Opozorilo ekonomistov proti politiki varčevanja

Financial Times je včeraj objavil opozorilo ekonomistov proti politiki varčevanja v EU. Opozorilo je sicer nekoliko nerodno napisano, ampak poudarki so pravi.

The European crisis continues to destroy jobs. By the end of 2013 there will be 19 million unemployed in the eurozone alone, over 7 million more than in 2008, an increase unprecedented since the end of World War II and one that will stretch on into 2014. The employment crisis strikes above all the peripheral member countries of the European Monetary Union, where an exceptional rise in bankruptcy is also under way, whereas Germany and the other central countries of the eurozone have instead witnessed growth on the job front. Nadaljujte z branjem

Omejen vstop mladim v ameriške sanje

Odličen članek Catherine Rampell v New York Timesu, ki opisuje, kako so ameriške javne univerze postopoma zamenjale “need-based” kriterij z “merit-based” kriterijem za štipendije. Po domače, univerze vse raje dajejo štipendije študentom z boljšimi ocenami kot pa tistim, ki jih zaradi socialnih razlogov bolj potrebujejo. Strategija univerz je na prvi pogled racionalna in ekonomsko upravičena, saj s tem pridobivajo boljše študente in dvigujejo svoj rating. Vendar pa stvari niso nujno tako enostavne. Raziskave kažejo, da boljši študenti, ki dobijo štipendijo, poslabšajo svoje rezultate, socialno šibkejši študenti pa jih s pridobitvijo štipendije izboljšajo. Implikacije pa so še bistveno bolj daljnosežne. Nadaljujte z branjem

Kateri ekonomisti podpirajo politiko varčevanja?

Paul Krugman se sprašuje, kdo od resnih ekonomistov sploh podpira politiko varčevanja. Pri tem s pojmom “resni” ne uporablja istega kriterija, kot se uporablja pri nas. Pri nas so naziv “resni ekonomisti” pridobili jasno levo ideološko profilirani ekonomisti s prazno bibliografijo. Njihova prednost je ideologija, vendar pa njihove (skromne ali nikakršne) reference ne podpirajo njihovega javnega renomeja. Krugman je kot resne ekonomiste opredelil tiste z ustrezno bibliografijo in citati. Nadaljujte z branjem

Po zmagi Merklove – rešitev evra ali nadaljevanje muk po Merklovo?

Po zmagi Merklove na nemških parlamentarnih volitvah si nekateri obetajo morda malce manj trdo stališče Nemčije do reševanja evrske krize. Nekoliko manj nemškega ordoliberalizma in strogega varčevanja ter več evropske širine. Osebno sicer v to dvomim, Nemčija je trenutno preveč močna, njeni partnerji pa preveč gospodarsko in politično šibki da bi se Nemčija bila pripravljena umakniti z okopov politike varčevanja. Pa čeprav ima slednja natanko nasprotne učinke od tistih, ki bi jih države z njim naj dosegle. Simultana politika varčevanja v medsebojno trgovinsko povezanih državah je “samouničujoča“. Ali z drugimi besedami, simultana fiskalna konsolidacija (varčevanje) je prociklična, ki samo poglablja krizo. Rešitev za evro je samo v temeljiti institucionalni preobrazbi EU v pravo gospodarsko unijo ali pa evra ne bo. Nadaljujte z branjem

Alojz Ihan o slovenskih nezrelih lopovih in nesposobnih sodnikih

Če hočeš nekomu absolutno zaupati pri izvedbi goljufije, pač ne izbereš poštenjaka, ki mu nič ne moreš, če te izneveri. Zato v kočljivih poslih ni mogoče zaupati poštenjakom, ampak obratno, izključno barabinskim advokatom, ki jih je mogoče zaradi njihovih preteklih rabot držati za vrat. Samo vsem znani barabini si ne morejo privoščiti goljufij pri kočljivih poslih. Ker bi se o tem bliskovito izvedelo po celem omrežju podobnih klientov in bi jezne stranke iz maščevanja takega nelojalnega odvetnika hitro, prek kašnega novinarja, javno razkrile za stare grehe in bi potem končal za zapahi. Nadaljujte z branjem

Bo Merklova pomagala, da EU konča kot Jugoslavija?

Britanski Economist ne slepomiši in se ne pretvarja, da nima političnih preferenc. Pač pa običajno pred pomembnimi volitvami javno in argumentirano da ali odtegne svojo podporo posameznemu politiku – denimo za Obamo ali proti Berslusconiju. V zadnji številki je dal jasno podporo Angeli Merkel na nemških zveznih volitvah. Pri tem je jasno povedal, zakaj je Merklovo v zadnjih letih stalno kritiziral glede njene kontroverzne vloge pri reševanju krize (preveč varčevanja, vendar kljub vsem ohranitev Grčije v evro območju), toda hkrati je povedal, da je Merklova vseeno najbolj talentirana političarka med demokrati v svetovnem merilu in trenutno najboljša izbira v Nemčiji. Merklova bi lahko postala dominantni evropski politik in oseba, ki bo reformirala EU v zvezo konkurenčnih držav.* Nadaljujte z branjem

Kako je umrl Blackberry

Zame je smrt Blackberryja približno tako osebna zadeva, kot je bila za Krugmana smrt njegovega mačka. Še vedno sem prepričan, da je to za moje potrebe najboljši telefon, kar jih je na trgu. Niti malo me ne moti, da je BB tehnološko zaostajal za ostalimi novimi ponudniki, ki so gradili na uporabniški izkušnji in se osredotočili na pametne telefone z zaslonom na dotik in z milijoni aplikacij za mularijo. Tisto so igrače, ki pač zanimajo mularijo, za resno uporabo pa niso primerne, da o varnosti komunikacije ne govorimo. Nadaljujte z branjem

Enostransko navdušenje nad Merklovo je kratkovidno

Današnje Finance vehementno napovedujejo V nedeljo Slovenija navija za Angelo Merkel, kar je zelo pogumna poteza. Hkrati pa posledica, hm, kako naj rečem, izrazite kratkovidnosti. Namreč, če Merklova simbolizira nemško trmasto vztrajanje pri varčevanju kot izhodu iz krize, nam (Sloveniji, slovenskemu gospodarstvu) ponovna izvolitev Merklove kot voditeljice CDU nikakor ne more iti v prid. V sedanji situaciji namreč politika varčevanja, ki jo diktira Merklova, vodi samo v poglabljanje recesije oziroma v deflacijsko depresijo. Kar omejuje nemški izvoz, omejuje nemško gospodarsko rast in s tem seveda omejuje tudi slovenski izvoz, ki je 30-odstotno odvisen od Nemčije. Za razumevanje tega dejstva ni potrebno biti jedrski fizik. Za Slovenijo je koristna tista strategija, ki jo čim hitreje potegne iz recesije. To pa, na žalost, ni politika Merklove. Nadaljujte z branjem

Je bil evro koristen ali le spodleteli (politični) eksperiment?

Evro je bil vedno politični projekt. Ker so se poskusi fiksacije tečajev nacionalnih valut med članicami EU v dve desetletji dolgem eksperimentiranju (ERM1, “kača”) izjalovili in ker je to puščalo ogromno prostora finančnim špekulantom, da stavijo na nezmožnost vzdrževanja tečaja posamezne članice, so se evropski voditelji (Kohl in Miterrand) sredi 1990-ih let zedinili na uvedbo monetarne unije s skupno valuto. Vendar ne čisto prave monetarne unije, pač pa asimetrične monetarne unije, torej takšne s skupno valuto in brez transfernih mehanizmov za reševanje morebitnih asimetričnih šokov (kriz v posameznih članicah). Odločili so se za invalidno dizajnirano monetarno unijo oziroma unijo samo za dobre čase. Na možnost slabih časov in vzdržnost evro območja niso želeli misliti. Je bil torej evro koristen ali še en spodleteli (politični) eksperiment? Nadaljujte z branjem

%d bloggers like this: