Začel sem goljufati …

… samega sebe.

Star si, kot sem se pridušal že pred časom, ko ti niso všeč več nobene kavbojke, ki jih danes prodajajo in ko ti še najbolj sede muzika izpred 30+ let. No, letos sem ta spisek dopolnil – resnično star si, ki si omisliš električno kolo. Miranu, ki je desetletje starejši in s katerim sva lani tretjič šla po Parenzani do Poreča, sem lani navrgel to idejo. Pa me je hladno ošvrknil, da ko več ne bo zmogel zvoziti teh klancev, raje crkne, kot da si kupi e-kolo.

Ampak, ko se me ideja prime, me je težko ustaviti. Po slabem tednu preizkušanja po okoliških hribih lahko rečem, da imam mešane občutke. Kolo je super. Če sem vsak začetek sezone najprej dva ali trikrat naredil uvajalne ture z malo vzponi, preden sem si upal zlesti čez tisti frdamani vzpon na moji naljubši trasi, sem tokrat šel že v prvi turi po njem z Rogličevim tempom. 24 km/h. Nato pa sem obredel vse hribe v krogu 50 km. Vse tiste cerkvice na vrhu hribov med Kamnikom in Trojanami sem si pogledal od blizu. Klinčevi 7+% klanci, na katerih sem vedno grizel kolena in pri pulzu 170 preklinjal, zakaj mi je tega treba, so zdaj mala malica.

No, potem pa pride ta klinčeva slaba vest. Res je sicer, da ti e-kolo na ravnini nič ne pomaga. Pri moji povprečni hitrosti na ravnini s treking kolesom in treking plašči med 28 in 30 km/h se motorček sploh ne vklopi, ker je hitrost tovarniško omejena na 25 km/h. Ob tem pa je kolo dvakrat težje in je treba še malce bolj potiskati pedale. Res je tudi, da e-kolo ni e-skuter, ker pač moraš vedno goniti pedale. Če ne goniš, se motorček izklopi. Hitreje kot goniš, več pomoči dobivaš od e-motorčka. In res je, da v hrib ne uporabljam turbo pomočnika (4. stopnja), pač pa kvečjemu 2. ali 3. stopnjo. Pa vendar, kljub temu, ko kot Pogačnik lahkotno šprintam v klanec s 25 na uro mimo sotrpinov brez e-dopinga, raje gledam v tla. Sram me je. Ne upam si nikogar pogledati. Oni igrajo pošteno, jaz pa goljufam.

Huh, ne vem, kako se bo izšlo. V glavi mi vedno odmeva jadralski blog starejšega britanskega para, ki sta jadrnico pripeljala v mediteransko morje in se čudila navadi, da si tam vse barke v šibkem vetru ob izvlečenih jadrih pomagajo še z motorjem. Nakar sta postopno, leto za letom, tudi sama pristala pri tem goljufanju. Čez deset let pa jima slaba vest ni več dala miru in sta šla nazaj na klasiko – ali jadraš ali pa motoriraš (če res že nujno moraš tisti dan kam pripluti).

Ne vem, če bo moja trajektorija enaka. Zaenkrat se mi zdi še privlačno, da bom lahko vse te Krime, Rakitne, Pokljuke, Nanose etc., kjer sem prej preklinjal, zakaj mi je tega treba, zvozil s četrt muke. Prisiljen bom gledati v tla in se izogibati priznanju, da goljufam. Za istrske hribe pa e-dopinga itak ne rabim. Računam torej na začasno miroljubno koeksistenco obeh treking koles. Ko pa se čez kak mesec naveličam e-dopinga oziroma me premaga slaba vest, ga bom pa podaril naprej po družinski verigi.

Binetu pa ne povedati, da sem trenutno v fazi goljufanja.

One response

  1. Enkrat po 60 letu je e_bike prav fantastična izbira.
    Prebrcaš vse hribe, ki jih ne bi več videl s kolesom.
    Potegneš kolesarjenje globoko v starost tudi do 80 in čez let.
    Če boš čakal do 80 in boš takrat kupil električno kolo, tega filma ni – pozabi.
    Najkasneje pri 60 ih.
    Potem si zopet mlad naslednjih 20 let.

<span>%d</span> bloggers like this: