Drago Babič

Zmanjševanje ruskih dobav zemeljskega plina v zadnjem letu, do katerih je prišlo po izbruhu vojne v Ukrajini, predvsem pa po uvedbi sankcij EU proti Rusiji, je razkrilo veliko napako evropske, predvsem nemške energetske politike, na kratko imenovano Energiewende (energetski prehod).

Kako se je vse skupaj začelo?

Leta 2010 je Nemčija kot ena izmed najnaprednejših držav pri spopadanju s podnebnimi spremembami sprejela svoj Energetski koncept za okoljsko varno, zanesljivo in cenovno dostopno oskrbo z energijo (tukaj).

Dokument vsebuje vse bistvene postavke kvalitetne podnebno-energetske strategije in se še danes lepo bere. Zajema pospešeno izgradnjo obnovljivih virov energije (OVE), povečanje energetske učinkovitosti, okrepitev prenosnega sistema za elektriko, elektromobilnost, energetsko učinkovite zgradbe, itd. Ključna ukrepa naj bi bila tudi podaljšanje delovanja obstoječih jedrskih elektrarn (skupaj so jih imeli Nemci 17, sedaj delujejo le še tri) in opremljanje tistih termoelektrarn (TE), ki bi jih ohranili, z zajemom CO2 iz izpuha. Torej, če bi se Energiewende izpeljevala po tem scenariju, bi vsem cvetele rožice. Pa se ni.

Kaj je šlo narobe?

Najprej so že v postopku sprejemanja tega dokumenta v parlamentu leta 2011 pod vtisom nesreče v Fukušimi, okoljevarstveniki na čelu z zeleno stranko, izsilili črtanje podaljšanja obratovanja jedrskih elektrarn (JE).

Nadalje je bila strategija sprejeta brez podrobnejše kvantifikacije sredstev, potrebnih za izvedbo strategije. Kasneje se je izkazalo, da zahteva taka izvedba brez JE bistveno več sredstev, kot so predvidevali. Leta 2013 je tedanji okoljski minister Altmaier izjavil, da bo Energiewende stala do leta 2030 tisoč milijard eur, od tega do leta 2022 680 milijard in to brez stroškov širitve omrežja, rezervnih generatorskih kapacitet, elektromobilnosti, modernizacije zgradb in razvoja in raziskav (tukaj). K temu je treba dodati še 65 mrd eur za stroške zapiranja JE.

Druge, novejše ocene (tukaj) so še višje, do 1,5% BDP letno, to je okoli 45 mrd eur letno oziroma skupno 1.500 mrd eur do leta 2050 za doseganje 80% nevtralnosti, za doseganje 95% nevtralnosti celo 2.300 mrd eur, oziroma 70 mrd eur ali 2,2% BDP letno.

Kakorkoli, nemski potrošniki, tako gospodinjstva kot gospodarski porabniki, ob tem, da cilji energetskega prehoda niso doseženi, plačujejo od leta 2011 dvojno ceno elektrike v primerjavi z ostalimi potrošniki v EU. In tako bo tudi v bodoče, če se kaj radikalno ne spremeni.

Kakšne so posledice?

Prva posledica teh napak, to je zapiranja JE in podcenjevanja stroškov, je najprej zamujanje pri doseganju podnebnih ciljev. Nemčija zaostaja za svojimi cilji zmanjševanja emisij toplogrednih plinov in še vedno proizvede več CO2 na enoto energije kot Slovenija ter štirikrat več kot Francija. Vendar to (zaenkrat) ni usodno.

Hujša posledica je zaostajanje v izgradnji potrebnih kapacitet OVE, zato narašča uvozna odvisnost pri preskrbi z energijo, saj OVE kljub hitri rasti niso mogli nadomestiti zmanjševanja proizvodnje elektrike iz JE in TE, še manj nadomeščati fosilna goriva v ostali rabi. Če pogledamo naslednjo sliko, ki prikazuje gibanje proizvodnje električne energije iz različnih virov, vidimo, da se je ves čas, kljub povečanju deleža OVE na okoli 46%, povečevala tudi uporaba  zemeljskega plina, ki ima v letu 2020 10,4 % delež.

Slika 1: Proizvodnja električne energije v Nemčiji po virih (%)

Vir: BMWK.de – Zvezno ministrstvo za ekonomske in podnebne zadeve Nemčije

Poraba zemeljskega plina za ogrevanje in industrijsko rabo, ki se je povečevala še hitreje, je leta 2021 skupaj s porabo za proizvodnjo elektrike (za kar je šlo 12% vse porabe zemeljskega plina) znašala 90,5 milijard m3 oziroma 26,6 % vse primarne energije. Za primerjavo, vseh OVE virov je za 16,8 % primarne energije. Ker prihaja plin praktično ves iz uvoza (55% iz Rusije), je odvisnost nemške energetike od ruskega zemeljskega plina prevelika. Zato ima hitri izpad uvoza zemeljskega plina iz Rusije zaradi vojne v Ukrajini lahko usodne posledice, ki jih že prepoznavamo v visokih cenah zemeljskega plina in elektrike po vsej Evropi. V naslednjih letih pa bo energetska draginja povzročila gospodarski zastoj najprej v Nemčiji in nato v celi EU.

Slika 2: Poraba primarne nergije v Nemčiji (%)

Vir: Our world in data

Tudi če bodo Nemci nekako preživeli krizo v oskrbi z zemeljskim plinom v naslednjih dveh letih, bo visoka cena električne energije za nemške potrošnike postala trajna. Namreč integracija visokega deleža spremenljivih, od vremena odvisnih OVE, v skupno proizvodnjo energije brez JE in TE, zahteva obilno podporo fleksibilnih virov, ki omogočajo premostitev dinamike proizvodnje in porabe elektrike (to funkcijo opravljajo sedaj TE na plin in premog). Zato bodo morali zgraditi celotno verigo vodikovih tehnologij in hranjenja energije. Ob tem, da so vodikove tehnologije še precejšnja neznanka, pa naj bi po sedanjih ocenah te investicije do leta 2050 zahtevale še dodatnih 1000 milijard oz. za 1 % BDP. Skupno bodo stroški Energiewende po sedaj veljavnem konceptu do leta 2050 narasli na 3.300 mrd oziroma 3,2 % BDP.

Tako velik strošek podnebno energetskega prehoda bo pretirano obremenil nemške potrošnike in gospodarstvo, kar bo povzročilo zaton »nemške lokomotive« in s tem tudi EU.

Kaj bi mora storiti Nemčija, da se izogne poti v pogubo?

Možne rešitve iz te slepe ulice lahko najbolje opišemo tako, da povemo, kaj bi morali Nemci storiti leta 2010 ob sprejetju Energiewende. Najmanj, kar bi morali storiti, je spoštovati že zapisano usmeritev v prvi verziji strategije in podaljšati delovanje obstoječih JE za 12 let. Še bolje bi bilo, da bi njihovo delovanje podaljšali za 20 let, tako kot to počnejo povsod drugje. Nato bi sestavili program postopne izgradnje 12 novih JE, tipa EPR z močjo 1.600 MW (ki so jih skonstruirali pri Siemensu), do leta 2030. Tako bi pridobili za 300 TWh letne proizvodnje brezogljične elektrike iz JE, kar bi predstavljalo 60% vse proizvodnje elektrike, preostalo količino 200 TWh pa bi zagotavljali OVE. Po letu 2030 bi postopoma nadomeščali stare JE z novimi reaktorji in začeli nadomeščati zemeljski plin z vodikom. Izgradnja novih 22 JE, skupaj s stroški obnove starih, bi stala 230 milijard, ki bi jih zagotovili iz obstoječih virov s počasnejšo in manj obsežno izgradnjo OVE in fleksibilnih virov. Na ta način bi že leta 2030 dosegli 90% razogljičenja proizvodnje elektrike, z viški elektrike pa bi postopoma razogljičili še promet in industrijo in vzpostavili vodikovo verigo. Na koncu bi jih ta scenarij stal manj kot polovico prvotnega, to je okoli 1,5 % BDP, kar bi bilo ekonomsko vzdržno.

Navedeni scenarij, sicer z nekoliko zamude in nekaj večjimi stroški, je še uresničljiv. Pogoj je, da Nemci pripoznajo, kar večina Evropejcev že ve: (1) da razogljičenje energetike ni možno temeljiti zgolj na energiji vetra in sonca, in (2) da je jedrska energija najbolj primeren vir za razogljičenje energetike.