Teza nobelovcev Darona Acemogluja in Jamesa Robinsona, še dodatno razvita v knjigi Why Nations Fail, je, da je iz razvojnega vidika zelo pomembno, pod katero kolonialno oblastjo je bila neka država ali regija. Kajti kolonizatorji oziroma institucije, ki jih razvijejo, se razlikujejo po stopnji ekstrahivnosti. Teza Acemogluja in Robinsona je sicer naletela na številne metodološke kritike, toda v grobem velja vsaj za področje nekdanje Jugoslavije. Države, ki so bile dlje časa pod turško oblastjo, so izgradile manj transportne in družbene infrastrukture, razvile manj človeškega kapitala (nižja stopnja pismenosti, manj let šolanja) in bolj ekstrahivne instititucije (harač). To se pozna še stoletja kasneje – denimo v stopnji razvitosti (BDP per capita), rezultatih na testiuh PISA itd.