Bine Kordež

Po dolgem, vročem in sušnem poletju, se bodo s prvih strani postopno umaknili naslovi in teksti na temo ekstremnih vremenskih pogojev v letošnjem letu. Zadnja dva meseca namreč ni minil dan, da ne bi brali o vremenskih alarmih, katastrofalni suši, pomanjkanju vode, opozorilih o še slabših perspektivah ali izjavah ministrov, kako se bodo zavzeli za hitrejše odpravljanje posledic vremenskih nevšečnosti. A pri tem bomo tudi ostali, saj o kakih resnih strateških načrtih države za odpravo ali omilitev takšnih razmer nismo mogli nič prebrati.

Tipičen primer je dogajanje s pomanjkanjem vode na obali, katero so morali leta 2022 dovažati s cisternami. Kljub akutnim razmeram so upravljavci obalnega vodovoda dogovorili nekaj večje količine iz drugih virov, predvsem Hrvaške ter tudi Italije, kakšnega dolgoročnega vira na primer z akumulacijo vode, pa (še) ni v načrtu. O zanimivem primeru smo sicer te sušne dni brali tudi o nizki gladini Rena pri mestu Kaub, ki omejuje plovnost ladij. Po poročilih se Nemci že 50 let ukvarjajo z načrti, kako poglobiti reko na tem delu, a so projekti še vedno v postopku pridobivanja dovoljenj.

Takšni dolgotrajni postopki kakršnihkoli posegov v prostor so v bistvu značilni za celotno Evropo. Postavili smo si visoke cilje zaščite okolja in prebivalstva, a takšna usmeritev se na žalost odraža tudi v neoperativnosti držav. Posebno če primerjamo, kaj so sposobni v nekaj letih narediti na primer Kitajci.

V zadnjih desetletjih se vremenski pogoji nesporno zaostrujejo. Vse bolj je zaznano segrevanje planeta in po splošno sprejetih stališčih, posebno v Evropi, je to posledica povečanja toplogrednih plinov, izpustov zaradi kurjenja fosilnih goriv. Obstaja sicer tudi nekaj skepse (skeptikov) do takšne razlage dogajanj in ti nihanja povezujejo s cikličnimi gibanji. Iz zgodovinskih virov lahko hitro potegnemo podatek, da je bila leta 1921 suša v Sloveniji še hujša, torej v času ko seveda še nihče ni razmišljal o toplogrednih plinih, ko je bilo izpustov CO2 v svetu 10-krat manj kot danes. A pustimo te dileme zadaj in ostanimo na splošno sprejetem stališču, da je segrevanje planeta posledica povečane porabe fosilnih goriv. In da bomo trende dolgoročno lahko obrnili samo z zmanjšanjem ter postopno opustitvijo uporabe teh virov energije. Zaradi tega je bila tudi sprejeta odločitev Evropske Unije o podnebni nevtralnosti do leta 2050, torej neto nič emisij toplogrednih plinov.

Seveda se s takšno usmeritvijo lahko strinjamo, posebno dokler je na papirju. Pa je realna, dosegljiva, za kakšno ceno in kaj takšna usmeritev EU pomeni globalno, za cel svet? Odgovori na takšna vprašanja pa na žalost že zaidejo na področje podnebnih skeptikov, kar je danes skoraj “zavržno” stališče. Zato bi se izognili komentarjem ali odgovorom ter bralcem ponudili samo nekaj konkretnih podatkov, ki opravičujejo tudi postavljanje takšnih vprašanj. Dolgoročne strategije morajo vseeno temeljiti na realnih izhodiščih, na konkretnih in preverljivih podatkih in možnostih. Upoštevaje tudi današnjo stopnjo znanja.

Podnebne spremembe se torej povezujejo s povečanimi izpusti CO2, le-ti pa temeljijo predvsem na uporabi, kurjenju fosilnih goriv. V dveh slikah spodaj je nekaj ključnih podatkov o porabi fosilnih goriv na svetu ter obseg izpustov CO2 kot jih lahko spremljamo po podatkih spletne strani World in data.

V prvi sliki so tako podatki o strukturi porabe primarne energije v svetu, torej virov s katerimi si ljudje po vsem svetu zagotavljajo celotno potrebno energijo za funkcioniranje. Za ogrevanje in hlajenje, za transport, za proizvodnjo, torej za vse s čemer si človek omogoča in olajša življenje. Iz slike je lepo razvidno, da fosilni viri kljub uvajanju novih obnovljivih virov (sonce, veter) še vedno predstavljajo pretežni del vse potrebne energije in da se je obseg porabe fosilnih virov v svetu v zadnjih 50 letih podvojil. Skupna rast porabe energije je predvsem posledica rasti števila prebivalstva na svetu, ko si razumljivo tudi novi prebivalci sveta želijo ugodnejših življenjskih pogojev, ki jih prinaša uporaba energije. Nedvomno so prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije ter opuščanje fosilnih zaradi vseh z njimi povezanih negativnih posledic, pravilna usmeritev. A realno in ob današnji stopnji znanja preprosto nimamo virov energije, ki bi lahko nadomestili dosedanje fosilne vire. Objektivno lahko pričakujemo še višjo porabo. Povprečni Indijec danes porabi mogoče 5-krat manj primarne energije kot prebivalec razvitega zahodnega sveta, a si upravičeno tudi on želi višji življenjski standard, ki je praviloma povezan z večjo porabo energije.

Vir: World in data, lastni izračuni

Druga slika pa kaže izpuste CO2 povezanih s porabo fosilnih goriv za zadnjih 100 let. Tu smo izpuste razdelili na skupino razvitih držav (ZDA, Evropa, Japonska, Avstralija) kjer od skupnega svetovnega prebivalstva osem milijard danes živi kaka milijarda ljudi ter ves preostali svet. Evropa je s prizadevanji pri nadomeščanju fosilnih z obnovljivimi viri resda v zadnjih letih znižala izpuste za dobro tretjino, a prebivalec razvitega sveta jih še vedno proizvede trikrat več kot povprečni prebivalec ostalega sveta brez Kitajske. In to brez upoštevanja, da smo v Evropi pomemben del umazane proizvodnje prenesli v tretje države. Celotni izpusti za potrošeno blago v razvitem svetu po celotni verigi proizvodnje so se verjetno preje povečali, a zahodnjaki se na osnovi takšnih izračunov in prenosov umazanije drugam prepričujemo, kako smo ekološko ozaveščeni.

Ob tem pa ne smemo pozabiti, da je razviti svet s svojo osminko celotnega prebivalstva kumulativno povzročil skoraj polovico vseh izpustov v zgodovini merjenja (od 1740) do sedaj. S tem smo si tudi ustvarili napredek in bogastvo in najbrž nimamo moralne pravice prepričevati ostali svet, kako pa se morajo vsi drugi zavedati škode, ki jo fosilna goriva povzročajo planetu. Istočasno pa na prebivalca še vedno ustvarjati 3-krat več izpustov.

Vir: World in data, lastni izračuni

Nekaj navedenih, v celoti preverljivih podatkov, kaže na dejansko stanje na področju fosilnih goriv in izpustov CO2 v svetu. V Evropi se lahko  prepričujemo, kako bomo prešli v ogljično nevtralno družbo v naslednjih desetletjih, a podatki na žalost kažejo, da svet na današnji stopnji znanja te možnosti preprosto nima, razen če ustavimo razvoj in se vrnemo stoletje in več nazaj. Vsa prizadevanja pri prehodu na obnovljive vire je nedvomno potrebno podpirati, a ljudje se nismo pripravljeni odreči pridobitvam sodobnega sveta, ki zahtevajo več in več energije, alternativnih virov pa (še) ne znamo zagotoviti. To velja tako za Evropo, ki še vedno povečuje potrošnjo, a si “pere roke” s prenosom umazane proizvodnje v druge države. Še bolj pa za prebivalce ostalega sveta, ki imajo tudi pravico do višjega standarda, kljub posledicam.

Podnebne spremembe so seveda posledica dogajanj v celotnem svetu in še večje prizadevanja na kakem koščku planeta, na celoto seveda nima večjega vpliva. A poglejmo še nekoliko razmere v Sloveniji. V skladu z usmeritvijo EU, seveda tudi v naši državi močno podpiramo prehod na obnovljive vire (OVE) in zanje iz skupne malhe namenjamo ogromna sredstva. Pohvalimo se z vse večjim številom električnih avtomobilov, sončnih central in baterij, postopno opustitvijo proizvodnje elektrike v Termoelektrarni Šoštanj, vsa poročila in pisanja pa govorijo samo o zavezanosti trajnostni družbi. A naše potrošniške navade se kljub temu ne spreminjajo, razmere na cestah kažejo samo povečevanje prometa, hlajenje stanovanja postaja enako potrebno kot ogrevanje. Od kje potem dobivamo energijo za vse te potrebe nas seveda ne zanima, še manj pa kakšne so posledice proizvodnje vseh uvoženih stvari na okolje drugod po svetu. Mi smo naravnani trajnostno!

A ob vseh naporih za prehod na OVE je zanimiv vpogled v strukturo primarne porabe energije tudi v Sloveniji. S kombinacijo različnih statističnih virov pridemo do podatka, da trenutno v Sloveniji porabimo dobrih 20 % primarne energije iz obnovljivih virov. Od tega iz sončnih elektrarn le približno  2 %, pa še to pretežno poleti. Kljub vsem usmeritvam in finančnim podporam smo v dveh desetletjih prišli do dveh odstotkov (!). Kakih 15 % obnovljivih virov pridobimo iz jedrske in hidroelektrarn, torej iz virov večinoma zgrajenih pred 50 leti in več in ne kot del načrtne politike trajnostnega prehoda v zadnjem času. No, po EU taksonomiji se med obnovljive vire šteje še kurjenje lesa in biogoriv, kar nam prinese omenjenih 20 % OVE. Pri tem je vseeno potrebno navesti, da kurjenje lesa sicer povzroča enkrat večjo količino CO2 kot kurjenje plina za isti učinek, a ker les pri rasti nastaja z odvzemom CO2 iz okolja, ga štejemo kot obnovljivi vir. Da bi isti les lahko predelali v proizvode, za toploto pa uporabili plin in imeli pol manj izpustov, pač zanemarimo.

Preostali viri primarne energije pa so tudi  v Sloveniji še vedno fosilna goriva (nafta, plin, premog), po deležu približno tri četrtine, odvisno kako kak vir klasificiramo. Od celote nafta in naftni derivati skoraj polovico. Realnih in izvedljivih načrtov s čim nadomestiti te vire preprosto nimamo. Elektrika je vsekakor perspektiva, a tudi proizvodnja elektrike potrebuje vir kjer se kot potencial pokaže edino nova jedrska elektrarna. Brez nje, rešitve ne ponudi nihče. Tudi z nekajkratnim povečanjem sončnega vira, ne pridemo s tem niti do desetine vseh potreb po energiji. Številke so pač krute – drži pa, da ni problem, če jih ne pogledaš!

Navedeni podatki torej kažejo na dejanske možnosti, ki so v svetu in tudi pri nas. In izgledi niso dobri, možnosti še manjše. Seveda ni vse tako črno in na marsikaterem področju bi lahko ukrepali. Tam pa se praviloma zapletemo v birokratske postopke in tako raje ostajamo na željah, usmeritvah ter pritoževanju nad razmerami. Poglejmo samo eno konkretno področje, o katerem smo zadnje mesece ogromno prebrali.

Vsakodnevna poročila in zapisi so predstavljali osušene struge rek, rjava polja in travnike ter obvestila o pomanjkanju vode. A zanimiv je vpogled v slovenski vodni sistem, ki ima letno na voljo skupaj kar 50 milijard m3 vode, dve tretjini iz padavin, tretjino po rekah iz tujine. Letna poraba vode preko vodovodnega sistema v Sloveniji pa je okoli 120 milijonov m3. V državi torej porabimo le četrtinko odstotka (!) vse razpoložljive vode, ostalo pa izpari ali odteče naprej. Vode imamo torej v državi ogromno in z njenim zadrževanjem bi lahko v določenem obsegu prebrodili tudi sušne mesece, a kakih večjih aktivnosti pri tem ni zaslediti.

Lep primer je Sinajski polotok, kjer vode res ni, a so vzpostavili sisteme, s katerimi zagotavljajo dovolj vode za oskrbo turističnih objektov ter ozelenitev velikih področij. V osrčju Istre so Hrvati pred 40 leti zgradili akumulacijsko jezero Butoniga v katerem imajo shranjene vode v količini celoletne porabe v Istri. Tudi pri nas imamo sicer nekaj pregradnih jezer za potrebe zadrževanja vode in predvsem namakanja, a zadnjega, Vogršček v Vipavski dolini, smo zgradili pred 40 leti, od takrat pa nič. Ob obilici vode, ki pride v Slovenijo bi jo po laičnem mnenju lahko kar nekaj shranili za sušna obdobja. Mogoče bi morali žrtvovati tudi kako odročno dolino ali porečje reke in s tem zagotoviti zadostne vire za oskrbo in za namakanje, torej za pridelavo hrane ter ozelenitev dežele, ko padavin ni. Si predstavljamo kaj bi na tem področju lahko na primer naredili z milijardami, ki jih bomo porabili za nakupe orožja za zaščito pred Rusi (drugega sovraga menda nimamo)?

A iz izkušenj vemo, da nič od tega ne bomo naredili in še naprej tarnali kako se država spreminja v puščavo, ministri pa podajali izjave, kako se bodo zavzemali za ukrepe. Če pa bo kaka vlada skupaj s stroko zbrala voljo, denar in oblikovala projekte za večje strateške poteze na področju oskrbe z vodo, pa se bodo že našle iniciative, ki bodo projekte ustavile ali vsaj prestavile v negotovo prihodnost. Vsak partikularen interes bo prevladal nad projekti, ki bi lahko državi dolgoročno v veliki meri rešil težave oskrbe z vodo v neugodnih mesecih.

Navedeni podatki glede uporabe fosilnih goriv v svetu in ocene perspektiv na tem področju se seveda lahko razumejo kot okoljski skepticizem, kar danes ni najbolje sprejeto. Segrevanje ozračja je objektivna grožnja zaradi katere sprejemamo ukrepe, ki bi takšne trende omilili. A ukrepi ter strategije morajo vseeno temeljiti na dejanskih številkah, razmerah in pričakovanjih vseh prebivalcev planeta, ki si v prvi vrsti želijo izboljšanja življenjskih razmer, življenjskega standarda kot ga imamo v razvitih državah. Zato pa potrebujejo veliko energije, kar alternativni in obnovljivi viri ob današnji stopnji znanja ne zagotavljajo v zadostni meri.

Kitajska vemo, da je vodilna v proizvodnji zelenih tehnologij, da v njihovih prenaseljenih mestih vidite skoraj samo še električne avtomobile. A vzporedno se zavedajo, da za svoj nadaljnji razvoj potrebujejo še več energije in to iz stabilnih virov. Zato pospešeno gradijo jedrske obrate ter tudi nove elektrarne na premog. Ne glede na okoljske posledice. Dvig življenjskega standarda ljudi ima prednost. Mi sicer lahko zapremo Šoštanj, kupimo več električnih avtov, sončnih elektrarn in baterij, a brez da se odrečemo  doseženemu stilu življenja, bo poraba fosilnih goriv še dolgo stalnica. Če ne pri v naši državi, pa v kaki drugi, ki nas oskrbuje z vsem kar potrebujemo  in koristimo. In tega se seveda nismo pripravljeni odreči in menimo, da bomo rešili svet ko kupimo kitajski električni avto. Neposrednih posledic takšnega načina življenja pa pač ne vidimo na našem pragu.

Ob tem pa je zaskrbljujoče, da pa na področjih, kjer bi lahko ukrepali in omilili posledice podnebnih sprememb, kakih resnih projektov ne izvajamo, niti ne načrtujemo. Naveden je primer vode kjer tarnamo o pomanjkanju in suši ob tem, da imamo v državi obilico razpoložljive vode, ki pa je ne znamo na ustrezni način zadržati in uporabiti. Pogosto zaradi pravil, ki smo si jih postavili sami.

________

* Izvorno objavljeno v Sobotni prilogi Dela