Kako premagati fašizem (2)

Jasmina Držanič

23 F – dnevi in leta potem – lekcije za vsakogar, ki misli politiko in obvezno branje za vse, ki se z njo ukvarjajo

V prejšnjem delu sem na kratko opisala, kako je potekal poskus fašističnega državnega udara v Španiji pred 40 leti. Dajmo ponoviti: Španija ima v kilometrini demokracije kakih 13 let prednosti pred Slovenijo, torej ni tu presežne demokratične tradicije. Vendar so nekaj stvari uspeli narediti tako, da bi se na njihovih izkušnjah lahko česa naučili. Prav tako na njihovih zdrsih in neuspehih.

Ta del pa je namenjen orisu posledic v upanju, da bodo bralci v njih prepoznali izhodišča za nadaljnji razmislek, ki pa mora iti vseeno dlje od Španije in Slovenije. Če bo bralec morda na trenutke presenečen nad mojimi izreki, toliko bolje. Tekst je namenjen temu, da se zadeve precej premislijo.

Tule je moj jagodni izbor posledic 23 F:

  • 33 osebam, ki so organizirale poskus državnega udara, so sodili. Vsi so bili kaznovani. Desetim glavnim akterjem so bile izrečene visoke zaporne kazni, (15-30 let), obsojence so potem zaradi zdravstvenih razlogov ali zaradi odsluženih dveh tretjin kazni izpustili, danes so vsi mrtvi. Zadnji, Armada, je umrl 2013 (star je bil 93 let),
  • Adolfo Suárez se je umaknil iz politike. V devetdesetih se je poskušal vrniti, vendar je imel takrat že znake bolezni (Alzheimer). Umrl je 2014. Ko je bil politično aktiven, so ga kritizirali, danes ga javnost večinsko doživlja kot politika, ki je zaslužen za uvajanje demokracije v Španiji in kot človeka, ki je znal sprejemati kompromise. Še vedno je v politični kulturi močno načelo dogovora ( F), po katerem se o izhodiščih za bistvene stvari prej dogovorijo stranke za to, da potem predlogov zakonov ne obstruirajo in ne zavlačujejo z obravnavo.
  • Juan Carlos je precej časa deloval kot nekdo, ki je ustavil fašiste. Tudi drugače je bil kar zgleden monarh. Monarhija je že zelo zgodaj začela objavljati svojo porabo in je dolgo časa veljalo, da so tozadevno zgledni. Njegove skoke čez plot je ljudstvo toleriralo, ker so med tem, da bi moralizirali in tem, da bi poudarjali, kdo je ustavil fašiste, pretehtali v korist druge možnosti. Ugled kraljeve družine je strmoglavil po tem, ko so s predolgimi prsti zalotili njegovega zeta (ki sedaj prestaja večletno zaporno kazen) in po tem, ko so leta 2020 odkrili, da si je Juan Carlos dal nakazati več kot stomilijonsko vsoto za posel s Saudsko Arabijo in da je bila provizijo nakazana na račun v Švici. S tega računa je precej denarja dobila njegova prijateljica. Verjetno za to provizijo nikoli ne bo odprta preiskava, ker bi mu moral sedanji kralj (Felipe je postal kralj 2014) odvzeti imuniteto, to se pa verjetno ne bo zgodilo. Juan Carlos od leta 2020 ne živi v Španiji.
  • 2.1981 je parlament izglasoval novo vlado pod vodstvom Leopolda Calva Sotela. Na naslednjih volitvah 1982 je zmagala socialistična stranka in Felipe González je vodil vlade do 1996. Ekonomski program so socialisti temeljili na povečanju izvoza in trgovine z Latinsko Ameriko in s tem so zmanjševali razvojni zaostanek. Španija je 1986 postala članica EU.
  • Že Sotelova vlada je začela z defašizacijo administracije, naslednje vlade pa so ta proces še intenzivirale. Tako v državnih aparatih kot tudi v družbi. Španija je naslednja leta bila relativno uspešna pri defašizaciji obojega. Španiji so takoj po poskusu prevrata upokojili precej generalov, polkovnikov, častnikov in njihovih somišljenikov. Felipe. González je leta kasneje razlagal, da je prevrat pokazal, da je bilo v vojski prevladujoč del ljudi, ki so bili simpatizerji fašističnega režima in da so razmišljali, koliko časa bi bilo potrebno, da pridejo v vojsko generacije na novo šolanih častnikov. Ugotovili so, da bi potrebovali za to vsaj 25 let in da je takšno obdobje predolgo. Zato so ob tveganju, da bo vojska kadrovsko pomanjkljiva še nekaj let, vseeno nadaljevali z upokojitvami in pospešenim izobraževanjem novih vojaških častnikov.  
  • Še ena tema, o kateri se raje ne bi pogovarjali, ker spada v sistem represivnih služb in varnosti ampak, če ni profesionalcev, ki so zadolženi za varnost države, potem je država de facto omejeno suverena. Poskus državnega udara je Španijo prisilil, da je naredila tudi ogromno investicij v profesionalne varnostne službe. Najprej so študirali delovanje upokojenih frankistov, paralelno pa so se usposobili še za protiteroristično delovanje (baskovska ETA). Ko je ETA 2010 razglasila premirje, so bile že druge nevarnosti (ISIS, Daesh, trgovina z begunci) in obveščevalci so odkrili in onemogočili kar nekaj terorističnih celic. Za take stvar potrebujemo obveščevalne službe, ne pa za to, da se jih obiskuje, ko se opozicijskemu poslancu zazdi, da bi lahko povprašal, kako je kakšna oseba tam dobila službo…
  • Bilo je ogromno upokojitev v javnem sektorju. Večino ljudi, ki se je po prevratu znašla v preiskavi, so kasneje upokojili in jim omogočili sistem relativno visokih rent in pokojnin. Z drugimi besedami, plačali so jih, da se niso več ukvarjali z javnimi zadevami in politiko (o tem se že pisala tule). Strošek delujoče demokracije je bil še vedno nižji od stroška posledic razgradnje demokracije. Uvedli so tudi sistem relativno visokih nadomestil za izgubo javne zaposlitve (za člane parlamenta, za vladne funkcionarje, za funkcionarje avtonomnih oblasti ipd). Danes se je večina teh rent že iztekla, ker so njihovi upravičenci pomrli, medtem ko se nadomestila ob prenehanju mandata in tudi štipendije za otroke javnih funkcionarjev še naprej izplačujejo. Seveda tak sistem nujno za sabo prinese tudi kruhoborstvo vseh vrst, ampak to je v širši sliki še vedno manj škodljivo, kot je potencialno škodljiv poslanec ali funkcionar, ki se je zaradi svoje eksistencialne negotovosti vedno znova pripravljen prodati najboljšemu ponudniku.
  • Španija je imela med leti 1977-1982 koalicijsko vlado (zmerni konservativci), socialisti so vladali v obdobjih 1982-1993, 1993-1996 s podporo katalonske Convergencia i Unio, 2003-2011, od 2018 do 2019 je bila manjšinska socialistična vlada, od 2019 pa koalicija levega Podemos in socialistov. Ljudska stranka je vlado sestavljala v obdobju 1992-1996 in 2011- 2017. Španski volivci so socialiste prvič izvolili leta 1982 verjetno zaradi tega, ker desne stranke niso imele dobrega odgovora proti nezaposlenosti, naslednjič pa zaradi tega, ker se je standard Špancev po letu 1982 začel izboljševati.
  • Kako je potekala defašizacija družbe? Na dveh glavnih vodilih: eno vodilo je predstavljajo ekonomsko politiko, ki je povečevalo zaposlenost in socialne pravice. Zelo veliko so vložili v emancipacijo žensk, njihovo zaposlenost in zlasti v varstvo otrok. Španski vrtci seveda še ne dosegajo visoke kvalitete vrtcev v Sloveniji, ampak treba je vedeti, da v Španiji pred 1985 sploh niso imeli reguliranega sistema porodniških dopustov in varstva otrok. Ko so ženske prišle iz domačih zidov v družbo, se je sprostilo veliko kreativne energije. Verjetno je tudi zaradi pretežno progresivnih vlad država naredila ogromen napredek pri človekovih pravicah, bila je med zadnjimi, ki so legalizirale abortus in splav, in bila je med prvimi, ki je legalizirala gejevske poroke in ima zelo široko definicijo tega, kaj je družina. Španija že desetletja sistematično dela ukrepe za zmanjšanje družinskega nasilja in ima med vsemi članicami EU najmanjšo stopnjo slednjega. Slovenija v tem delu obupno zaostaja. Še nekaj, Španija ima bistveno bolj prijazno politiko do migrantov, kot jo imamo na našem koncu.
  • Zdravstvo je precej dobro razvito. Pričakovana življenjska doba v Španiji je najvišja v Evropi in druga na svetu.
  • V prvih dveh desetletjih po 23 F je bilo tudi precej razumljeno, da se defašizacija dela tudi na simbolni ravni. Na primer, ministrstvo za zdravstvo, socialno varstvo in enakost ima sedež v mogočni stavbi, ki so jo zgradili nasproti muzeja Prado in tik ob spomeniku, ki ga je Francov režim postavil v štiridesetih letih v čast »španske žene in matere«. Spomenika niso podrli, ga pa ogromna stavba ministrstva dobesedno »poje«. In takih subtilnih namigov je v Španiji ogromno. Španci razumejo nivoje komuniciranja in pomena kvalitetne komunikacije v politiki in javnih zadevah. Bi rekla, da mnogo bolje, kot nam gre to v Sloveniji.
  • Španija je ogromno naredila na defašizaciji. Manj spretna je bila pri zagotavljanju političnih pravic. Najbrž je bila med 201 in 2020 edina država EU, ki je imela politične zapornike. V letu 2020 je na ta seznam prišla tudi Poljska s svojim nasiljem do protestnikov zaradi omejevanje pravice do abortusa. Če se vrnem na Španijo, v vsem tem času ni znala sestaviti dovolj volje, da bi se nekako dogovorili o večji avtonomiji Katalonije in o legalnosti samoodločbe Kataloncev. Španija ne kaže nobenega znaka, da bi znala rešiti katalonsko vprašanje. Ko je oktobra 2017 Katalonija izvajala referendum, so policisti brutalno obračunali z ljudmi, ki so bili na voliščih, oblast je zaprla vodje katalonskih strank, nekdanji predsednik province Puidgemont je politični zapornik. Njegovemu nasledniku so sodno iz petnih žil našli argument, da ne sme opravljati političnih funkcij in nedavne katalonske volitve so ponovno z debelo večino dale zmago strankam, ki zagovarjajo katalonsko neodvisnost. Enkrat bo treba to temo spraviti na mizo, drugače se bo spet razreševala pod policijskimi pendreki.. Manjka jim nek nov Adolfo Suárez, ki bi znal za mizo posesti nepomirljive nasprotnike in se toliko časa usklajevati, da bi nastal kompromis, ki sicer nobenemu ne bi bil všeč, ampak bi ga vsi spoštovali. Na katalonskem vprašanju je globoko pogrnil tudi novi kralj. Če je njegov oče z enim televizijskim nastopom v kritičnem trenutku sporočil, da je Španija ustavna demokracija, je njegov sin ob katalonskih nemirih leta 2017 samo zelo slabo ponavljal, da je potrebno spoštovati ustavo (ki pa ne dopušča odcepitev).
  • Nezmožnost reševanja katalonskega vprašanja ni samo španska notranja zadeva. Velja jo interpretirati tudi kot primer, da je za demokratično ureditev nujno, da so se vsi akterji pripravljeni pogovarjati za to, da sklepajo kompromise in da se potem tega kompromisa tudi držijo. Če politični akterji nimajo teh kapacitet, demokracija ne deluje. Saj se strinjamo, da je to pravilo splošno, mar ne?
  • Nekako do leta 2016 je veljalo prepričanje, da je Španija naredila uspešno defašizacijo in da ima stabilno delujočo demokracijo. Potem pa se je zalomilo. Takrat je bila na oblasti desna Ljudska stranka (Partido Popular), ki se je ulovila v čisto vse neoliberalistične zanke. In je potem te zanke reševala na napačen način, tako da je nastal prostor za nagovarjanje nezadovoljnih ljudi, podobno kot AfD v Nemčiji, s to razliko, da se španski različici reče Vox. Hkrati je na desnem centru Ljudski stranki jemala glasove sredinska stranka Ciudadanos (Državljani). Socialistom je ustrezalo, da Ljudska stranka izgublja na sredini, ker je bilo tako lažje zmagati na naslednjih volitvah in so prepustili desnici, da si med seboj krade volilne glasove. Za razliko od Slovenije, ima Španija dve profilirani levi stranki (tvorita koalicijo), zmerna desnica pa ima relativno majhen desno-sredinski del, po drugi strani pa jo na skrajno desno požira Vox,, ki odkrito favorizira fašizem. Ekstremna desnica je vedno posledica tega, da odpove zmerna desnica. Ta fenomen videvamo v Evropi v Franciji, Nemčiji in Italiji. V ZDA pa smo videli, kaj nastane, če ekstremna desnica de facto požre desnico. Zato bodo naslednji meseci in leta od politike zahtevali, da poleg podnebnih sprememb in odprave posledic pandemije oblikuje odgovor proti fašizmu. Če je kdo mislil, da sta pred nami samo dve zahtevni nalogi, je živel v zmoti. Tri zahtevne naloge so.

Kaj lahko potegnemo iz tega? Prvenstveno to, da doseganje blaginje za vse ni samo romantično opredeljevanje za ideje. Pa tudi ni samo neko operativno delovanje na nivoju vlada-parlament in štetje glasov. Je tudi polno zavedanje o delovanju vseh državnih in družbenih sistemov, vključno z represivnimi. Hudičevo naporno delo, ki zahteva veliko realizma in ne gre ravno pričakovati, da te bo kdo imel zaradi tega kaj posebej bolj rad. Pa to, da je fašizem vedno prisoten, samo ob blaginji se bolj potuhne, ob kriznih časih pa je glasen. Pa da se demokracije vsemu navkljub da naučiti in se ne gre izgovarjati, na »mladost« demokracije.

Verjetno se državni udar z vojaško silo po EU ne bo zgodil, ker ni potrebe, dokler se da skozi formate iliberalne demokracije v represivnem organe, potem pa še povsod drugod, nastaviti neprofesionalne ljudi, ki bodo kimali vodji, ne glede na to, kaj bo vodja rekel. Ampak enkrat se bodo zgodile volitve, ki bodo karte premešale in takrat ne bo zadostovalo zgolj to, kdo je zmagal in kaj bo počel na oblasti. Če ne bodo vse stranke rekle NE fašizmu, je samo vprašanje časa, kdaj bodo spet popisovali pesnika, ki pred parlamentom prebere svojo pesem. Ker če smo že doživeli popisovanje pesnika pred parlamentom, kje so potem garancije, da se še kje ne bo zgodila lokalna verzija napada na Capitol. Ker streljanje Tejera v španskem parlamentu 23.2.1981, letošnji 6.1. v Washingtonu, robokopi na ljubljanskem Trgu republike, medtem ko ljudje berejo ustavo, to so vse samo različni obrazi istega. Fašizma.

2 responses

  1. Dober članek,vendar menim, da mamo mi v Sloveniji materiala gore. Jugoslavija je imela OGROMNO fašističnih elementov in tu je treba iskat vzporednice ter razloge, zakaj so avtoritarne politike ter voditelji tako popularni v slo. Glede na izkušnjo z jugo, politiki tipa janša niso anomalija prej pravilo in problem je, da narod to podpira, tako na levi kot desni. Pizda dans ne veš kdo je bolj popularen, tito al pa jansa. cankar bi reku, hlapci pač.

  2. Problem modernega psevdo akademskega diskurza o fašizmu je, da je preveč osredotočen na avtoritarni/iliberalni del in premalo na rasizem na račun katerega se avtoritarnost opravičuje – fašizem razume diktaturo kot legitimno, ker (pre)vlada “večvredna rasa”.
    S tem fašizem postaja vedno bolj sopomenka za diktaturo. Komunizem s tem ni več diktatura ampak fašizem. Problem komunizma/socializma potem nikoli ni ne-demokratičnost – to je zelo značilno za Slovenijo. Razlike med prejšnjim in zdajšnjim sistemom, se spet psevdo-akademizira kot predvsem razlike v ekonomski politiki (neoliberalizem vs. socializem). Najbrž ni nobeno naključje, da tak diskurz ustvarja skupina za katero sta se pravzaprav oba sistema lepo izšla. Diskurz je tudi predvsem filozofski. Če primerjaš podatke in raziskave o družbenih razlikah, ugotoviš da imamo zaradi tega popolnoma poenostavljeno in zgrešeno predstavo o naši družbi na sploh. Neoliberalizem je, kot vsepovsod po svetu, poglobil že obstoječe družbene razlike, ki so bile problematične že prej.

    Zdaj zakaj smo hlapci. Gre predvsem za ohranitveni nagon naroda, ki je bil skozi večji del svoje zgodovine podrejen – del tudi zelo agresivno v času Fašizma. Ali se naučiš pridno podrejat, ali boš kaznovan. Vsi tradicionalni (praviloma pozitivno razumljeni) stereotipi o Slovencu gredo v to smer. Lastnosti, ki gredo v smeri napredka družbe, so pri nas razumljene kot negativne in predvsem nezaželene.

    Naši oblasti (katerikoli) ta delitev na (večvredno)gospodo in rajo(hlapce) seveda ustreza. Pahorjeva “vlada dela dobro” je eklatanten primer tega kako dobro se njegovi PR-ovci tega zavedajo. Vlada dela dobro že samo zato, ker je vlada in kot taka lahko dela samo dobro – in raja se v to nima kaj vtikat. Da imamo problem, postane še bolj jasno, ko se temu (aktivno in pasivno) pridruži Varuh človekovih pravic – če oblast nikoli ne more kršit človekovih pravic, je delo urada bistveno enostavnejše.

    Psevdo “večvredna rasa” je torej gospoda in raji mora bit jasno, da je manj vredna od nje. Družbene razlike so pri nas posledično dojete kot posledica meritokracije, kar je na prvi pogled neoliberalna floskula a mi jo vlečemo za sabo že iz socializma. Gospoda iz socializma je reproducirala gospodo v kapitalizmu. Raja je pač ostala raja.
    Zanimivo kako je naša različica desnega populizma, najmanj uspešna prav v populističnem delu – ne najde širše podpore med rajo. Čeprav gre vedno bolj v smeri neke podalpske »white supremacy«, se raja ne uspe poistovetiti z »najbelejšo« gospodo pa ne zato, ker mi ne bi bili ksenofobni. Gre bolj za splošno apolitičnost in nezaupanje do gospode. Nezaupanje Slovencev v oblast se nekoliko manipulira zadnje mesece. Ni namreč nova. V eni od raziskav OECD iz pred nekaj let je bilo pri nas zaupanje v oblast najnižje izmed vseh ostalih držav.
    Naš kvazi-avtoritarizem omogoča prav gospoda. Nikoli ne bo tvegala izgube privilegijev s tem, da bi se temu uprla.
    To se je lepo pokazalo, ko je vladi postalo jasno, da izgublja boj z epidemijo tam enkrat oktobra – gamblanje z (neo)liberalnim pristopom v gospodarstvu se pač ni izšlo. Komunikacija je postala tipičen primer zrežiranega spin-a, konkretno preusmerjanje odgovornosti na rajo. Opozicija se je odzvala komaj mlačno. Mediji so se pokazali za samooklicano gospodo in retoriko celo intenzivno soustvarjali in ne kot običajno zgolj nekritično posredovali. Če abstrahiram. Naučili so nas, da če se okuži raja, je za to kriva njena neodgovornost. Če se okuži gospoda, je za to kriva neodgovornost raje.

    Mi se tega problema dejansko niti ne zaznavamo – ker smo pridni hlapci. Nam se zdi normalno, da je največja avtoriteta za področje epidemiologije v državi strojnik/fizik. Politična retorika »prve borke« je povzdignjena v status absolutnega strokovno neoporečnega dejstva. To, da sta oba stara kadra vladajoče stranke, je najbrž zgolj naključje.

    Problem slepe pege za rasizem, ko je govora o fašizmu, je najbolj očiten na primeru ZDA. Čemur so Fašisti rekli “leggi razziali”, v ZDA imenujejo “Jim Crow laws”. Celo nekatere pojavne oblike anti-black rasizma v ZDA in Fašizma na naših koncih so bile presenetljivo podobne. Če razširim diskurz na Nacizem..zakaj so Judje morali nositi Davidovo zvezdo? Da so bili lahko navzven prepoznani kot rasa.

    V ZDA je trumpizem zasidran v rasizmu. V tem trenutku številne zvezne države, ki jih vodijo RepubliQanci, skušajo uvajat zakone, ki bi predvsem Afro-Američanom posredno onemogočili udeležbo na volitvah. Njihovi mehanizmi so že tako sofisticirani, da avtoritarizma sploh ne potrebujejo. Btw. tudi v Sloveniji se to počne, a je naše razumevanje mehanizmov sistemske diskriminacije neobstoječe. Mi to raje “racionaliziramo” kot kruto realnost kot prepoznamo za načrtno politično agendo.

    ZDA so se elegantno izognile primerjavam s fašističnim rasizmom (in v končni fazi apartheidom v JAR), ker se je pri njih izvajal bolj posredno in “demokratično”.
    Zanimivo kako se ta del izgubi v prevodu in priredbi njihove notranje politike za slovenski trg. Rasizem, ki pri njih dominira javnemu diskurzu notranje političnega dogajanja in trumpizma, se praktično popolnoma izgubi. Zamenja ga njihov Bernievski in naš filozofski, ki je osredotočen predvsem na (površinsko) kritiko kapitalizma.

    Malcolm X je novinarju na vprašanje, če se strinja, da (v prvi polovici 60ih) prihaja do napredka položaja temnopoltih Američanov dal genialen odgovor. Razložil mu je, da napredek ni, da potem ko nekomu zapičiš nož v hrbet, ga izvlečeš ven za par centimetrov. Napredek ni niti, da ga izvlečeš ven v celoti. Napredek je, ko se začnemo pogovarjati o zdravljenju rane, ki si jo povzročil.
    Znan je bil kot (kontroverzen) človek izjemnega intelekta, ki je v svojih časih znal najboljše artikulirati položaj temnopoltih. Tudi on je svoje ljudi označil za hlapce (pa še kaj hujšega) a jim ni sodil. Razumel je kdo in kaj jih dela hlapce in ima korist, da to ostanejo. Posledično ni verjel, da se jim bo položaj v družbi izboljšal dokler bo to odvisno od tistih, ki imajo od tega korist.

<span>%d</span> bloggers like this: