Wolfgang Münchau današnjo Evropo primerja z Avstro-Ogrsko tik pred prvo svetovno vojno – s političnim sistemom, ki se ukvarja z velikopoteznimi simbolnimi projekti, medtem ko se okoli njega kopičijo nevarnosti. Sedanje obdobje bi lahko zgodovina nekoč označila za novo predvojno dobo: Kitajska prevzema vlogo vzpenjajoče se sile, ki jo je imela leta 1914 Nemčija, ZDA spominjajo na tedanjo Veliko Britanijo, EU pa na propadajočo Avstro-Ogrsko. Posebno nevarnost predstavljajo politična in vojaška zavezništva, ki naj bi zagotavljala varnost, vendar lahko zaradi avtomatizma medsebojnih obveznosti postanejo kanali za širjenje konfliktov.
Predlog, da bi Kanada postala nekakšna »pridružena članica« Evropske unije, je po Münchauovem mnenju značilen primer evropskega političnega bega v simboliko. EU ni globalna velesila, temveč predvsem carinska unija, enotni trg in – za večino članic – denarna unija. Prav na teh področjih ima Evropska komisija pristojnosti in možnost ukrepanja. Toda Ursula von der Leyen se namesto z gospodarskim zaostajanjem, padanjem konkurenčnosti in notranjo neučinkovitostjo ukvarja z mednarodnimi političnimi predstavami, medtem ko ima tudi kanadski premier Mark Carney doma dovolj nerešenih problemov, med drugim trgovinske ovire med kanadskimi provincami.
Praznost nove pobude najbolje razkriva usoda trgovinskega sporazuma CETA. EU in Kanada sta ga podpisali že leta 2014, začasno pa se uporablja od leta 2016, vendar ga deset držav članic, med njimi Francija in Italija, še vedno ni ratificiralo. Če bi evropski in kanadski voditelji resnično želeli poglobiti gospodarske odnose, bi morali najprej dokončati ta proces. Namesto tega ustvarjajo novo politično konstrukcijo brez jasne vsebine. Tudi visoka stopnja evroskepticizma med Evropejci evropskih elit ne spodbuja k reševanju konkretnih težav, temveč k novim komunikacijskim kampanjam, nostalgiji in simbolnim političnim gestam.
Kanadsko pridruženo članstvo je tudi pravno neobstoječa kategorija. EU pozna omejeno število oblik sodelovanja s tretjimi državami, Kanada pa ima trgovinski sporazum, podoben tistemu, ki ga ima po brexitu Združeno kraljestvo. Polnopravna vključitev prav tako ni mogoča, saj je članstvo v EU po pogodbah namenjeno evropskim državam. Sodelovanje na področju umetne inteligence, obrambe ali mobilnosti bi bilo mogoče razvijati brez izmišljanja novega statusa, obrambno sodelovanje med Kanado in večino članic EU pa že poteka znotraj Nata.
Če želita EU in Kanada zmanjšati svojo odvisnost od ZDA, bi morali po Münchauovem mnenju najprej spremeniti svoje gospodarske modele. Obe gospodarstvi ustvarjata trajne presežke v menjavi z ZDA in sta svoje industrijske strukture zgradili na predpostavki, da bodo Američani neomejeno dopuščali trgovinske primanjkljaje, ki te presežke omogočajo. Formalno tesnejša povezava med Kanado in EU te odvisnosti ne bi odpravila. Evropske prednostne naloge bi zato morale biti obnovitev diplomatskih kanalov z Moskvo, priprava na ureditev povojne Ukrajine, zmanjševanje tveganja dolžniške in finančne krize, odprava pretirane regulacije ter oblikovanje kapitalske unije, ki bi evropske prihranke usmerila v domače naložbe.
Druga velika politična iluzija je pospešeno polnopravno članstvo Ukrajine v EU. Unija za vključitev tako velike, gospodarsko oslabljene in institucionalno nestabilne države nima zagotovljenega denarja, Ukrajina pa se zaradi korupcije in slabšanja institucionalnih standardov oddaljuje od formalnih meril za članstvo. Kljub temu niti evropsko niti ukrajinsko vodstvo ne opravljata zahtevnega tehničnega, institucionalnega in finančnega dela, potrebnega za resnično vključitev. Namesto tega uprizarjata nastope na svetovnem odru. Kanadsko »pridruženo članstvo« in pospešeno ukrajinsko članstvo sta zato politična projekta brez stvarne podlage – konstrukciji iz vzporednega sveta, ki vse bolj izgublja stik z evropsko gospodarsko, finančno in varnostno realnostjo.
Münchauov opis se neposredno navezuje na širšo evropsko kolektivno politično norost: po varčevanju, energetski samopoškodbi, izgubi ruske oskrbe, neuspešni industrijski politiki, tehnološkem zaostajanju ter vztrajanju pri vojni in sankcijah brez realistične strategije je evropska politika zdaj prestopila na področje znanstvene fantastike. Evropske elite ne rešujejo več stvarnih problemov, temveč si izmišljajo nove politične svetove, v katerih je mogoče geografske, pravne, finančne in institucionalne omejitve preprosto odmisliti.
Največja nevarnost takšne politike ni njena komičnost, temveč cena izgubljenega časa. Medtem ko ZDA in Kitajska razvijajo umetno inteligenco, energetiko, vojaške tehnologije in nove industrijske zmogljivosti, se EU ukvarja s simbolnimi širitvami, fotografiranjem na vrhovih in moralističnimi deklaracijami. Namesto poglabljanja enotnega trga, kapitalske unije, poceni energije, tehnološkega razvoja in obnove konkurenčnosti ustvarja vedno nove politične kulise. Podobno kot Avstro-Ogrska tudi današnja Evropa razpravlja o svoji zgodovinski veličini, medtem ko izgublja materialne temelje, na katerih je ta veličina nekoč temeljila. Evropska politična norost zato ni več zgolj napačna politika – postaja beg iz resničnosti v paralelno resnićnost.
