The Economist: Sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, vendar Ukrajini dajmo še več orožja

No, končno so se tudi v velikem mediju opogumili povedati, da je cesar nag. Sicer še vedno dokaj sramežljivo, vendar The Economist kot največji globalni ekonomsko-finančni magazin ugotavlja, da sankcije proti Rusiji ne delujejo po pričakovanjih, da pa lahko morda na srednji rok prizadenejo Rusijo. Denimo sankcije lahko do leta 2025 prizemljijo morda petino ruskih civilnih letal in prizadenejo rusko industrijo zaradi pomanjkanja sestavnih delov. Ali da Rusiji grozi, da bo postala “bencinska postaja za Kitajsko” (no, do zdaj je bila to za Nemčijo in ostale evropske države). The Economist:

What are the results? On a three- to five-year horizon isolation from Western markets will cause havoc in Russia. By 2025 a fifth of civil aircraft may be grounded for want of spares. Upgrades to telecoms networks are being delayed and consumers will miss Western brands. As the state and tycoons seize Western assets, from car plants to McDonald’s outlets, more crony capitalism beckons. Russia is losing some of its most talented citizens, who recoil at the reality of dictatorship and the prospect of their country becoming a petrol station for China.

Toda: zaradi sankcij se rusko gospodarstvo ni sesulo, padec BDP bo morda zgolj 6% (namesto pričakovanih 15%), finančni sistem se je hitro stabiliziral, ruska plačilna bilanca in proračun dosegata rekordne presežke. Rusija je našla nadomestne trge za nafto in plin in našla je nadomestne izvoznike za uvoz ključnih komponent. Telekomunikacijska infrastrukturna tehnologija Kitajske je precej bolj napredna od evropske in ameriške (zato toliko težav za kitajski Huawei, ki ima najbolj napredno 5G tehnologijo). Več kot 100 držav ne sodeluje v sankcijah proti Rusiji, iz Dubaja in drugih držav lahko prosto letite vsak dan v Rusijo. Sankcije ne morejo zaustaviti ruske agresije na Ukrajino, niti je upočasniti, Rusija lahko nadaljuje vojno še 5 ali 10 let, pa ji ne bo zmanjkalo denarja. Nasprotno pa so sankcije prizadele evropsko gospodarstvo, ki bo zaradi njih zapadlo v recesijo.

Ruski rubelj nikoli ni bil močnejši, evro pa nikoli šibkejši (proti dolarju) v zadnjih 20 letih. Pozimi bodo v mnogih EU državah redukcije pri dobavah plina in morda tudi pri elektriki (če ne bo dovolj premoga, ki bi nadomestil plin v termoelektrarnah) in naslednjih 5 let bo izjemno težkih. Zaradi bedasto dizajniranih sankcij.

Pred tremi meseci (in še prej) sem pisal o tem, da so sankcije kontraproduktivne in da kaznujejo zgolj tistega, ki je sankcioniral Rusijo:

Če kaj, so trije meseci sankcij proti Rusiji pokazali, da rusko gospodarstvo prenese višji prag bolečine kot pa evropsko. Če je bil namen sankcij, da povsem zaprejo finančne tokove, s katerimi Rusija financira svojo vojaško intervencijo v Rusiji, so povsem zgrešile namen. Ne morem si predstavljati, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki ne poznajo treh ključnih in splošno znanih ekonomskih dejstev.

Še vedno ne razumem, da imajo evropski “voditelji” tako slabe ekonomske svetovalce, ki tega ne razumejo. In ne razumem, da evropski “voditelji” teh očitnih dejstev nočejo razumeti in da potiskajo Evropo v največjo krizo po drugi svetovni vojni. Krizo, ki bo najprej privedla do energetskega mrka in posledično do selitve domače industrije v tujino ter zapiranja delovnih mest. Krizo, ki lahko pripelje do razpada EU.

Tega nočejo pripoznati tudi v The Economistu, ki se – ne vem zakaj – izgovarja, da sankcije ne delujejo, ker se jih ne držijo vse države (100 držav s 40% svetovnega BDP jih bojkotira) in išče rešitev v tem, da Zahod pošlje še več orožja v Ukrajino.

It turns out the sanctions weapon has flaws. One is the time lag. Blocking access to tech the West monopolises takes years to bite, and autocracies are good at absorbing the initial blow of an embargo because they can marshal resources. Then there is the blowback. Although the West’s gdp dwarfs Russia’s, there is no wishing away Mr Putin’s chokehold on gas. The biggest flaw is that full or partial embargoes are not being enforced by over 100 countries with 40% of world gdp. Urals oil is flowing to Asia. Dubai is brimming with Russian cash and you can fly with Emirates and others to Moscow seven times a day. A globalised economy is good at adapting to shocks and opportunities, particularly as most countries have no desire to enforce Western policy.

The good news is that, 180 days after the invasion, democracies are adapting to this reality. Heavy weapons are pouring into Ukraine, NATO is fortifying Europe’s borders with Russia, and Europe is securing new sources of gas and speeding up the shift to clean energy. America is reducing its dependence on Chinese tech and urging Taiwan to improve its military defences. The catch is that every autocracy, not least Xi Jinping’s China, is also studying the sanctions war with Russia and is busy learning the same lessons. Ukraine marks a new era of 21st-century conflict in which the military, technological and financial elements are intertwined. But it is not an era in which the West can assume it has pre-eminence. Nobody can counter aggression through dollars and semiconductors alone.

Oboje je popolna neumnost. Prvič, sankcij se preprosto ne morejo držati vse države, če ne želijo kolapsirati svojega gospodarstva. Treba je upoštevati specifiko nafte in plina kot dveh ključnih energentov z omejeno ponudbo (količinsko in glede kroga držav z nahajališči), zaradi česar je povpraševanje po obeh skrajno cenovno neelastično (ker sta omejena in nepogrešljiva, so kupci pripravljeni plačati katerokoli ceno, da ju dobijo). Zaradi tega si države širom sveta ne morejo privoščiti, da sankcionirajo Rusijo. Lahko si to privoščijo ZDA, ki imajo dovolj lastne nafte in plina. Ne morejo pa si evropske države (razen Norveške in delno V. Britanije), razen če želijo narediti ekonomski samomor. In še dodatno: zakaj bi države iz kartela OPEC sodelovale pri embargu na Rusijo in sebi zmanjšale prihodke, če bi cene nafte in plina ostale nizke?!

V kartelu OPEC in njeni najmočnejši članici Saudski Arabiji se smejejo v obraz ameriški administraciji, praktično istočasno z obiskom predsednika Bidena v Saudski Arabiji je slednja zaprosila za članstvo v skupini BRICS+, ki jo vodi dvojec Kitajska – Rusija.

In drugič, pošiljanje še več orožja v Ukrajino ne more zaustaviti vojne in ne more pregnati Rusije iz Ukrajine, ker je pač Rusija neprimerno vojaško močnejša in ima orožja, ki jih še ni uporabila. Game-changer bi bil, če bi se v Ukrajini neposredno angažirale ZDA ali NATO, toda to bi pomenilo vojno napoved Rusiji, česar pa si zahodne države ne upajo in ne morejo privoščiti, ker bi to lahko vodilo do jedrske vojne. Torej, pošiljanje še več orožja v Ukrajino pomeni zgolj podaljševanje vojne v daljno prihodnost, kjer bo Ukrajina popolnoma porušena, ukrajinsko gospodarstvo bo padlo nazaj za 100 let, ukrajinsko prebivalstvo bo pavperizirano in oropano sleherne prihodnosti, evropske države pa polne desetin milijonov ukrajinskih beguncev. Ukrajina bo postala evropski Afganistan. To pač ne more biti sprejemljiva opcija za nikogar.

Rešitev je mir (na podlagi dogovora), ne pa vojna.

6. marca letos (2 tedna po začetku vojne, ko je Nato uradno sporočil, da ne bo zaprl zračnega prostora nad Ukrajino) sem zapisal, da so se s tem opcije za Ukrajino in tudi EU povsem spremenile. Napisal sem:

V luči nove situacije bo ukrajinsko vodstvo moralo sprejeti odločitev, ki bo v danih okoliščinah optimalna za njeno državo. To pa pomeni:

    1. najprej mirovni sporazum Ukrajina – Rusija,
    2. Ukrajina obdrži suverenost, obe regiji (Lugansk in Donetsk) dobita avtonomijo, Krim pa neodvisnost,
    3. Ukrajina postane članica EU,
    4. Ukrajina ostane nevtralna država.

Ukrajina s tem zmanjša žrtve in materialno uničenje, pridobi mir ter pridobi članstvo v EU, za kar si je tako prizadevala in kar je zanjo efektivno veliko bolj pomembno kot članstvo v NATO.

Pet mesecev in pol kasneje za tem še vedno stojim. Stojim za diplomatsko rešitvijo te vojne. So se pa vmes opcije za Ukrajino precej poslabšale. Rusija je vojaško zavzela ozemlja nekdanje Novorusije, kjer živi večinsko ali manjšinsko rusko prebivalstvo, in jih pospešeno integrira v Rusko federacijo. Vprašanje je, ali se je Rusija še pripravljena odpovedati tem ozemljem, kot se je bila to pripravljena v pogajanjih po začetku vojne. Ta ozemlja, predvsem Lugansk in Donetsk, bodo morda za vedno ostala ruska, regijo Herson pa bo morda mogoče v pogajanjih dobiti nazaj. Ukrajina je svojo priložnost v pogajanjih v precejšnji meri zamudila (seveda zaradi ameriškega pritiska in zavajanja). Toda ponujeno je še vedno bistveno bolje od tega, kot če nadaljuje vojno do zadnjega mladega, za vojno sposobnega moškega in do zadnje porušene tovarne in zadnjega porušenega mostu.

Vem, da se bodo različni liberalni moralneži in pravičniki zgražali nad tem realpolitičnim pogledom. Toda ta realpolitična rešitev je edina izvedljiva stabilna rešitev in rešitev, ki povzroči daleč najmanj škode. Je optimalna opcija za Ukrajino (in Evropo). Moralneži in pravičniki (ki so se sicer pozabili zgražati in zahtevati sankcije, ko so ZDA napadle in do tal zbombardirale Irak, ko so napadle in zbombardirale Libijo in Sirijo, ko so (brez mandata Varnostnega sveta OZN) napadle in zbombardirale Srbijo, in ki se pozabijo zgražati in zahtevati sankcije proti Izraelu, ki izvaja apartheid politiko na s strani Izraela okupiranih ozemljih Palestine) si morajo zastaviti dve povsem preprosti vprašanji:

  • imate raje (A) Ukrajino, ki bo sicer (uradno, kajti neuradno že je od leta 2014) nekoliko manjša, vendar bo kot stabilna članica EU (z vladavino prava!) zagotavljala možnosti razvoja svojemu gospodarstvu ter prihodnost in blaginjo svojemu prebivalstvu, ali imate raje (B) Ukrajino, ki bo – kljub žrtvovanju zadnjega mladega moža Ukrajine – desetletje in več evropski Afganistan s popolnoma porušeno infrastrukturo, kjer bo ukrajinsko gospodarstvo padlo nazaj za 100 let, ukrajinsko prebivalstvo pa bo pavperizirano in oropano sleherne prihodnosti? Drugih dosegljivih opcij ni.
  • Ste pripravljeni za svoje ideale (na katere sicer pozabite, ko gre za ameriške in izraelske agresije) žrtvovati sedanjost in prihodnost 44 milijonov Ukrajincev?

Rešitev je mir in to takoj, ne pa vojna. Kaj tukaj ni jasno?

4 responses

  1. Prepozno! Žal je za mirno rešitev vojne v Ukrajini, ki se je kuhala aktivno od leta 2014, dejansko pa že vse od razpada Sovjetske zveze, prepozno. Čas je bil še vedno do 24.2.2022 ter morda še kakšen mesec od začetka vojne, ko je bilo celo s strani Rusije zaznati pripravljenost za pogajanja, kasneje se je konflikt samo še zaostroval. Dejansko ni bilo interesa za pogajanja s strani Ukrajine, predvsem pa ne s strani ZDA, ki dejansko z vsemi sredstvi, razen neposrednega sodelovanja vojske NATO pakta, vodijo proxy vojno ob pomoči evropskih vazalov. Situacija je tako zapletena, da so vsi scenariji, ki jih različni analitiki omenjajo, bolj ali manj verjetni. To kar se dogaja v Ukrajini je igra z ognjem na sodu smodnika.

    V vsakem primeru, če tudi se ne uresničijo črni vojni scenariji, bo Evropa plačala ceno, ki je trenutno nepredstavljiva. Evropska skupnost je relativno šibka tvorba, ki dobro deluje v normalnih političnih in gospodarskih razmerah. Take krize kot je pred njo združena Evropa še ni doživela in velika verjetnost je, da je ne bo preživela. Z vsakim dnem trajanja krize se veča verjetnost za razpad, ki pa ne bo miren. S strahom pričakujemo jesen in zimo.

  2. Dragocen članek v slovenskem prostoru.Mojih five cents k temu.

    Za politični dogovor je verjetno že prepozno. Rusija ne bo dala ne Donbassa, ne Zaporožja in Hersona (ki pomenita most do Krima in ozemlje preko katerega teče kanal iz Dnjepra na Krim – ta pomeni ključni vodni vir ne samo prebivalstvo, temveč tudi za kmetijstvo Krima, ki se je zaradi tega v zadnjih 8 letih zmanjšalo za 90%). In zelo verjetno, potem, ko bo ukrajinska vojska še dodatno zmleta, bodo k tem pokrajinam priključili še Harkov, Odeso in Krivi Rog. S tem bo Novorosija kompletno v ruskih rokah. Rusija se bo sicer pogajala, s tem vzdrževala vtis, rezultat pa bo na koncu enak.

    V ruskih rokah bo tudi 4/5 vsega černozjoma in večina rudnih in energetski bogatstev Ukrajine, pa kakih 12 milijonov (Rusov in proruskih Ukrajincev) njenih prebivalcev. Ostalo je (in bo) obupna revščina za katero se bojim, da EU ne bo imela nobenega interesa, da jo preživlja. Belo izobraženo prebivalstvo bo itak (vkolikor ni že) emigriralo in s tem popolnjevalo EU demografski primanjkljaj. Sprejeti (in spodbujati) ukrajinsko emigracijo je bistveno lažje in ceneje kot vzdrževati propadlo, do konca skorumpirano državo. Pozabite, da jo bodo vzdrževali Rusi. Ti so vzeli lekcijo iz SZ in ne bodo danes nikomur ničesar zastonj dali.

    Kaj pa Rusija? Poskus vzpodbuditi prevrat v Rusiji na osnovi zloma ekonomije, hiperinflacije in nasprotovanju množični mobilizaciji je propadel. Tako kot 2014 bodo sankcije imele že na srednji rok popolnoma nasproten efekt kot ga je pričakoval Zahod kljub močnejši kratkoročni bolečini.
    Sancije bodo dale neverjeten pospešek reindustrializaciji Rusije, debirokratizaciji in tehnološkemu napredku. In to se že kaže. Od 2014 naprej. Kot je danes komentiral eden od industrijalcev v časopisu Izvestija,

    “v zadnjih 5 letih” je Rusija naredila večji napredek (na teh področij-p. MG) kot v prejšnjih 25 letih skupaj”.

    Kar ne bo proizvedla sama, bo kupila na Ktajskem in drugod. Evropa pa bo izgubila lukrativen 150 milijonski (v bodoče 165 milijonski) trg in izjemno surovinsko in energetsko bazo. Ne samo, da bo Evropa izgubila surovinsko bazo in trg, dobila bo tudi novega tehnološkega konkurenta na tretjih trgih.

    KO ČLOVEK TO GLEDA, SE SPRAŠUJE, ČE NI BIL PRAVI CILJ PROVOCIRANJA RUSIJE IN UKRAJINSKE VOJNE, EVROPA?

    “Glejte kaj delajo, ne kaj govorijo”, je osnovno pravilo vsake politične analize. Dodali bi lahko še : “glejte h kakšnim posledicam vse to pelje”. In na koncu dodajte še nepogrešljivi. “Cui bono?” Kam to pelje in kdo profitira?

    Ameriške energetske družbe, ki tolčejo rekordne dobičke in ki bodo prevzele evropski plinski trg od Rusov. Ameriški prehranski in kemični giganti (Cargill, Monsanto,..), ki tolčejo rekordne dobičke, orožarski koncerni (Lockheed, General Dynamics,..), ki tolčejo rekordne dobičke.

    NATO, ki se je na hitro znebil stare ruske vojne tehnike in odprl trg za domače (predvsem ameriške) oboroževalne koncerne.

    Anglosaksonski finančni giganti, ki bodo, polni denarja iz primarne emisije (ustvarjenega iz nič) poceni pokupile bankrotirano in obubožano evropsko industrijo. In se hkrati s tem znebili svojega velikega ekonomskega konkurenta.

    Anglosasi, ki bodo pokopali sanje o EU kot samostojni politični skupnosti in utrdili vazalni status evropskih držav. Ter hkrati zaprli vsako možnost povezovanja z Evrazijo, ki bi, prej ali slej, izrinila anglosase kot priviligiranega partnerja (gospodarja) Evrope.

    ZDA, ki bodo z vsem tem parazitirale na Evropi in s tem reševale svojo globoko strukturno ekonomsko krizo, tečaj USD in socialni mir še nekaj časa.

  3. Ekskluziven intervju 2 bivših obveščevalcev Scott Ritter CIA in Leonid Petrovič Rešetnikov, bivši sovjetski in ruski tajni agent, Lieutenant-General Obveščevalne službe, direktor Ruskega instituta za strateške študije (2009 – 2017). kandidat ruske akademije znanosti za zgodovinske študije

    Če ste mislili, da je bil Meersheimerjevo predavanje v Firencah, ki ga omenja Jože v članku zanimivo, je tole za nekaj magnitud bolj.

    Mimogrede Rešetnikov potrdi kar sem omenil v gornjem komentarju.

    Zanimiv članek v Moon of Alabama, ki se strinja z večino kar je bilo napisano na tem blogu v vezi vojaške analize spopadov v Ukrajini vključno s presenetljivimi podatki o žrtvah na ukrajinski strani.

    https://www.moonofalabama.org/2022/08/ukraine-wrong-assumptions-wrong-conclusions-and-a-lot-of-dead-soldiers.html#more

  4. Zelo realen komentar g. Damijana in ostalih v komentarjih. Vesel sem da se najdejo Slo razumniki z vplivom, ki razumejo globalno politično sliko kaj se trenutno dogaja v t.i. interesni sferi ‘Zahodnega sveta’. In da se upajo to javno izraziti, kljub temu da nas MSM mediji še kar naprej posiljujejo z anglosaxonsko propagando (za katero se že vsaj desetletje+ ve, da jim EU konkurenca ni ravno po godu). Ne vem kakšni mehanizmi obstajajo da se v EU znebimo warmongerjev tipa Von der Leyen, Borrell, ipd. Tudi jaz se bojim da je vse skupaj prepozno da se izognemo razpadu EU. Nič kaj dobrega nas ne časa pod takimi t.i. voditelji. Kakor da vsi ti podpirajo izjavo V.Nulandove Feb2014 ‘Fuck the EU’, v zvezi z US podporo puča v Ukrajini 2014. Glede širše slike kaj se trenutno dogaja, pa sem pred nekaj časa naletel na tole luštno kratkojedrnato razlago gospoda Ray Dalia (za telebane; s podnapisi): https://www.youtube.com/watch?v=xguam0TKMw8

%d bloggers like this: