Koliko stane delujoča demokracija?

O nesrečnih koalicijah, ki si ne morejo privoščiti, da bi šle narazen.

Jasmina Držanič

Zna biti, da je bilo zaradi poletja, ko se je po nemarnem prezrl Mladinin uvodnik izpod tipkovnice Grege Repovža z naslovom Poslanci ne smejo biti talci. Tu je preprosto povedano, da je za delujočo demokracijo potrebno, da so poslanci avtonomni pri svojih odločitvah. Avtonomni so lahko, če imajo osnovne socialno ekonomske zadeve urejene. Torej, da jim ob razpravi in glasovanju ne odzvanja v mislih vprašanje: »Kam bom šel/šla pa jaz po tem v službo?«.

Repovž razloži, zakaj imamo takšno ureditev, ki omogoča, da se za svoj socialni položaj prestrašeni poslanci vključujejo v vsebinsko čudne koalicije in hkrati tudi predlaga zelo enostavno rešitev. Tako enostavno, da človek res zazija: »Potreben je le en dodatni člen zakona o poslancih, ki bi določil, da poslancem pripada nadomestilo dohodkov do konca mandata v primeru, če pride do predčasnih volitev,« piše Repovž. 

Ker trenutno velja, da  teče nadomestilo v višini 80% od zadnje plače v mandatu in to traja šest mesecev.

Zanimalo me je, koliko bi to stalo. Še pred tem sem poiskala, kako je to urejeno v Španiji. Ker gre za državo, ki ima v demokratičnih standardih kakih 12 let prednosti pred Slovenijo (nekako od 1979 naprej, pri nas pa to štejemo od ustave 1991 naprej). Španci so imeli ob začetkih demokracije malce drugačen pristop. Oni so, za to, da bi se znebili vpliva frankistov in zlasti po poskusu državnega udara 1981 sprejeli precej široko regulativo, ki je preprosto zagotavljala nadomestila za to, da so se umaknili iz javnega življenja in da so se čim prej upokojili. In dajali so še pomoč vdovam in vdovcem, pa štipendije za otroke, vse v okviru sistema socialne varnosti poslancev.

Ta sistem je precej utišal frankiste, po drugi strani je iz tega sistema nastalo precej kruhoborcev in posledično so rezali ugodnosti sistema plač, nadomestil in pokojnin za poslance. No, do danes je ostalo to, da imajo poslanci po prenehanju mandata še 24 mesečnih nadomestil, ki ustrezajo 70% njihove zadnje poslanske plače.

In zdaj poglejmo, koliko bi stalo, če bi šli v spremembo zakona o poslancih tako, da bi prejemali nadomestilo v obdobju, ki bi bilo enako polnemu mandatu sklica.

Najprej sem na temelju podatkov, pridobljenih na spletu (vir Siol), ocenila, kakšno bi bilo povprečna plača poslanca, kakšen bi bil bruto bruto (izračun od Data Data) znesek te plače in kakšno bi bilo nadomestilo. Privzela sem podatke o bruto plačah poslancev Igorja Zorčiča, Jožeta Tanka, Dejana Židana in Mihe Kordiša brez odbitkov, ki so nastali v obdobju marec-junij 2020, ko so bile zaradi Covid-19 izplačane manjše plače. 

Takšne so številke:

poslanske place-1

Povprečna bruto poslanska plača je uporabljena za to, da se opredeli povprečno 80% nadomestilo plače, ki znaša 3.652 EUR, bruto bruto znesek plače pa je potem 4.240 EUR. Torej, to povprečje je dober približek znesku mesečnega bruto bruto nadomestila nekdanjemu poslancu.

Moramo še oceniti, koliko nekdanjih poslancev bi prejemalo tako nadomestilo. V Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju precej primerov, ko so prišli v državni zbor poslanci, ki so bili bodisi izvoljeni prvič ali pa so bili izvoljeni po tem, ko kak mandat niso bili izvoljeni kot poslanci. Z naskokom največ čisto novih poslancev je prišlo v DZ v sklicu 2014, ko sta se pojavili dve novi stranki, današnja SMC in današnja Levica, veliko jih je bilo tudi leta 2011 (največ zaradi Pozitivne Slovenije) relativno manj pa leta 2018.

poslanske place-2

Za izračun potem tvorimo predpostavko, da v vsakem mandatu 41 poslancev ne bo ponovno izvoljenih in da nobeden od njih ne bo izpolnjeval pogojev za upokojitev, kar pomeni, da bo upravičen do nadomestila za obdobje, ki bi trajalo do naslednjih rednih volitev.

Predpostavka 41 upravičencev tudi ustrezno vključuje možnosti:

  • da bi se bodisi pojavila nova stranka z novimi obrazi
  • da nihče od nekdanjih poslancev ne bi izpolnjeval pogojev za upokojitev.

In koliko bi to stalo? Številke pravijo takole:

poslanske place-3

Seveda je stvar vsebinskega razmisleka tega, koliko časa naše koalicije zdržijo in kakšna je verjetnost, da bi se zadeva sesula relativno blizu začetka mandata. Ampak tega razmisleka tule ne bomo začeli.

Je pa vsekakor potrebno povedati, da so tole dejanski stroški delujoče demokracije. Dejansko naša politična pamet tega stroška ni znala vkalkulirati v razumevanje delujoče demokracije. In sedaj imamo namesto tega oportunitetne stroške v obliki nesrečnih koalicij, ki ostajajo skupaj zgolj zaradi »zagotovljenega kruha« do konca mandata. Kot nesrečne družine, ki ostajajo skupaj zgolj zato, ker si ekonomsko ne morejo privoščiti, da bi šle narazen.

%d bloggers like this: