Ali sankcije proti Rusiji res delujejo?

Zadnji Der Spiegel prinaša zanimiv vpogled v “kuhinjo” ekonomskih sankcij proti Rusiji. Iz zapisa sledi, da so bile sankcije proti Rusiji skrbno načrtovane že od novembra lani, ko se je direktor CIA Bill Burns na poti iz Moskve ustavil v Bruslju z obvestilom, da Putin resno načrtuje invazijo na Ukrajino. Od takrat naj bi bruseljski uradniki (pod vodstvom Björna Seiberta, nekdanjega uslužbenca nemškega ministrstva za obrambo) skupaj z ameriškimi načrtovali različne variante sankcij proti Rusiji – v odvisnosti od obsega invazije). EU je sprejela šest paketov sankcij (od zamrznitve deviznih rezerv ruske centralne banke in premoženja oligarhov, do skoraj popolne prepovedi izvoza v Rusijo in uvoza iz Rusije (razen energentov)).

O več podrobnostih načrtovanja sankcij, lahko preberete v Spieglovem članku. Toda ali te sankcije, ki naj bi Rusiji preprečile financiranje vojaških operacij, res delujejo?

Če vprašate Seiberta, sankcije “ekstremno dobro” delujejo. Iz poročila njegove skupine izhaja, da naj bi zaradi sankcij ruski BDP letos upadel za 10%, investicije pa za 20%. Zaradi pomanjkanja nekaterih zahodnih sestavnih delov, naj bi se morale ruske tovarne orožja zapreti, proizvodnja avtomobilov je bila močno prizadeta, traktorjev, motorjev in naprav za shranjevanje podatkov iz Zahoda pa naj bi primanjkovalo. Poročilo ugotavlja, da so izvedeni ukrepi zmanjšali politično in gospodarsko prožnost Rusije, zmanjšali njene industrijske in tehnološke zmogljivosti ter povzročili hude finančne obremenitve. Skratka, poročilo pravi, da sankcije delujejo.

Ekonomske sankcije nedvomno delujejo na dolgi rok. Toda na kratek rok sedanje sankcije nimajo vidnih učinkov in ne morejo zaustaviti ruskih vojaških operacij v Ukrajini, kljub zadovoljstvu bruseljskih “vojnih operativcev”. S tem se strinjajo oziroma tega ne morejo prezreti tudi ekonomisti, ki so sicer naklonjeni tem sankcijam. Der Spiegel:

Gabriel Felbermayr, head of the Austrian Institute for Economic Research in Vienna, says there is no clear winner in the struggle so far. “Russia cannot sustain being disconnected from the West technologically in the long run,” he says. “At the same time, Moscow is doing far better than expected because sanctions from Europe and the U.S. haven’t been consistent enough.”

The measures against Russian banks, which were described as an “atomic bomb” by the West, have hardly had any effect because of the numerous loopholes, the economist says, critically. Moscow has been able to compensate for the freezing of foreign exchange revenues by increasing energy revenues. Meanwhile, Europe’s oil embargo isn’t slated to go into effect for several months. Already, Moscow has begun selling a considerable share of its oil to India, some of which then finds its way to the West despite the sanctions.

In the Felbermayr’s view, the fact that the EU and America have rejected the advice of many experts to reduce Moscow’s oil revenues by imposing joint import tariffs is the greatest failure of the sanctions policy. If the EU had made that move, it could have eliminated a significant part of Russia’s extra profits, he argues. However, that also could have driven up gasoline and heating oil prices even further, a development the West didn’t want to subject its inflation-stressed citizens to.

Instead, the idea is to enforce a maximum price for Russian oil that is below the level of the global market price. The idea calls for Western insurance companies, which dominate the market, to only continue providing coverage to those tankers that transport oil under the desired conditions. But many experts doubt whether enough countries will sign on to make the idea a success.

That’s why Seibert, the Brussels sanctions planner, argues that there shouldn’t be sole reliance on the economics. “The Kremlin needs to pay a heavy economic price for its brutal attack,” he says. “But other measures are also needed, like arms deliveries. Only then will the pressure to end the war increase.”

No, če sedanje učinke sankcij na politično streznitev Putina lahko nekdo imenuje kot ekstremno učinkovite in če ta nekdo v isti sapi pove še, da je treba Ukrajini samo dobaviti še več orožja, da se bo pritisk na končanje vojne povečal, ta nekdo očitno živi v neki drugi realnosti. In celotna EU je zaradi te neprizemljenosti v hudih težavah.

Kot sem napisal pred natanko enim mesecem:

Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev. Prvič, da se ruski proračun primarno polni prek prihodkov od izvoznih carin na izvoz nafte in plina (to je polovica proračunskih prihodkov) in da mora cena nafte znašati vsaj 50 dolarjev za sodček, da lahko Rusija izravna proračun.

Drugič, da je povpraševanje po nafti in plinu skorajda popolnoma neelastično, ponudba obeh energetskih virov je močno omejena, pogodbe o dobavah so dolgoročne, transport pa omejen s kapacitetami tankerjev in obstojem plinovodske infrastrukture. Zato energetske sankcije proti Rusiji samo še dodatno napihujejo že tako visoke cene nafte in plina po Covidu in še dodatno polnijo ruski proračun, ki dosega rekordne presežke v prvih štirih mesecih letos. Podobno rekorden je tudi ruski zunanjetrgovinski presežek. Rusija nima nikakršnih težav s prodajo morebitnih presežnih količin nafte in plina, saj Kitajska strateško polni svoje kapacitete, zato se je kitajski uvoz nafte iz Rusije letos že povečal za polovico,

In tretjič, da so ključne evropske države skorajda polovično odvisne od nabav ruskega plina, da srednjeročno ne morejo preiti na druge ponudnike, ker takšnih količin ni  mogoče nikjer nadomestiti in ker niti ne obstaja infrastruktura (plinovodi in LNG terminali), ki bi omogočala tovrstno zamenjavo dobaviteljev, če bi nadomestne količine obstajale. Pri čemer pa sta Nemčija in Italija s svojo polovično odvisnostjo od ruskega plina tako gospodarsko veliki in pomembni, da če prenehata uvažati ruski plin, njuni gospodarstvi kolapsirata (prenos šoka iz kemične, mineralne in jeklarske industrije po verigi v vse ostale panoge), s tem pa tudi evrsko gospodarstvo (prenos prek izvoznega šoka na vse trgovinsko povezane države).

Nekomu, ki pozna ta dejstva, je kristalno jasno, da energetske sankcije proti Rusiji ne morejo delovati na zmanjšanje njene finančne sposobnosti za financiranje njene vojaške intervencije v Ukrajini, ampak jo finančno le še krepijo.

Naj k temu dodam, da je predlog uvedbe uvoznih carin na ruske energente podobno bedast, saj bi to zgolj še povišalo uvozne cene ruskih energentov, čemur bi se navzgor prilagodile tudi svetovne cene energentov, evropska gospodinjstva in podjetja pa bi plačevala še za 30% višje cene za energente. Res genialno.

Prav tako, kot sem pisal pred dvema dnevoma, zadnja domislica – uvedba zgornje meje na cene ruskih energentov – ne more delovati. In to vsaj zaradi šestih razlogov. Pri čemer pa ima Putin v rokavu največjega aduta:

V primeru, da – hipotetično – ta ukrep začne delovati in da se uveljavi tudi za uvoz ruskega plina, bi lahko bila Putinova reakcija, da letos pozimi preprosto zapre plinovode proti EU državam. To bi seveda povsem zaustavilo nemško industrijo ter industrije večine EU držav (tudi Slovenije), hkrati pa vodilo k redukcijam plina in električne energije za gospodinjstva. Putin v tej situaciji nima ničesar izgubiti.

Te količine nafte in plina Rusija lahko, čeprav z diskontom, brez težav proda v Aziji, evropske države pa teh količin ne morejo dobiti nikjer (ker so pogodbe o dobavah dolgoročne, ker Opec države nočejo povečati količin ponudbe in ker niti ni infrastrukture za uvoz nafte in plina denimo iz Bližnjega vzhoda).

Na drugi strani pa Rusija dobiva vojno v Ukrajini, saj že kontrolira četrtino ozemlja Ukrajine in bo kmalu zasedla vsa ozemlja, ki jih je načrtovala. Ta ozemlja bo etnično očistila, s čimer se bo izognila gverilskim napadom in jih bo s tem, če bo želela, lahko trajno zadržala. Nobene dobave orožja razredčeni ukrajinski vojski ne morejo preobrniti tega položaja. Pri čemer pa Rusija še niti ni uporabila svojih najmočnejših orožij.

Vojne bo konec, ko se bo Rusija za to odločila. Kasnejša hladna vojna, dokler zahodne države ne priznajo novih dejstev, pa lahko traja pet let ali pa desetletja. Tako kot prejšnja hladna vojna.

O teh dejstvih lahko mi navadni smrtniki moraliziramo ali pa smo realisti, naše mnenje nima nobenega vpliva na potek stvari.

Toda to ne velja za ključne operativce. Če kdo na takšni poziciji ne vidi teh dejstev ali si maže oči s sanjarijami, ne more biti dober svetovalec. Ali drugače rečeno, ob takšnih svetovalcih nas mora biti strah, zelo strah.

Dejstvo je, da se lahko zanesemo samo nase in da moramo poskrbeti za čim večjo stopnjo samooskrbe s hrano in energenti ter pripraviti gospodinjstva in gospodarstvo na šok. Vse napore moramo vložiti v pripravo ukrepov, ki bodo čim bolj zmanjšali jesenski šok, ko bo začelo primanjkovati osnovnih življenjskih dobrin ter energentov. Treba je pripraviti ukrepe za gospodinjstva ter ukrepe, ki bodo pomagali neposredno in posredno prizadetim podjetjem, če se zapre ruska plinska pipa. Treba se je pripraviti na kratkoročni in na dolg srednjeročni šok, v primerjavi s katerim je bilo obdobje Covida mala malica.

Pred nami je obdobje vojne ekonomike. S kompromisom in premirjem bi se mu lahko izognili, ampak očitno so se gospodarji vojne na obeh straneh odločili za vojno.

3 responses

  1. Od vseh velikih ekonomij je ruska daleč najbolj samozadostna. In to ne slučajno. Rusija se je na konflikt (tako kot Zahod) pripravljala vsaj od 2014, če ne še bistveno dlje. Kritični deii ekonomije (vojaška proizvodnja) je v bistvenih delih popolnoma neodvisna od.Zahoda. Letalska industrija, pa tudi cela Rusija nasploh, je po bolečih izkušnjah sodelovanja z Zahodom (Suhoj Superjet, MC21) ko je Zahod namesto obljubljenega in dogovorjenega sodelovanja, načrtno blokiral ruski razvoj, osvojila lekcijo. In ta je; Zahod nima nikakršnega interesa resnega sodelovanja, ki bi rezultiral v industrijskem napredku Rusije. Vloga Rusije v očeh Zahoda je dobaviteljica surovin in nič drugega.

    Če spremljate ruske medije v zadnjem času, boste ugotovili, da so Rusi Zahod popolnoma odpisali kot nezanesljivega in odkrito sovražnega partnerja. Ruska družba se je sprijaznila s tem, da od Zahod-a nima kaj pričakovati in se zato obrača stran od njega.

    Vse kar Rusi kupijo v Evropi in ZDA lahko kupijo v Aziji ali pa naredijo sami; vse lar prodajo Evropi, lahko prodajo drugje na svetu. Boleča resnica je, da RUSI EVROPE NA DOLGI ROK NE RABIJO.

    Za razliko od Rusije, Evropa rabi tako ruske surovine, ruske energente in ruski trg. Če je to res;

    ZAKAJ EVROPA SPREJEMA SANKCIJE; KI NJO BOLIJO BOLJ KOT RUSE?

    Zaradi enega samega razloga:

    KER ANGLOSASE (AMERIKE IN VB) NE BOLIJO!!!

    Leta 1948 ob ustanovitvi NATO je lord Ismay, prvi generalni sekretar NATO-a na vprašanje, kaj je namen NATO odgovoril z enim stavkom:

    TO KEEP AMERICANS IN, RUSSIANS OUT AND GERMANS DOWN.

    Ali mislite, da je danes kaj drugače? Gre za popolnoma isto strategijo samo Nemce zamenjajte z Evropejci. Zato ne bo nihče gledal na škodo, ki bo prizadeta evropski industriji. V resnici;

    VEČJA KO BO ŠKODA EVROPSKI INDUSTRIJI; CENEJE JO BODO POKUPILI.

    Drug efekt te krize je popolna politična in vojaška podreditev Evrope, ki je v celoti izgubila še tisto malo politične avtonomije, ki jo je že imela. Kot je omenil George Friedman direktor Stratfor na Chichago Council of Foreign Relations pred leti je temeljna naloga ZAhoda (ZDA in VB) preprečiti povezavo Evrope (Nemčije) z Evrazijo(Rusijo). Povezava evrazijskega polotoka(Evrope) z Evrazijo (Rusija, Kitajska) je za Evropo perfect fit. Evropska tehnologija za evrazijske trge, evrazijske surovie za evropsko industrijo. Štima? Odvisno iz katerega zornega kota gledate. Če gledate iz anglosaksonskega kota je to čista katastrofa. Namreč, če se Evropa poveže z Evrazijo, se pojavi vprašanje:

    KJE JE POTEM MESTO IN VLOGA ZA ANGLOSASE?

    Povezava Evrope z Evrazijo pomeni, da anglosasi izgubijo najvrednejši del plena iz 2.s.v, tj. Evropo.
    In tega ne bodo dopustili, pa naj umre še toliko Ukrajincev ali Evropa pri tem uniči velik del svojega gospodarstva.

    In, (nikar ne mislite, da se to ne more zgoditi), da se uvede obilka fašizma, ki bo na silo zatrla vsak političen odpor, ki bi se pri tem pojavil. Glejte samo na naraščajočo obliko cenzure in nadzora (borba proti “fake news”), naraščajoč pritisk na kogarkoli, ki se upira mainstream narativu, pa naj bo to političen, kulturni (multikultralizem, socialni (“woke”) ali “ekološki” (man made climate change). Kot je nekoč reke Frank Zappal:

    “The illusion of freedom will continue as long as it’s profitable to continue the illusion. At the point where the illusion becomes too expensive to maintain, they will just take down the scenery, they will pull back the curtains, they will move the tables and chairs out of the way and you will see the brick wall at the back of the theater.”

    ~ Frank Zappa

  2. “Te količine nafte in plina Rusija lahko, čeprav z diskontom, brez težav proda v Aziji”

    Ali za plin to res drži? Po mojem hitrem guglanju to na kratki/srednji rok, sploh pa ne letošnjo zimo, ni mogoče. Rusija naj bi bila ob obstoječi infrastrukturi sposobna v Azijo (predvsem Kitajski) dobaviti 40-50% količine plina, ki jo običajno dobavi Evropi, predvidoma po zelo znižani ceni (Kitajska kupuje še ceneje od srednjeazijskih držav). Lani je bila ta številka 15-20%, do leta 2030 pa bi hipotetično s širitvijo infrastrukture lahko prišli do 60-75% količine, ki jo je lani kupila Evropa. Upoštevani so tako plinovodi kot LNG.

    • Leta 2027 bo začel delovati plinovod Sila Sibira 2 (Power of Siberia 2), ki bo plin iz Jamal-a (od koder ga sedaj dobiva Evropa) preusmeril preko Mongolije na Kitajsko. Zmogljivost bo preko 100 milijard m3 letno. Z že predvideno opcijo povečanja na 200 milijard m3). Zato si je Evropa postavila za cilj plinsko neodvisnost do 2027.

      Prav tako bo najmanj do takrat začel delovati drugi Novatek-ov terminal za utekočinjen plin. Gre za ogromno investicijo v rangu več kot 20 mrd dolarjev. Moral bi začete delovati že pred tem datumom, vendar bo z izgradnjo nekaj težav, ker General Electric ne bo dobavil turbin za kompresorje, vendar že obstajajo ruske alternative. Podobno bo z nekaterimi drugimi zahodnimi dobavitelji (Linde. ..).Naslednji problem so tankerji-ledolomilci, ki naj bi jih poleg ruske ladjedelnice Zvezda, gradili korejci. Potreben bo delen redizajn in odlog projekta , ampak to ni nekaj takega, kar ruska industrija (ali p akitajska) ne bi zmogla. Zahodna podjetja ne bodo verjetno nikdar več prisotna na ruskem trgu, hkrati pa bodo dobila na svetovnem trgu novo(rusko, kitajsko) konkurenco.

      Podobno se je zgodilo v 80-tih, ko je Zahod blokiral izvoz cevi za plinovode v Rusijo. Res je s tem povzročil nekajletno zamudo, ampak Rusi lahko danes izdelajo cevi sami.

      Res je, da Rusi prodajajo nafto in plin v Azijo z diskontom, ampak glede na izjemno povečanje ravni cen za plin in nafto, so dobički Rusov še vedno izjemni. Vsekakor pa nekajkrat večji, kot so bili pred krizo.

      Drug efekt je, da Rusija pospešeno gradi plinsko in naftno vertikalo tj. rafinerije, kemično industrijo in drugo industrijo, ki za input uporablja plin in nafto (umetna gnojila,…). Ta trend je opazen že nekaj let. Ne samo, da bodo s tem povečali dodano vrednost, na osnovi nižjih inputov bodo zmleli zahodno konkurenco. Tretji efekt je, da je te produkte bistveno težje slediti in blokirati na svetovnih trgih. Tisti, ki jih bo uporabljal (Kitajska, Indija,..) bo imel bistveno prednost na svetovnih trgih…

      Evropejci smo si sami zadali; ne strel v koleno, strel v glavo!. Tudi če se bomo osamosvojili od ruskega plina in nafte, bomo zaradi bistveno dražjih inputov (“zelena energija, blokada Rusije) izgubili konkurenčno vojno proti Aziji.

      “Rešitev” bo, kar se že kaže, “ograditev” Zahod-a v svojo gospodarsko cono, kjer bodo popolnoma dominirali američani in velike korporacije. Bo konec globalizacije kot jo poznamo.

      Politično bo to ena zatohla “woke” fašistična družba, s kompletnim digitalnim nadzorom (še večjim kot je že), obveznimi letnimi cepljenji, cenzuro medijev (“korporativni fact checking), “woke” uničenjem tradicionalne družine in spolnih vlog, multikulturalizmom namesto nacionalnih držav….

      Over time, these government-business interactions have created a virtual merger of government and business power, something Mussolini described as the essence of fascism when he wrote, in the 1932 Enciclopedia Italiana:

      “Fascism should more properly be called corporatism, because it is the MERGER OF STATE AND CORPORATE POWER.”

%d bloggers like this: