Zakaj Zahod s sankcijami ne more več disciplinirati “neposlušnih” velikih držav

Članek v The Economistu, ki priznava, da sankcije proti Rusiji ne delujejo in da ne morejo delovati niti na srednji rok na pričakovan način, prinaša še dve zanimivi priznanji. Prvo je prostodušno priznanje, da – odkar je po Afganistanu in Iraku nekako ugasnil apetit zahodnih držav po vojaškem posredovanju oziroma bombardiranju neposlušnih držav – naj bi v novi doktrini sankcije služile kot bolj civiliziran mehanizem politike discipliniranja neposlušnih držav. Sankcije naj bi omogočale zahodnim državam izvrševati svojo moč prek trgovinskih, finančnih in tehnoloških kanalov, dokler gospodarstva ciljnih držav pač ne kolapsirajo. Drugače rečeno, sankcije omogočajo zahodnim državam, da brez bombardiranja uničijo gospodarstva držav, ki ne sledijo političnemu ali gospodarskemu modelu, kot so si ga zamislile ZDA. Kuba in Iran sta že desetletja predmet tega “civiliziranega waterboardanja“, Venezuela pa zadnji dve desetletji.

(Tukaj seveda izpuščam dejanske motive za uvedbo sankcij, ki se praktično skoraj vedno skrivajo v dejstvu, da ciljna država ni omogočila dostopa ameriškim korporacijam do njihovih naravnih resursov in trga. Ameriški orkestrirani politični prevrati, enostranske vojaške intervencije (bombadiranja in umori visokih političnih predstavnikov) in sankcije so praktično vedno materialno motivirane. Seveda pa zakrite z ekstenzivnimi piarovskimi kampanjami glede zaščite človekovih pravic in demokracije in drugega piarovskega bla-bla.)

Behind such ambitious goals lies a new doctrine of Western power. The unipolar moment of the 1990s, when America’s supremacy was uncontested, is long gone, and the West’s appetite to use military force has waned since the wars in Iraq and Afghanistan. Sanctions seemed to offer an answer by allowing the West to exert power through its control of the financial and technological networks at the heart of the 21st-century economy. Over the past 20 years they have been deployed to punish human-rights abuses, isolate Iran and Venezuela and hobble firms such as Huawei. But the Russia embargo takes sanctions to a new level by aiming to cripple the world’s 11th-biggest economy, one of the biggest exporters of energy, grain and other commodities.

Drugo spoznanje v tem članku pa je priznanje, da je tak model sankcij postal neučinkovit v multipolarnem svetu. Tovrstne zahodne sankcije, ki zaprejo vse trgovinske, finančne in tehnološke kanale za sankcionirano državo, lahko delujejo le v unipolarnem svetu, v katerem imajo ZDA kot globalni hegemon in ostale poslušne zahodne sledilke monopol nad trgovinskimi, finančnimi in tehnološkimi kanali. V multipolarnem svetu, torej svetu, ker obstajajo še drugi, podobno močni centri, ki kontrolirajo svoje omrežje trgovinskih, finančnih in tehnoloških povezav, to ne deluje več. To se je zelo jasno pokazalo pri sankcijah proti Rusiji, ki jih bojkotira več kot 100 držav, ki ustvarijo 40% svetovnega BDP. In kjer se vodja Saudske Arabije, doslej tesne zaveznice ZDA, smeje v obraz ameriškemu predsedniku Bidenu, ko ga ta nagovarja k povečanju kvot črpanja nafte (da bi znižali cene nafte), in istočasno zaprosi za članstvo v grupaciji BRICS+, ki ga vodi dvojček Kitajska – Rusija.

Če je direktor CIA Bill Burns lani novembra, ko se je na poti iz Moskve zaustavil v Bruslju, da bi (mesece pred rusko agresijo v Ukrajini) z visokimi birokrati Evropske komisije dizajniral bodoče sankcije proti Rusiji, še modroval, da gre za pripravo modela sankcij, ki ga bodo uporabili proti Kitajski, da zaustavijo njen razvojni pohod, pa ta članek v The Economistu priznava, da gre le še za iluzijo države, ki izgublja svoj primat v svetu. Proti Kitajski tako model sankcij lahko deluje še bistveno manj kot proti Rusiji. Zaradi sankcij ne kitajsko gospodarstvo in ne njen bančni sistem ne bosta kolapsirala. Še več, nasprotno, Kitajska lahko tako kot Rusija sankcionira Zahod. Če lahko Rusija izsiljuje evropske države, tako da jih strada s plinom, pa ima Kitajska še bistveno večji razpon mehanizmov, da izstrada tudi ZDA in ne samo evropske države – od zaustavitve izvoza ključnih elektronskih komponent, izvoza praktično celotne elektronike (od TV-jev do telefonov), zdravil, baterij itd.

You should therefore discard any illusions that sanctions offer the West a cheap and asymmetric way to confront China, an even bigger autocracy. In order to deter or punish an invasion of Taiwan, the West could seize China’s $3trn of reserves and cut off its banks. But, as with Russia, China’s economy would be unlikely to collapse. And the government in Beijing could retaliate by, say, starving the West of electronics, batteries and pharmaceuticals, leaving Walmart’s shelves empty and triggering chaos. Given that more countries depend on China than America as their largest trading partner, enforcing a global embargo would be even harder than with Russia.

Instead the lesson from Ukraine and Russia is that confronting aggressive autocracies requires action on several fronts. Hard power is essential. Democracies must cut their exposure to adversaries’ choke points. Sanctions play a vital role, but the West should not let them proliferate. The more that countries fear Western sanctions tomorrow, the less willing they will be to enforce embargoes on others today.

Morda lahko ZDA in poslušne zahodne sledilke danes še intimidirajo nekatere šibkejše države, kot je Venezuela ali Bolivija. Toda ruski primer je brutalno pokazal, da so te ameriško orkestrirane sankcije brezzobi tiger proti novim centrom moči. Vse, kar zahodnim državam ostane, kot priznava ta članek v The Economistu, je, da zahodne države nekako vzdržujejo privid svoje moči prek vzdrževanja strahu pred sankcijami. Toda sankcije proti Rusiji so, se bojim, močno načele ta privid.

Svet se je, po zaslugi doslednega izvajanja ameriških strateških interesov, to je profitnega pohlepa ameriških korporacij, v zadnjih treh desetletjih prelevil iz enopolarnega v multipolarnega. S tem, ko so ameriške korporacije prenesle praktično vso proizvodnjo tehničnih izdelkov na Kitajsko (ki je pokopirala tehnološke rešitve in jih razvila naprej) in s tem, ko so ZDA z izmišljenimi argumenti zbombardirale Irak, da bi ameriške korporacije lahko kontrolirale črpanje iraške nafte, kar je vodilo v velik dvig cen nafte in plina, so ZDA gospodarsko dvignile Kitajsko in Rusijo potegnile iz Jelcinovega bankrota. Tako kot so ZDA zaradi partikularnih interesov ustvarile Al Kaido in ISIS, so po pomoti ustvarile tudi močno Kitajsko in Rusijo. Tako kot sta se Al Kaida in ISIS v določeni točki osamosvojili od ZDA, sta tudi Kitajska in Rusija odklonili prevzeti ameriški politični model in vlogo, ki so jo jima namenile ZDA.

Svet je postal multipolaren in ameriške politične, gospodarske in tehnološke dominacije je konec. Zadnji udarec je novica izpred nekaj dni, da je kitajsko podjetje SMIC že lani razvilo generacijo 7 nm čipov (po tem, ko so pred leti iz Tajvana in glavnega proizvajalca čipov TSMC pripeljali cele ekipe inženirjev in menedžerjev), kar so ZDA poskušale že leta aktivno preprečiti z embargom na izvoz potrebne tehnologije v Kitajsko (preberite denimo tale članek v Financial Timesu), kar Kitajski omogoča, da hkrati postane neodvisna od uvoza tajvanskih čipov in da to prednost materializira v izvozu lastnih elektronskih izdelkih z lastnimi čipi. Kitajski materializiranja te tehnološke prednosti zahodne države ne morejo več preprečiti, denimo s popolnim protekcionizmom glede uvoza kitajskih izdelkov ali prepovedjo vstopa kitajskih tehnoloških podjetij, saj ob domačem 1-miljardnem trgu obstaja tam zunaj še 5-milijardni globalni trg, ki bo konzumiral kitajske tehnične izdelke. Hkrati pa lahko Kitajska denimo z blokiranjem Tajvana prepreči izvoz tajvanskih čipov na Zahod (tajvanski TSMC proizvede približno polovico vseh čipov). Medtem ko so ZDA šele pred dvema mesecema začele izvajati strategijo lastne domače proizvodnje čipov (s posebnim zakonom in načrtovanimi 280 milijardami dolarjev subvencij), pa je kitajska partija s to strategijo načrtno začela že pred desetletjem.

Namesto užaljenega discipliniranja neposlušnih držav, bi bilo bolj pametno razmišljati o sodelovanju.  Namesto za vojno bi se veljalo zavzemati za mir. Če kaj, nas obdobje po drugi svetovni vojni uči, da je prosta trgovina ob hkratnem zavedanju lastnih strateških interesov in promoviranju domačih strateških sektorjev prek razvojnih in industrijskih politik bistveno boljša opcija od protekcionizma in vojskovanja. Tako za svet kot za posamezne države. Hipijevski “Make trade not war” vsebuje globoko zrno razuma.

4 responses

  1. “The hidden hand of the market will never work without a hidden fist — McDonald’s cannot flourish without McDonnell Douglas, the builder of the F-15. And the hidden fist that keeps the world safe for Silicon Valley’s technologies is called the United States Army, Air Force, Navy and Marine Corps. ” – Thomas Friedman, NYT 28 March 1999 -” Manifest for the Fast World”

    • Amen!

      Le da se 99.99% ljudi tega ne zaveda ali pa si zatiska oči, ko ZDA z orožjem “sejejo demokracijo” po svetu.

  2. “Namesto užaljenega discipliniranja neposlušnih držav, bi bilo bolj pametno razmišljati o sodelovanju. ”

    Drži. Problem je, da je verjetno že (pre)pozno (za ponovno vzpostavitev uni-polarnega modela). Robert Gates, ki je služil kot Sekretar za obrambo (in še prej kot šef NSA) pod Bush-om in Obamo je že pred leti svaril, da ZDA usodno zaostajajo v tehnološkem razvoju, izobraževanju, industrijskem razvoju… Neuspešno! Zakaj?

    Zato ker je vodilni sloj računal, da bo s kombinacijo finančne in vojaške prevlade ter pozicije v virualni ekonomiji lahko še naprej obvladoval svet. Zakaj bi investiral v rajo – ta je vendar za striženje.

    Ko je leta 2018 prišla streznitev je bilo že prepozno. Kitajska je po PPI že prva gospodarska sila sveta in je sedaj kakih 30% realno večja od ZDA. Rusija pa je s tehnološkim prebojem in temeljito modernizacijo svoje vojske postala vojaško nepremagljiva (konvencionalno, nuklearno pa itak). Da bi bila stvar še hujša, sta se oba glavna protagonista multipolarnega sveta (Rusija in Kitajska) povezali v defacto zavezništvo. Kar je, po Henry-ju Kissinger-ju nočna mora ZDA in fundamentalen strateški polom ameriške politike.

    Žal analogije s preteklostjo ne držijo več. Kolektivni Zahod ne predstavlja več večine gospodarskega potenciala sveta.

    Pot do streznitve bo boleča. Five stages of grief, anybody?(denial, anger, bargaining, depression, acceptance – Kübler-Ross Grief model)

    Avantura v Ukrajini je bil obupen poskus preobrniti trend. Kaže pa da bo namesto tega kolosalna polomija za Zahod. Tranzicija se bo s tem samo pospešila.

    P.S. …, ko smo že citirali Roberta Gates-a. Leta 2014 je menda rekel:

    Biden “has been wrong on nearly every major foreign-policy and national-security issue over the past four decades.”

%d bloggers like this: