Vir: Philip Lane, ECB

To, kar danes Putinova vojska počne v Ukrajini, je (nekoliko milejša) verzija tega, kar je Natova vojska leta 2003 naredila v Iraku. Z zemljo je zravnala državo, da bi “prinesla demokracijo”, pri čemer je bilo ubitih med 300 tisoč in 1 milijonom ljudi (ocene so različne). Zanimiva pa je bila totalna in enostranska medijska kampanja, ki je promovirala upravičenost Natove intervencije (pod krinko uničenja “orožja za množično uničevanje”), pri čemer so v prvih vrstah skupaj z neokonzervativci stali levi liberalci. Natova agresija se je zgodila brez mandata Združenih narodov, kar pa levih liberalnih opinion makerjev in liberalnih medijev, ki so pisali promocijske pro-vojne uvodnike, ni motilo. Profesorica Anne-Marie Slaughter, liberalna dekanja univerze Princeton, je celo zapisala, da “kar je legitimno, je tudi legalno“. Boštjan Videmšek je prejšni vikend v Delu lepo napisal, da je bilo “orožje za množično uničevanje koalicija voljnih“. K tej koaliciji voljnih bi moral dodati še levo liberalno – neokonzervativno militantno koalicijo medijev in opinion makerjev.

Spodaj je odličen pregled provojnega enoumja v liberalnih medijih pred začetkom Natove invazije na Irak, ki ga je pripravil Nicholas Guyatt, profesor zgodovine na Cambridgeu.

_______

For those too young to have lived through what happened twenty years ago, a thread of self-styled left/liberal types endorsing the invasion of Iraq

Michael Ignatieff’s infamous NYT magazine cover story from January 2003 (Ignatieff was founding director of Harvard’s Carr Center for Human Rights) nytimes.com/2003/01/05/mag…

Nadaljujte z branjem→

Včeraj sem se pridušal, da so sedanji ukrepi ameriškega FED podobni “loncu s špageti” (spahgetti bowl). FED je v času mešanega ponudbeno-povpraševalnega šoka poskusil znižati inflacijo z ukrepom, ki se uporablja za ohlajanje gospodarstva v času povpraševalnega šoka (z zviševanjem obrestne mere in črpanjem likvidnosti iz finančnega sistema). Načeloma s tem ukrepom toliko podraži investicije in kredite gospodinjstvom, da se gospodarska aktivnost ohladi, gospodarstvo pade v recesijo, posledično pa inflacija pade. Ko imamo opravka še s ponudbenim šokom (denimo, ko inflacijo poganjajo pomanjkanje surovin in inputov ter visoke cene energentov, povzročene z eksternimi šoki, ki niso posledica povečanega povpraševanja), postane zadeva problematična, saj so potrebni višji dvigi obrestnih mer, da bi gospodarstvo povsem ohladili in da bi posledično padla inflacija. No, ti višji dvigi obrestnih mer pa imajo negativne učinke na bilance bank zaradi inverzne relacije med obrestno mero in ceno obveznic, ki jih držijo poslovne banke bodisi na aktivni strani kot kritje za depozite ali na pasivni strani kot zavarovanje za kredite. In ameriški Fed je s to politiko tako privedel do zloma dveh sicer manjših poslovnih bank (SVB in FR), kar pa je načelo finančno stabilnost celotnega bančnega sistema, zaradi česar je moral FED v sistem napumpati za dodatnih 2 tisoč milijard dolarjev sveže likvidnosti, 5 največjih centralnih bank pa je šlo v koordinirano akcijo zagotavljanja medsebojne likvidnosti.

Ergo, tako smo prišli v situacijo, ko ima FED na voljo en instrument (obrestna mera), z njim pa poskuša zadeti tri cilje: stabilna nizka raven cen, polna zaposlenost in finančna stabilnost. In ko cilja enega, aktivno ruši drugega. Zraven pa na eni strani črpa likvidnost iz sistema s prodajo obveznic, na drugi strani pa v sistem pumpa ogromne količine sveže likvidnosti z odkupom obveznic od finančnih institucij. Kakšen je lahko v teh pogojih učinek na finančno stabilnost? Kakšen je lahko učinek na kreditne pogoje? In kakšna naj bo nova obrestna mera za refinanciranje (Federal Funds Rate, FFR) oziroma za koliko naj FED dvigne FFR ta teden?

Nikomur ni jasno, kakšen okus se bo na koncu zakuhal v tem loncu s špageti. Spodaj je zapis Jasona Furmana, nekdanjega vodje Sveta ekonomskih svetovalcev pri predsedniku Obami, ki poskuša na tej osnovi predvideti, kakšen naj bi bil novi FFR. Kot vidite, je njegov razpon lahko med 0 in 8%. Čeprav sam na podlagi ugibanja na koncu predvideva, da naj bi FED ta teden dvignil FFR morda za četrtinko odstotka. Če pa ga bo pustil na isti ravni, bo pač Furman ustrezno spremenil svoj pogled…

Če je znanost “eno samo ugibanje“, kot priznavajo nekateri znanstveniki, kaj je šele potem ekonomska politika?

Nadaljujte z branjem→

Očitno ne znamo več živeti brez kriz. Kot da finančnikov, regulatorjev in nosilcev vladnih ekonomskih politik ni nič izučil izbruh finančne krize v 2008, post-travmatična depresija s “self-inflicted bolečino” politike varčevanja, oživljanje travmatiziranih gospodarstev s politiko pumpanja gromozanskih količin sveže likvidnosti v finančni sistem (kvantitativno sproščanje). Ta, nova finančna kriza, ki se je začela v Kaliforniji, je za razliko od finančne krize v 2008, absolutno “self inflicted”. Je nezaželena posledica konfliktnega delovanja ameriške denarne politike, ki je želela z dramatičnim dvigovanjem obrestne mere in pospešenim črpanjem likvidnosti iz finančenaga sistema (kvantitativno zategovanje) znižati inflacijo. V tem procesu pa “pozabila” na temeljni mehanizem vrednostnih papirjev, to je inverzno povezavo med donosom (obrestno mero) in ceno. In bolj kot je FED zviševal obrestno mero, bolj je zniževal ceno (“varnih”) državnih obveznic, ki jih poslovne banke držijo na aktivni strani bilanc kot kritje za depozite. SVB in First Republic sta kolateralna škoda monetarne politike FED.

Toda kolaps obeh bank je sprožil val negotovosti v bančnem sistemu ter nevarnost okuženja celotnega finančnega sistema prek zamrznitve medsebojnega posojanja med bankami. FED je zato posegel v sistem s finančno injekcijo dodatne likvidnosti v vrednosti 2,000 milijard dolarjev. Ta injekcija je večja od tiste v drugi polovici leta 2008, ko je FED reševal finančni sektor po propadu Lehman Brothers (poglejte “špičko” na skrajnem desnem robu slike spodaj). Nerodno pa je, da je FED s to finančno injekcijo neposredno zrušil svojo dosedanjo politiko v zadnjem letu (črpanje likvidnosti iz sistema in dvigovanje obrestne mere), saj dodatna likvidnost v sistemu načeloma vpliva na znižanje  obrestnih mer. Zanimivo bo naslednji teden, ko se bo FED moral odločiti, ali še naprej “izganjati inflacijo” z dvigovanjem obrestne mere in črpanjem likvidnosti iz sistema ali pa reševati finančni sistem pred domino učinkom okužb. Ob tem pa je vprašanje, ali bo pumpanje likvidnosti v sistem s strani FED sploh lahko pomagalo, saj če velike ameriške banke ne bodo nadomestile kreditiranja s strani majhnih bank (ki so bile najbolj prizadete z dvigovanjem obrestnih mer in ki hkrati predstavljajo več kot polovico vseh kreditov gospodarstvu), lahko gospodarstvo počepne zaradi kreditnega krča. Ob tem, da novi zaostreni kreditni standardi dvigujejo obrestne mere.

Hkrati se dogaja “spaghetti bowl” različnih ukrepov in njihovih različnih posledic in postaja težko razvozlati, kakšen bo končni učinek. Nič kaj prijetno spanje za ameriške nosilce ekonomske politike, ki so se, milo rečeno, malce zaplezali.

No, ampak ta vikend se podobna drama kot prejšnji vikend v Washingtonu dogaja v Švici. Švicarske oblasti se ukvarjajo z reševanjem nasedle Credit Suisse (druge največje švicarske banke) in njenim prevzemom s strani UBS (največje švicarske banke). Pri tem lomijo pravila konkurence in načela regulacije, kar bo po končani “gasilski akciji” udarilo ven. Nerodno pa je, da sta Credit Suisse in UBS ne samo sistemsko pomembni švicarski banki, pač pa globalno pomembni sistemski banki zaradi svoje globalne vloge kot investicijskih bank. Kolaps ene ali obeh izmed njih lahko požene spiralni šok skozi globalni (zahodni) finančni svet. In ta vikend se, podobno kot nazadnje v času Covida, ponovno nahajamo v kriznem paničnem moodu, imenovanem “naslednjih 12 ur bo ključnih…“. Preberite spodnji odličen povzetek Adama Toozeja.

Je morda kdo omenil vojno v Ukrajini in zahodne sankcije ter njihov vpliv na inflacijo in posledične preveč ostre monetarne politike v zahodnih državah…? Ne še, ta obračun še pride.

Nadaljujte z branjem→

The near-hysteria that pervaded American discourse about Saddam Hussein in 2002 and early 2003 has echoes in current discourse about China and, to some extent, Russia. So it’s important to remember that there are at least two lessons of the Iraq War. One, to be sure, is the famous one: be skeptical of things a hawkish administration (like the current one) says about adversaries. The other, which may sound easy but is actually hard, is: try to stay calm and think clearly even if that’s not what the luminaries are doing.

“Bush lied, people died” is a common takeaway from the Iraq War, which began 20 years ago this weekend. But it’s a misleading takeaway, one that obscures important lessons of the war and shields from accountability influential Americans whose poor judgment helped get hundreds of thousands of people killed.

It’s of course true that the Bush administration claimed falsely that Saddam Hussein had active nuclear, chemical, and biological weapons programs. And it’s true that lots of American politicians, think tankers, columnists, and assorted other opinion leaders believed these claims and backed a disastrous war.

But here’s the thing: Even if those claims had been true, supporting the invasion of Iraq still wouldn’t have made sense.  

Nadaljujte z branjem→

1/10 Let’s talk about @UnderSecStateP Viktoria Nuland and her role in US policy of #warmongering Because it’s look like she is just on her way under the bus!

.

2/10 Toria Nuland father real name was Nudelman, her father parents was born in Moldova and Belarus, this is how everything what happens in #Ukraine and retaliation on #Russia it is personal vendetta for Toria

Nadaljujte z branjem→

Med številnimi vojnami, v katerih so ameriški vojaki umirali daleč od doma, so ameriške prostovoljke iz organizacije United Service Organizations (USO) – skrbela je za dvig morale med ameriškimi vojaki – svojim moškim v uniformah in vojaških škornjih delile kavo in krofe. Požrtvovalna dekleta so dobila simpatični vzdevek »doughnut dollies«, srečati pa jih je bilo mogoče v Južnem Pacifiku, Koreji in Vietnamu. Podsekretarka ameriškega State Departmenta Victoria Nuland je takšno »dekle s piškoti« postala med lanskimi protesti na Majdanu nezaležnosti v Kijevu, ki so na oblast pripeljali proevropsko garnituro.

Čeprav je »samo« pomočnica ameriškega državnega sekretarja, pristojna za evropske in evrazijske zadeve, in čeprav je vsem znan njen nič kaj diplomatski F… EU!, so jo v Sloveniji sprejeli najvišji predstavniki države. Za pogovor si je lahko kar sama izbrala medij in novinarja, ki ga je s pregovorno ameriško sproščenostjo, kot kaže, tako očarala, da ji ni zastavil niti enega provokativnega vprašanja. In ponujajo se kar sama, saj nas je obiskala skrajno kontroverzna uradnica.

Ameriški preiskovalni novinar Robert Perry jo je označil za »glavno arhitektko nasilnega prevrata v Ukrajini«, kritiki pa ji pravijo tudi »instrument nesramnega vmešavanja« in »slonica v trgovini s porcelanom«. Sprašujejo se, ali je sploh primerna za funkcijo podsekretarke na ameriškem State Departmentu, glede na to, da na tako občutljivem področju, kot je meja z Rusijo, ameriške interese namesto z diplomatskimi veščinami promovira z odkritim vmešavanjem.

Nadaljujte z branjem→

Sicer pa je od vseh izvedb meni kultna ta izvedba Hurt v originalu: Nine Inch Nails. Vse je brilijantno – tekst, kitarska podlaga in, ja, tematika. Čeprav pa ji je Johnny Cash dal, na briljanten način, tisto noto “zadnje spovedi s samim seboj“.

Vedno sem se spraševal, ali zločince in sploh vojne zločince nekoč, tik preden za vedno zaprejo oči, doleti tisti “Johnny Cash moment”. Trenutek, ko so pripravljeni, da v samoti svoje duše obračunajo s svojim življenjem. Da potegnejo črto pod svojim življenjem in sami sebi priznajo, da so, neprimerno več kot dobrih, naredili predvsem ogromno, gromozansko veliko slabih stvari. Mislite, da si bodo Vladimi Putin, George Bush mlajši, Tony Blair, Barack Obama itd. tik pred smrtjo priznali, da je zaradi njihovih odločitev umrlo stotisoče in celo milijone nedolžnih ljudi? Mislite, da se bo kdaj tako pokesali, kot se je Johnny Cash z interpretacijo te briljantne pesmi Hurt?

.

___________

Avtor pesmi je Trent Reznor iz skupine Nine Inch Nails (Album “Downward Spiral“, 1994)

…

The American Service-Members’ Protection Act (ASPA, Title 2 of Pub. L. 107–206 (text) (PDF), H.R. 4775, 116 Stat. 820, enacted August 2, 2002), known informally as the Hague Invasion Act, is a United States federal law described as “a bill to protect United States military personnel and other elected and appointed officials of the United States government against criminal prosecution by an international criminal court to which the United States is not party.”

The United States is not a member of the International Criminal Court (ICC). The Act authorizes the President of the United States to use “all means necessary and appropriate to bring about the release of any U.S. or allied personnel being detained or imprisoned by, on behalf of, or at the request of the International Criminal Court”. This authorization led to the act being colloquially nicknamed “The Hague Invasion Act”, as the act allows the President to order U.S. military action, such as an invasion of The Hague, where the ICC is located, to protect American officials and military personnel from prosecution or rescue them from custody.

Vir: Wikipedia