izobraževalne ustanove podpirajo fiktivne vpise študentov oziroma pri tem mižijo, saj jim to omogoča financiranje ustanove in predavateljev. Marsikje si le te sposojajo samo, da izvajajo program. Menim, da Ministrstvo za izobraževanje mora opraviti nujno selekcijo teh programov v smislu gospodarnega ravnanja države in omogočiti tiste vsebine, ki jih potrebujemo za zaposlovanje, znanost in razvoj te države.
    Upoštevanje učnega uspeha in točkovanje sta primerna le za “pridne”, zato bi ga kot selekcijo povsem odpravila, saj ne podpira ustvarjalnih in genialnih ljudi. Znanih je veliko primerov iz preteklosti, ko so učenci s slabim učnim uspehom v nižjem izobraževanju, kasneje opravili podiplomski študij brez težav ali bili genialni v svoji stroki. To bi zmanjšalo stroške države.
    Poleg tega nenehno eksperimentiramo s spremembami v šolstvu. Iz razgovorov s starši otrok, ki obiskujejo devetletko je razvidno, da otroci, ki ne dosegajo želenih rezultatov končajo pri psihologih in drugih tovrstnih svetovalcih kot neprimerni za nadaljnje šolanje, kar jim v kali zatre vsako nadaljnjo motivacijo in jih označi kot manj sposobne (čeravno gre morda le za otroke, ki so nezreli za vstop v šolo ali jih kasneje ob prestopu v srednjo šolo daje puberteta). Otrokom v 1.razredu jemljemo otroštvo in nekaterim zaviramo njihov nadaljnji uspešen razvoj, zato ker niso dosegli standardov, ki se od njih normalno pričakujejo. Kaj pa je to normalno?! Ljudi ne moremo kar stlačiti v predale če niso po naših normah ali nimajo staršev, ki bi jim omogočili sodobne tehnološke naprave za spremljanje pouka.
    Zato menim, da bi morali nehati z nenehnim eksperimentiranjem, saj za tem stojijo posamezniki s svojimi usodami, kar bi prav tako zmanjšalo stroške države, ki jih sedaj namenjamo za “učno pomoč” in razna svetovanja ali pomagala.

    • To kar v drzavi ob t.i. varcevanju zmoremo in ne zmoremo, je povsem arbitrarno in pristransko. Meni se zdi, da ne zmoremo multimilijardne sanacije bank, zdi se mi tudi, da ne zmoremo placevati debelo precenjene gospode v DUTB, da ekolosko- financne katastrofe ala TES 6, niti ne omenjam. A zadaj so lobiji, ki drzavljanom perejo mozag, zato vse to “zmoremo”, zato bodo nasrkali in izgubili tisti, ki so ze tako ali tako revni, ceprav niso sploh noben resen strosek.

      V tej drzavi namrec z lopato mecemo denar skozi okno zaradi kriminalcev visokega kova od bancnistva, zdravstva, gradbenistva, energetike, itd, ne zaradi nekih bednih “bonov.”

  4. Če smem kot avtor malce pripomniti. Ideja voucherjev mi je v teoriji všeč in osebno nebi nasprotoval sofinanciranju študija v tujini po podobnem sistemu, toda menim da je sistem državnih posojil popolnoma zmožen opravljati to funkcijo če bi ga zadostno razširili. Poleg tega pa je usmerjanje v primerne programe mogoče tudi v obstoječem sistemu, če ustrezno omejimo število rednih študijskih mest na posamičnih programih.

    Namen šolnin je ravno, kot ste omenili, stvaritev neke vrste implicitne pogodbe med državo ter študentom ki je prejemnik posojila katerega namen je kritje šolnine. Zato, če bi bil ukrep v celoti uveden, ne verjemem, da bi omejeval dostopnost šolstva kot bi ga morda šolnine če bi bile uvedene le kot take.

    Vračanje v smer usmerjenega izobraževanja ni le nekaj česar bi se lotili na podlagi ”zdetja” pač pa gre za ukrep ki ima močno gospodarsko podlago in bi bil v skladu z vseevropskimi iniciativami na podlagi šolstva. Prav tako je usmeritev v smer naravoslovja gospodarsko smiselna že če pogledamo današnji seznam deficitarnih poklicev ter samo zaposljivost diplomantov različnih visokošolskih programov.

    Zavedam se da rezulati na maturi ter v srednji šoli niso nujno vedno pokazatelj talenta, ampak iz popolnoma pragmatičnega stališča potrebujemo neke vrste selekcijski mehanizem prek katerega bi karseda meritokratsko določili komu pripadajo omejena mesta na rednih študijskih programih.

    In res je da študentski boni kot taki niso del izobraževanja, toda nebi jih odpisal kot ”brezvezne”. Še vedno predstavljajo določen strošek in so simptomatski neučinkovitosti porabe sredstev kot nek arhaičen in spodletel ukrep brez realne gospodarske podlage ki je bil izključno političen.

    Študentske organizacije so prav tako precejšen problem, absolutno. Osebno podpiram ukinitev koncesijske dajatve in tranzicijo na sistem financiranja takšnih organizacij prek prostovoljnih članarin.

  5. Zakaj pa ne ,ti fiktivni študentje, plačajo neko kazen po koncu študijskega leta (verjetno so brez izpitov,brez vaj…)?
    Nivo gimnazij pa se čisto lahko dvigne: profesorji naj začnejo bolj strogo ocenjevati, nekateri bodo pač padli. Potrebne pa bi bile spremembe v osnovnih šolah.
    Uvedba šolnin je neumnost, lep primer je Amerika( celo življenje odplačujejo študij), v Sloveniji pa po diplomi itak težko dobiš službo.
    Boni sploh niso slaba tako slabi. Kot študent gledaš na vsak evro, sicer res da državo nekaj stane, vendar itak dobi nazaj davek + spodbuja privatništvo(gostilne) pa še študent je zadovoljen.
    Problem pa so le-te gostilne, ki samo višajo plačilo obrokov(tudi 4, 5€ doplačila).

%d bloggers like this: