Lahko Zahod kitajski presežek proizvodnih zmogljivosti obvlada s protekcionizmom, ne da bi se s tem sam zaprl v tehnološko in surovinsko slepo ulico?

Med zahodnimi ekonomisti in komentatorji se je glede Kitajske izoblikoval skoraj popoln konsenz. Kitajska premalo troši, preveč varčuje in investira ter zato proizvaja bistveno več, kot lahko porabi doma. Presežne proizvodne zmogljivosti nato preliva na svetovne trge, z nizkimi cenami izriva tuje proizvajalce in uničuje industrijsko osnovo drugih držav. Dokaz naj bi bil velik in naraščajoč kitajski trgovinski presežek. Z makroekonomskega vidika je zgodba res podobna nemški po letu 2005: zadrževanje rasti plač, šibko domače povpraševanje in presežek varčevanja nad investicijami ustvarijo izvozne presežke, ki jih mora absorbirati tujina.

Diagnoza ni povsem napačna. Kitajska bi morala okrepiti socialno državo, zvišati pokojnine in zmanjšati negotovost, zaradi katere gospodinjstva pretirano varčujejo. Večji delež dohodka bi moral pripasti gospodinjstvom, s čimer bi se povečala poraba in zmanjšala odvisnost rasti od investicij in izvoza. Toda zahodna razprava iz pravilne makroekonomske identitete naredi napačen sklep, da je mogoče kitajski industrijski stroj uravnotežiti z nekaj socialnimi reformami.

Problem je v tem, da Kitajska ni Nemčija. Njeno gospodarstvo je nekajkrat večje, proizvodnih zmogljivosti pa ni gradila zgolj za domači trg, temveč jih gradi za velik del svetovnega povpraševanja. Pri avtomobilih se kitajske zmogljivosti že približujejo polovici svetovnega povpraševanja. Pri baterijah, fotovoltaiki, inverterjih, vetrnicah, predelavi kritičnih surovin in večini ključnih komponent kitajski delež svetovne proizvodnje presega 60 %. Kmaalu bo tudi pri polprevodnikih in opremi za njihovo proizvoddnjo. To ni naključna posledica prenizkih plač ali poceni juana, temveč rezultat petnajstletne koordinacije financiranja, subvencij, javnih naročil, raziskav, infrastrukture in lokalizacije dobaviteljev.

Nadaljujte z branjem→

V najnovejšem Chartbooku Treasury v. Fed 2026: Battle Royale or “Epic Fury” in the bond market? Adam Tooze obravnava vse bolj odprt konflikt med ameriškim finančnim ministrstvom in centralno banko. Namesto usklajene delitve dela instituciji vlečeta vsaka v svojo smer prav na 32-bilijonskem trgu ameriških državnih obveznic, ki velja za temelj svetovnega dolarskega sistema. Napetosti so se zaostrile zaradi rasti dolgoročnih donosov, ki odraža poslabšanje ameriških fiskalnih temeljev, inflacijske posledice vojne z Iranom in ponoven dvig inflacije na 3,7 %. V takšnih razmerah želi novi predsednik Feda Kevin Warsh vzpostaviti konservativnejši monetarni režim, finančni minister Scott Bessent pa zahteva takojšnje znižanje stroškov zadolževanja.

Bessent je zato napovedal podvojitev odkupov dolgoročnih državnih obveznic z dveh na najmanj štiri milijarde dolarjev na operacijo. Formalno naj bi šlo za izboljševanje likvidnosti, dejansko pa za poskus dviga cen obveznic in znižanja njihovih donosov. Toda trg ni bil niti nelikviden niti disfunkcionalen: ni bilo neuspelih avkcij, blokade trgovanja ali prisilnih prodaj, kakršne smo videli marca 2020 oziroma na britanskem trgu septembra 2022. Trg je zgolj vračunaval inflacijo med 3 in 4 %, skoraj polno zaposlenost ter proračunski primanjkljaj v višini okoli 6 % BDP – kombinacijo, ki je ZDA v mirnodobnem obdobju polne zaposlenosti še niso izkusile.

Nadaljujte z branjem→

Mapping China’s New Export Dominance, Industrial Catch-Up and the Challenge for Europe

The emergence of what has come to be called “China Shock 2.0” (CS2) has triggered an increasingly intense debate among economists and policymakers, particularly in Europe, over the scale and nature of the new competitive challenge from China. Unlike the first China shock, which was associated primarily with China’s integration into world trade as a large exporter of labour-intensive manufactures, the current debate concerns China’s rapid expansion into technologically more sophisticated industries that overlap increasingly with Europe’s traditional areas of industrial specialisation. The central questions are therefore no longer simply whether Chinese exports are growing, but how large the new shock actually is, which industries it encompasses, whether it represents a broad-based challenge to European manufacturing or a much more concentrated sectoral phenomenon, and ultimately whether Chinese competition threatens to accelerate European deindustrialisation. These distinctions are important because much of the European policy debate implicitly treats China Shock 2.0 as a generalised external shock to European industry, whereas the underlying trade data may point to a considerably more differentiated phenomenon. The purpose of the analysis that follows is therefore to quantify China Shock 2.0 systematically, identify precisely where it has occurred since 2020, distinguish sectors in which Chinese dominance is already established from those experiencing rapid catch-up or only emerging competitive pressure, and thereby assess how large the shock really is from the perspective of the global and European industrial economy.

This analysis assesses the scale, timing and sectoral locus of the post-2020 expansion in Chinese exports commonly described as “China Shock 2.0”. It uses a single product-level trade database and a common methodology to measure three margins: the value and composition of Chinese exports in nine strategic manufacturing groups; China’s world-market share in each group and in the combined basket; and the contribution of these exports to total world merchandise trade. It then compares China with other major industrial exporters – Germany, Italy, France, the United States, Japan and South Korea. The objective is to identify where Chinese export dominance is already established, where rapid catch-up is under way, and where the next phase of the shock may emerge.

Nadaljujte z branjem→

The Economist v članku »Iran will be able to shrug off America’s financial threats« ugotavlja, da je Trumpova administracija po skoraj šestih mesecih neuspešnega vojaškega pritiska na Iran in neuspešnem poskusu, da bi Teheran z gospodarskimi spodbudami pripravila do odprtja Hormuške ožine in odpovedi jedrskim ambicijam, prešla na tretjo strategijo – poskus gospodarskega zloma režima. Donald Trump je novo fazo poimenoval »Economic D-Day«, finančni minister Scott Bessent pa je 24. avgusta predstavil Operation Economic Outcast, ki naj bi pomenila nekakšno nadgradnjo nekdanje politike »maximum pressure«.

ZDA nameravajo poleg blokade iranskega izvoza nafte močno okrepiti sekundarne sankcije proti državam, podjetjem, bankam, menjalnicam in transportnim podjetjem, ki Iranu omogočajo trgovanje in premikanje denarja. Toda že sama formulacija Economista je pomenljiva: za zdaj je v ameriških grožnjah bistveno več laježa kot ugriza. Tudi Wall Street Journal ugotavlja, da Bessent kljub bombastični retoriki ni predstavil konkretnih ukrepov proti ključnim državam, predvsem Kitajski.

Nadaljujte z branjem→

Jiang Xueqin v spodnjem videu zavrača uveljavljeno pripoved, da so tehnološki milijarderji obogateli predvsem zaradi svoje izjemne inteligence, inovativnosti in podjetniškega poguma. Trdi, da ključne tehnologije Silicijeve doline niso nastale v zasebnih garažah, temveč iz desetletij javno financiranih vojaških raziskav: računalnikov, polprevodnikov, interneta in optičnih omrežij. Apple oziroma Steve Wozniak naj bi tako izkoristil znanje, ki sta ga predhodno ustvarila država in vojaško-industrijski kompleks, medtem ko je Steve Jobs tehnologiji dal privlačno podobo. Podobno naj bi Google postavil nekakšno »zasebno cestninsko postajo« na javno zgrajeni internetni infrastrukturi. Mit o samotnem podjetniku naj bi bil koristen tudi v hladni vojni, saj je tehnološki napredek prikazoval kot zmago zasebnega kapitalizma nad državno usmerjenim sovjetskim sistemom.

Enako skeptično obravnava Marka Zuckerberga, Elona Muska in druge tehnološke milijarderje. Sprašuje se, zakaj so vlagatelji mlademu in neizkušenemu Zuckerbergu namenili milijarde ter zakaj je zavrnil izjemno visoko ponudbo za prevzem Facebooka. Tesla naj bi bila močno odvisna od državnih subvencij, današnji razmah umetne inteligence pa od ogromnih vlaganj v podatkovne centre kljub nejasni kratkoročni donosnosti. Jiang iz tega sklepa, da tehnološki podjetniki niso povsem samostojni ustvarjalci svojega uspeha, temveč predvsem javni obrazi sistema, ki privatizira rezultate javno financiranih raziskav. Korporativna vlaganja v družbena omrežja, UI, obdelavo podatkov in tehnologije, kot je Neuralink, razlaga kot pripravo infrastrukture za prihodnji sistem množičnega nadzora.

V zadnjem delu video preide iz kritike privatizacije javnega znanja v izrazito špekulativno in konspirativno razlago prihodnosti. Jiang transhumanizem poveže z verskimi idejami Jacoba Franka ter napoveduje razcep med elito, ki bo z gensko terapijo, presaditvami in drugimi tehnologijami dosegala izjemno dolgo življenje, ter večino prebivalstva, ki naj bi jo nadzorovali prek mikročipov, digitalne identitete, digitalnega denarja, zdravil in umetno ustvarjenih odnosov. To vizijo nato etnizira in poveže s prihodnjo izraelsko oziroma judovsko prevlado nad tehnologijo, obveščevalnimi dejavnostmi in financami.

Ameriški zvezni javni dolg je dosegel 40 bilijonov dolarjev, skupni dolg zvezne države, ameriških zveznih držav, podjetij in gospodinjstev pa že okoli 77 bilijonov dolarjev – več kot dvakratnik ameriškega letnega BDP. Na svetovni ravni dolg znaša približno 350 bilijonov dolarjev oziroma trikrat toliko kot globalni BDP. Paul Vigna, urednik revije American Banker, v New York Timesu opozarja, da obrestno-obrestni račun to breme nenehno povečuje in ustvarja razmere za finančni plaz. Običajne možnosti za zmanjšanje dolga – hitrejša gospodarska rast, višji davki, inflacijsko razvrednotenje ali proračunsko varčevanje – so bodisi politično malo verjetne bodisi gospodarsko in socialno zelo boleče.

V izogib temu Vigna obuja idejo starodavne sumerske prakse amargi oziroma splošnega odpisa javnih dolgov. Pred približno 4.400 leti je mezopotamski kralj Enmetena razglasil odpravo skoraj vseh javnih dolgov, osvobodil ljudi, ki so zaradi zadolženosti postali sužnji, in kmetom vrnil zemljo, zaseženo v korist upnikov. Praviloma niso bili odpisani komercialni dolgovi med trgovci. Amargi je pomenil »vrnitev k materi«, v širšem pomenu pa svobodo. Podobna zamisel se je pozneje pojavila v svetopisemskem jubilejnem letu, ki naj bi vsakih 50 let omogočilo odpust dolgov in obnovitev prvotnega družbenega ravnotežja.

Nadaljujte z branjem→

Marca 2020 se je svetovni finančni sistem znašel na robu zloma, ki je bil po oceni Adama Toozeja celo nevarnejši od dogajanja leta 2008. Ko se je pandemija širila po svetu, vlagatelji niso prodajali le delnic in podjetniških obveznic, temveč so v paničnem »begu v denar« začeli množično prodajati tudi ameriške državne obveznice. Cene teh obveznic so padale, njihove donosnosti pa so naraščale prav v trenutku, ko so se sesedali delniški trgi. Ameriške državne obveznice, ki naj bi bile najvarnejše in najbolj likvidno premoženje na svetu, so tako nenadoma prenehale opravljati svojo temeljno funkcijo varnega zavetja. Kot poudarja Tooze v Chartbook 468, je šlo za enega najbolj podcenjenih pretresov v sodobni finančni zgodovini.

Do drugega tedna marca je bila likvidnost na trgu ameriških državnih obveznic že tako oslabljena, da so nekateri primarni trgovci prenehali kotirati cene manj likvidnih, starejših oziroma »off-the-run« obveznic. Tuji upravljavci deviznih rezerv so prodali za približno 290 milijard dolarjev ameriških obveznic, vzajemni skladi za 270 milijard, hedge skladi pa najmanj za 180 milijard dolarjev. Vsi so hkrati poskušali priti do gotovine, medtem ko zasebni finančni posredniki zaradi omejenih bilanc niso mogli prevzeti dodatne ponudbe. Ker so ameriške državne obveznice osnova za določanje cen, zavarovanje in financiranje skoraj celotnega svetovnega finančnega sistema, je njihova nelikvidnost začela ogrožati delovanje vseh drugih trgov.

Nadaljujte z branjem→

Bine Kordež

Ko so bili spomladi objavljeni prvi podatki o poslovanju gospodarskih družb Slovenije v preteklem letu, so bili posebno v gospodarskih združenjih nad rezultati nekoliko presenečeni. Ob dokaj močnih kritikah zaradi poslabšanja pogojev gospodarjenja uvedenih s strani prejšnje vlade, se je neto čisti dobiček vseh družb povečal kar za 12 % ali za 813 mio eur glede na rezultate v letu 2024.

Takšne rezultate je prejšnja vlada seveda takoj uporabila kot argument, da razmere v gospodarstvu niso tako zaskrbljujoče, kot je ves čas navajalo gospodarstvo. Razumljivo so bili rezultati dobrodošli tudi za ocene sindikalne strani, ki je zagovarjala ukrepe kot bili dvig prispevnih stopenj za dolgotrajno oskrbo, uvedbo božičnice in dvig minimalne plače. Tem ukrepom so v gospodarskih združenjih razumljivo precej nasprotovali in opozarjali na negativne učinke na poslovanje podjetij. Povečan dobiček družb nekako tudi ni bil tudi v kontekstu ocen takratne opozicije, ki je prav tako močno izpostavljala poslabšane pogoje gospodarjenja in obljubljala spremembe.

A značilno tako za eno kot za drugo stran je bilo, da se ni nihče posebej poglabljal v rezultate poslovanja družb in poskušal izluščiti dejanskih sprememb v preteklem letu glede na leto poprej. Vsakdo je uporabil samo tiste podatke, ki so potrjevali njihove ocene ali pa jih spregledal, če so odstopale od njihovih pričakovanj. Vsaj tako smo lahko spremljali javno objavljena stališča. Edino gospodarska zbornica je objavila nekaj bolj podrobnih ocen in dokazovala, da dejanski rezultati niso tako dobri, kot izhaja iz rasti dobička, a to ni bila več tema za prve strani medijev.

Nadaljujte z branjem→

Še leta 2021 je bila Rusija za evropsko avtomobilsko industrijo pomemben in donosen izvozni trg. Po podatkih UN Comtrade so države sedanje EU-27 tja neposredno izvozile za 3,67 milijarde dolarjev osebnih avtomobilov, medtem ko je kitajski izvoz znašal 1,52 milijarde dolarjev. Evropska prodaja je bila torej približno 2,4-krat večja od kitajske. Nemčija je sama izvozila za 2,19 milijarde dolarjev avtomobilov in je ustvarila skoraj polovico večjo prodajo kot celotna Kitajska. Tri leta pozneje od tega evropskega tržnega položaja ni ostalo skoraj nič.

Kot kaže vrednostni graf, pripravljen na podlagi podatkov UN Comtrade, je evropski izvoz avtomobilov v Rusijo že leta 2022 upadel na 864 milijonov dolarjev, leta 2023 na 321 milijonov in leta 2024 na pičlih 34 milijonov dolarjev. Nemški izvoz se je v istem obdobju zmanjšal z 2,19 milijarde na vsega 9 milijonov dolarjev. EU je tako v treh letih izgubila praktično celoten trg, na katerem je še leta 2021 prodala za skoraj 3,7 milijarde dolarjev avtomobilov. Če bi izvoz v letih 2022–2024 ostal zgolj na ravni leta 2021, bi evropski proizvajalci v tem obdobju ustvarili približno 11 milijard dolarjev prihodkov. Dejansko so ustvarili le okoli 1,2 milijarde. Statična primerjava tako pokaže skoraj 10 milijard dolarjev kumulativno izgubljenega izvoza.

Nadaljujte z branjem→