Bo Evropa pozimi v temi in mrazu?

Vedno dokaj trezni britanski The Economist je v petek objavil nosilni članek z dramatičnim naslovom “Can Europe keep the lights on this winter?“. Verjamem, da se večina ljudi danes niti približno ne zaveda, kaj se nam lahko zgodi jeseni in pozimi. Sploh tista večina, ki naivno zaupa vodilnim medijem, ki nekritično prenašajo izjave političnih veljakov, da moramo samo še bolj pritisniti na Rusijo s sankcijami na uvoz nafte (in nato še plina) in dobaviti še več orožja Ukrajini, pa se bo situacija sama po sebi uredila. Seveda je zgornja politična narativa absolutno nebulozna, skregana z osnovnimi dejstvi ter neizmerno nevarna. Če nadaljujemo v skladu s to evropsko “strategijo” glede Rusije, če bomo Rusijo še naprej želeli stisniti v kot (s prepovedjo uvoza nafte ali omejitvijo cene plina) ali pa če se bo Putin strateško tako odločil, bo Rusija zaprla plinsko pipo do Evrope, zaradi česar lahko Evropa pozimi konča v temi in mrazu, industrija se lahko večinsko zaustavi, lahko pride do globoke recesije, inflacija bo šla v nebo, v trgovinah se bodo ljudje tepli za kruh, na bencinskih črpalkah pa za litre bencina in nafte. Ali še kaj hujšega.

Zadeva res ni nedolžna. V nadaljevanju zgolj navajam podatke iz The Economista. Da dobite občutek glede pomanjkanja energentov, ki se nam obeta v primeru zaostritve situacije, kamor nas potiskajo ameriški in evropski “voditelji”. Evropske države so se nekaj časa oklepale povečanega uvoza plina iz ZDA ter hkrati polnile skladišča s plinom. Toda v vmesnem času je požar zaprl teksaško podjetje, ki je utekočinjalo naravni plin tudi za Evropo, glavni evropski plinovod Severni tok je padel na 40% kapacitete (ker zaradi sankcij ni turbin iz Kanade). Prvo je odneslo 2.5%, drugo pa 7.5% celotne evropske porabe plina. Grozi nam, da bo  Evropa uspela morda le 60% napolniti skladišča s plinom. Naj ponazorim: EU letno porabi med 400 in 500 milijard kubičnih metrov plina, kapaciteta skladišč znaša 100 milijard kubičnih metrov, medtem ko iz Rusije EU uvozi za več kot 150 milijard kubičnih metrov plina. To pomeni, da lahko zmanjka okrog četrtina vsega potrebnega plina. Pri čemer pa so države v različnem položaju, saj je Nemčija denimo kar 65% odvisna od ruskega plina.

K temu dodajte, da bo problem tudi na trgu električne energije. Tradicionalna izvoznica Francija je zaradi remonta polovice nukleark postala neto uvoznica elektrike, zaradi suše so vodostaji rek nizki, Nmečija zapira še preostale nuklearke, lani so bile tudi vetrovne razmere slabe. Vse to pomeni, da se bodo države začele obnašati oportuno in bodo zaprle meje za pretok energentov. Dobili bomo energetsko avtarkijo. Vsaka država bo morala poskrbeti zase. Medtem ko je Slovenija pri elektriki skoraj samozadostna, pa je pri plinu na koncu cevi, “naš” plin pa je shranjen v Baumgartnu v Avstriji.

Vse to kaže na potrebne redukcije porabe plina in elektrike. Kako drastične bodo te omejitve in kako močno bodo prizadeta gospodinjstva, naj bi bilo odvisno od dveh neznank: od zimskih temperatur v Evropi in od obsega okrevanja Kitajske po covidnih zaprtjih (močnejše bo okrevanje, več utekočinjenega plina bo Kitajska posrkala zase in manj ga bo za Evropo). Toda tudi če bo redukcij deležno predvsem gospodarstvo, to pomeni, da se za mesec ali dva zaustavi praktično vsa kemična industrija, industrija gnojil, jeklarska in plinska industrija, industrija cementa itd.

The Economist zaključi članek z zelo povednima stavkoma:

“Evropa doslej ni imela sreče v energetski vojni z Rusijo. Če želimo imeti luči prižgane do pomladi, je to treba spremeniti”

Bomo res stavili na srečo (glede mile zime in slabšega okrevanja Kitajske) ali pa se bodo evropski voditelji spametovali in zavzeli bolj pragmatično stališče do Rusije (ki je medtem vojno v Ukrajini itak že dobila)?

Europe’s energy war is becoming total. Having already banned or promised to ban imports of Russian oil, leaders of the g7 group of countries said on June 28th that they would explore ways to cap its price, as well as that of Russian gas. Populations are being prepared for pain. Britain has hinted that it will reform its power market to curb the influence of natural gas on domestic prices. French utilities have called on consumers to cut energy use “immediately”. One goal of such manoeuvres is to deprive Russia of much-needed revenue. Another is to try to ward off the energy crunch that looms over Europe.

Only a month ago it looked like a crisis might be avoided—just. As America cranked up its exports of liquefied natural gas (lng), its share of Europe’s total gas imports rose from 6% in September to 15% in May, even as Russia’s slumped from 40% to 24%. What gas Europe needed from its troublesome neighbour still flowed. Russia did turn off the taps to Bulgaria, Finland and Poland after they refused to pay in roubles, as it had demanded, but they bought little in the first place. The continent’s reserves were building up at a record pace.

Then two things happened. On June 8th a fire shut down the Freeport gas-liquefaction facility in Texas. The outage, which is expected to last 90 days, has deprived Europe of 2.5% of its gas supply. A week later Gazprom, a Russian energy giant, said that supply to Europe through the Nord Stream 1 pipeline would fall to just 40% of capacity, ostensibly because of the delayed return of a turbine being serviced in Canada (Gazprom blames sanctions). That took another 7.5% off Europe’s supply.

There are few other sources. LNG terminals are running at full tilt. Little more can flow through pipelines from Algeria, Azerbaijan or Norway. Restarting the Dutch gas field of Groningen, which once supplied as much as Nord Stream but was phased out after causing earthquakes, is politically tricky. The result, reckons Rystad Energy, a consultancy, is that the eu’s gas-storage facilities will be two-thirds full by the end of October, short of the bloc’s target of four-fifths. There is even a fear that Nord Stream, which is due for regular servicing in July, will not restart once the maintenance ends. If so, Europe may enter the winter with storage levels at just 60%.

That raises questions about the continent’s ability to stay warm this winter. Moreover, gas-fired power generation has become the marginal source of electricity supply over the past year in western Europe, implying that its cost is what sets power prices across the region. Last year this was partly because renewable-power generation was hampered by droughts (and thus feeble rivers) and insufficiently strong winds. This time the problem is that nuclear reactors in France require maintenance and are running at less than half their capacity. That is draining Europe’s power supply—just as a heatwave in the south is boosting demand for cooling. France’s spot power prices averaged €197 ($206) per megawatt-hour in May, compared with €15 a year ago.

One way Europe copes with imbalances is through trade. France, once the region’s largest exporter of power, is now buying electricity from its neighbours. Wholesale gas is now dearer in Germany and eastern Europe, because of the reduction of supply through Nord Stream (see chart). That will incentivise flows from Britain and Spain, which have lng terminals. But it will not increase the aggregate supply of fuel and power. And there are signs that, in a crunch, unity could fray. On June 29th it emerged that one of Britain’s first steps in an emergency would be to cut off gas to mainland Europe.

EU countries are thus scrambling to find alternatives to gas. Germany has reversed plans to retire more than one-fifth of its coal-fired power stations this year. Austria, Britain, France and the Netherlands have said they may either delay closures of, or reopen, coal plants. Some of the seven European nuclear plants that are due to be shut by the end of winter may also be kept operating a bit longer. Yet even if all of this is done, gas will probably continue to set electricity prices. A futures contract for Germany’s “baseload” (ie, non-renewable) power in December currently trades at 25% above gas-fired power-generation costs, suggesting that the market is pricing in a gas crunch, plus a premium.

A persistent supply shortfall means demand will have to adjust. High prices might do part of the job. But rationing may also have to be imposed on gas- and power-hungry companies, such as producers of fertiliser, glass and steel. How drastic those curbs are, and whether they end up being extended to households, will in turn depend on two wild cards: winter temperatures on the continent; and the extent to which China bounces back from covid-19 lockdowns and soaks up more lng. Europe has so far been unlucky in its energy war with Russia. If it is to keep the lights on until the spring, that needs to change.

Vir: The Economist

4 responses

  1. Zahod je s sankcijami napadel Rusijo, Evropa bo potegnila kratko. Seveda, kadarkoli lahko odstopijo od sankcij, in vse bo takoj po starem. Naš sovražnik niso Rusi, ampak naši trmoglavo cepetajoči politiki, ki z glavo tolčejo v zid. OK, hudo je, da bo Rusija zavzela del Ukrajine, ampak ne moreš zdaj žrtvovati cele Evrope, da se zaščiti majhen del Ukrajine. Počasi bo treba sprejeti, da je vzhodna Ukrajina po novem del Rusije.

    Všeč mi je

  2. Zadnji čas je za streznjenje evropskih politikov. Namesto, da se na sestanku G7 norčujejo iz Putina in razpravljajo o tem ali naj se slečejo do pasu, bi morali iskati izhod iz nastale krize. Vse to dogajanje je dejansko distopija, ki jo živimo danes in bomo jutri, najkasneje pa to zimo v nesluteni krizi, kakršne ni doživelo nekaj generacij evropskih državljanov.

    Napovedi nadaljevanja ponovnega prerazdeljevanja geostrateških interesov velikih, so izjemno črnoglede. Maske so padle in sedaj ni več dileme, da gre za več kot samo »posebno operacijo« v Ukrajini za zaščito Ruske manjšine. Gre za vojno med ZDA in Rusijo v kateri umirajo za interese ZDA predvsem Ukrajinci in seveda tudi Rusi, ostali koristni idioti predvsem državljani Evrope in tudi nerazvitega sveta pa bomo dolga leta trpeli posledice. Perspektive za končanje tega spopada so zelo slabe. Nobena od strani v tem spopadu te vojne ne sme izgubiti. Za Ameriko bi bil to »še« en poraz in neslaven umik iz konflikta, ki si ga zaradi že tako načetega ugleda v svetu in notranjih težav, ne more privoščiti. Za Rusijo je širjenje Nata na njihove meje že zdavnaj prekoračena rdeča črta. Še posebej, ker so se vidni ameriški politiki javno izpostavljali z idejami za razkosanje Rusije. Na ta problem je opozarjal Putin svetovne politike že vse od zasedanja Nata v Bukarešti leta 2009. Za Rusijo umik na stanje pred 24.2. ali pa celo na stanje pred 2014 brez Krima, ne pride v poštev. Ves čas pa visi v zraku grožnja, da bodo uporabili jedrsko orožje v primeru, da se bodo čutili ogrožene. Trenutno ni pogojev za pogajanja in konflikt bo trajal toliko časa, morda celo nekaj let, da bo na terenu ena stran poražena ali pa bo uspela medijsko in predvsem pred svojo javnostjo prikazati dosežen »status quo« kot uspeh.

    Za razumevanje vsega ozadja zelo priporočam ogled predavanja profesorja iz Univerze v Chicagu Johna Mearsheimerja junija 2022 v Firencah in tudi vrsto njegovih intervjujev in predavanj, ki jih je imel in so na YouTubu. ( https://www.youtube.com/watch?v=qciVozNtCDM ). Mearsheimer je bi že leta 2015 kritik vpletanja ZDA v dogajanja v Ukrajini ( https://www.youtube.com/watch?v=8X7Ng75e5gQ
    ).

    Medtem, ko razpada zahodni imperij z ZDA na čelu ter koristnimi idioti EU in GB, se gradi nov »vzhodni« imperij, ki v svojo gospodarsko povezavo vabi še vrsto drugih držav sveta. Medtem, ko stavi zahodni imperij na finančne malverzacije, stavi vzhodni imperij na produkcijo dobrin. Medtem, ko stavi zahodni imperij na vojna osvajanja z vzbujanjem konfliktov, stavi vzhodni imperij na »mehko« silo in osvajanja z gradnjo infrastrukture in gospodarsko sodelovanje na kolikor toliko enakovrednih vzajemnih interesih. Čas bo pokazal kateri model bo bolj uspešen. V Evropi se bo verjetno vzpostavila »vojna krajina« (skandinavske, baltske države, Poljska, Češka, Slovaška, Romunija, Bolgarija, ki bo obkrožala »vzhodni imperij« na zahodu in deloma jugu. Evropo čaka dolga stagnacija in morda celo notranji konflikti med posameznimi državami. Upam, da se motim, vendar zaenkrat nič ne kaže na to.

    Všeč mi je

  3. Spoštovani gospod res expert za državno ekonomijo. Jaz Vas zelo mnogo cenim in spoštujem. Spremljam Vaša pisanja. Ampak, brez zamere, danes bi rad Vami le omenil eno moje opažanje glede Vaše odlične kolumne v “Dnevniku” z dne 8.7.2022. Opravičujem se in spoštujem Vaše osebne občutke in mnenja, ampak z dobrimi namerami želim komentirati naslednji pasus: “…Pustimo ob strani, da evropski politiki takšne narative niso uporabili proti ZDA, ko so te denimo sfabricirale »dokaze« o obstoju orožja za množično uničevanje, da bi lahko napadle in uničile Irak. Pustimo ob strani, da niso uporabili te narative ob ameriškem bombardiranju Libije in Sirije, ob zasedbi Afganistana, zaradi katerih smo v Evropo dobili milijone beguncev…” Namreč, mislim, da ste mogli lahko zapisati tudi znani primer nelegitimne, brezpravne, nečloveške, in sicer tragične intervencije SAD in NATO bombardiranjem Srbije v letu 1999. Takšno dejstvo po mojem popolnoma je treba poudariti v kontekstu Vaše misli v tem pasusu. Ponavljam, oprostite če Vas tisto nekaj moti, vendar upam, da je z moje strani tisti poudarek popolnoma upravičen. Želim Vam vse dobro, predvsem zdravje in dolg život in že veliko kolumn za veliko zadovoljstvo nas navadnih bralcev, ki pa želijo le mir, svobodo in zdravo življenje vseh ljudje na svetu. Srečno.

    Všeč mi je

%d bloggers like this: