Zadnji Der Spiegel prinaša zanimiv vpogled v “kuhinjo” ekonomskih sankcij proti Rusiji. Iz zapisa sledi, da so bile sankcije proti Rusiji skrbno načrtovane že od novembra lani, ko se je direktor CIA Bill Burns na poti iz Moskve ustavil v Bruslju z obvestilom, da Putin resno načrtuje invazijo na Ukrajino. Od takrat naj bi bruseljski uradniki (pod vodstvom Björna Seiberta, nekdanjega uslužbenca nemškega ministrstva za obrambo) skupaj z ameriškimi načrtovali različne variante sankcij proti Rusiji – v odvisnosti od obsega invazije). EU je sprejela šest paketov sankcij (od zamrznitve deviznih rezerv ruske centralne banke in premoženja oligarhov, do skoraj popolne prepovedi izvoza v Rusijo in uvoza iz Rusije (razen energentov)).

O več podrobnostih načrtovanja sankcij, lahko preberete v Spieglovem članku. Toda ali te sankcije, ki naj bi Rusiji preprečile financiranje vojaških operacij, res delujejo?

Če vprašate Seiberta, sankcije “ekstremno dobro” delujejo. Iz poročila njegove skupine izhaja, da naj bi zaradi sankcij ruski BDP letos upadel za 10%, investicije pa za 20%. Zaradi pomanjkanja nekaterih zahodnih sestavnih delov, naj bi se morale ruske tovarne orožja zapreti, proizvodnja avtomobilov je bila močno prizadeta, traktorjev, motorjev in naprav za shranjevanje podatkov iz Zahoda pa naj bi primanjkovalo. Poročilo ugotavlja, da so izvedeni ukrepi zmanjšali politično in gospodarsko prožnost Rusije, zmanjšali njene industrijske in tehnološke zmogljivosti ter povzročili hude finančne obremenitve. Skratka, poročilo pravi, da sankcije delujejo.

Ekonomske sankcije nedvomno delujejo na dolgi rok. Toda na kratek rok sedanje sankcije nimajo vidnih učinkov in ne morejo zaustaviti ruskih vojaških operacij v Ukrajini, kljub zadovoljstvu bruseljskih “vojnih operativcev”. S tem se strinjajo oziroma tega ne morejo prezreti tudi ekonomisti, ki so sicer naklonjeni tem sankcijam. Der Spiegel:

Gabriel Felbermayr, head of the Austrian Institute for Economic Research in Vienna, says there is no clear winner in the struggle so far. “Russia cannot sustain being disconnected from the West technologically in the long run,” he says. “At the same time, Moscow is doing far better than expected because sanctions from Europe and the U.S. haven’t been consistent enough.”

The measures against Russian banks, which were described as an “atomic bomb” by the West, have hardly had any effect because of the numerous loopholes, the economist says, critically. Moscow has been able to compensate for the freezing of foreign exchange revenues by increasing energy revenues. Meanwhile, Europe’s oil embargo isn’t slated to go into effect for several months. Already, Moscow has begun selling a considerable share of its oil to India, some of which then finds its way to the West despite the sanctions.

In the Felbermayr’s view, the fact that the EU and America have rejected the advice of many experts to reduce Moscow’s oil revenues by imposing joint import tariffs is the greatest failure of the sanctions policy. If the EU had made that move, it could have eliminated a significant part of Russia’s extra profits, he argues. However, that also could have driven up gasoline and heating oil prices even further, a development the West didn’t want to subject its inflation-stressed citizens to.

Instead, the idea is to enforce a maximum price for Russian oil that is below the level of the global market price. The idea calls for Western insurance companies, which dominate the market, to only continue providing coverage to those tankers that transport oil under the desired conditions. But many experts doubt whether enough countries will sign on to make the idea a success.

That’s why Seibert, the Brussels sanctions planner, argues that there shouldn’t be sole reliance on the economics. “The Kremlin needs to pay a heavy economic price for its brutal attack,” he says. “But other measures are also needed, like arms deliveries. Only then will the pressure to end the war increase.”

No, če sedanje učinke sankcij na politično streznitev Putina lahko nekdo imenuje kot ekstremno učinkovite in če ta nekdo v isti sapi pove še, da je treba Ukrajini samo dobaviti še več orožja, da se bo pritisk na končanje vojne povečal, ta nekdo očitno živi v neki drugi realnosti. In celotna EU je zaradi te neprizemljenosti v hudih težavah.

Kot sem napisal pred natanko enim mesecem:

Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev. Prvič, da se ruski proračun primarno polni prek prihodkov od izvoznih carin na izvoz nafte in plina (to je polovica proračunskih prihodkov) in da mora cena nafte znašati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija izravna proračun.

Drugič, da je povpraševanje po nafti in plinu skorajda popolnoma neelastično, ponudba obeh energetskih virov je močno omejena, pogodbe o dobavah so dolgoročne, transport pa omejen s kapacitetami tankerjev in obstojem plinovodske infrastrukture. Zato energetske sankcije proti Rusiji samo še dodatno napihujejo že tako visoke cene nafte in plina po Covidu in še dodatno polnijo ruski proračun, ki dosega rekordne presežke v prvih štirih mesecih letos. Podobno rekorden je tudi ruski zunanjetrgovinski presežek. Rusija nima nikakršnih težav s prodajo morebitnih presežnih količin nafte in plina, saj Kitajska strateško polni svoje kapacitete, zato se je kitajski uvoz nafte iz Rusije letos že povečal za polovico,

In tretjič, da so ključne evropske države skorajda polovično odvisne od nabav ruskega plina, da srednjeročno ne morejo preiti na druge ponudnike, ker takšnih količin ni  mogoče nikjer nadomestiti in ker niti ne obstaja infrastruktura (plinovodi in LNG terminali), ki bi omogočala tovrstno zamenjavo dobaviteljev, če bi nadomestne količine obstajale. Pri čemer pa sta Nemčija in Italija s svojo polovično odvisnostjo od ruskega plina tako gospodarsko veliki in pomembni, da če prenehata uvažati ruski plin, njuni gospodarstvi kolapsirata (prenos šoka iz kemične, mineralne in jeklarske industrije po verigi v vse ostale panoge), s tem pa tudi evrsko gospodarstvo (prenos prek izvoznega šoka na vse trgovinsko povezane države).

Nekomu, ki pozna ta dejstva, je kristalno jasno, da energetske sankcije proti Rusiji ne morejo delovati na zmanjšanje njene finančne sposobnosti za financiranje njene vojaške intervencije v Ukrajini, ampak jo finančno le še krepijo.

Naj k temu dodam, da je predlog uvedbe uvoznih carin na ruske energente podobno bedast, saj bi to zgolj še povišalo uvozne cene ruskih energentov, čemur bi se navzgor prilagodile tudi svetovne cene energentov, evropska gospodinjstva in podjetja pa bi plačevala še za 30% višje cene za energente. Res genialno.

Prav tako, kot sem pisal pred dvema dnevoma, zadnja domislica – uvedba zgornje meje na cene ruskih energentov – ne more delovati. In to vsaj zaradi šestih razlogov. Pri čemer pa ima Putin v rokavu največjega aduta:

V primeru, da – hipotetično – ta ukrep začne delovati in da se uveljavi tudi za uvoz ruskega plina, bi lahko bila Putinova reakcija, da letos pozimi preprosto zapre plinovode proti EU državam. To bi seveda povsem zaustavilo nemško industrijo ter industrije večine EU držav (tudi Slovenije), hkrati pa vodilo k redukcijam plina in električne energije za gospodinjstva. Putin v tej situaciji nima ničesar izgubiti.

Te količine nafte in plina Rusija lahko, čeprav z diskontom, brez težav proda v Aziji, evropske države pa teh količin ne morejo dobiti nikjer (ker so pogodbe o dobavah dolgoročne, ker Opec države nočejo povečati količin ponudbe in ker niti ni infrastrukture za uvoz nafte in plina denimo iz Bližnjega vzhoda).

Na drugi strani pa Rusija dobiva vojno v Ukrajini, saj že kontrolira četrtino ozemlja Ukrajine in bo kmalu zasedla vsa ozemlja, ki jih je načrtovala. Ta ozemlja bo etnično očistila, s čimer se bo izognila gverilskim napadom in jih bo s tem, če bo želela, lahko trajno zadržala. Nobene dobave orožja razredčeni ukrajinski vojski ne morejo preobrniti tega položaja. Pri čemer pa Rusija še niti ni uporabila svojih najmočnejših orožij.

Vojne bo konec, ko se bo Rusija za to odločila. Kasnejša hladna vojna, dokler zahodne države ne priznajo novih dejstev, pa lahko traja pet let ali pa desetletja. Tako kot prejšnja hladna vojna.

O teh dejstvih lahko mi navadni smrtniki moraliziramo ali pa smo realisti, naše mnenje nima nobenega vpliva na potek stvari.

Toda to ne velja za ključne operativce. Če kdo na takšni poziciji ne vidi teh dejstev ali si maže oči s sanjarijami, ne more biti dober svetovalec. Ali drugače rečeno, ob takšnih svetovalcih nas mora biti strah, zelo strah.

Dejstvo je, da se lahko zanesemo samo nase in da moramo poskrbeti za čim večjo stopnjo samooskrbe s hrano in energenti ter pripraviti gospodinjstva in gospodarstvo na šok. Vse napore moramo vložiti v pripravo ukrepov, ki bodo čim bolj zmanjšali jesenski šok, ko bo začelo primanjkovati osnovnih življenjskih dobrin ter energentov. Treba je pripraviti ukrepe za gospodinjstva ter ukrepe, ki bodo pomagali neposredno in posredno prizadetim podjetjem, če se zapre ruska plinska pipa. Treba se je pripraviti na kratkoročni in na dolg srednjeročni šok, v primerjavi s katerim je bilo obdobje Covida mala malica.

Pred nami je obdobje vojne ekonomike. S kompromisom in premirjem bi se mu lahko izognili, ampak očitno so se gospodarji vojne na obeh straneh odločili za vojno.